Knjiga

Vlado Kreslin, Slovenija in jaz

Ruth Dupré»

prevod: Lili Potpara

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 150 × 225

strani: 312

vezava: trda

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-834-2

redna cena: 29,00 €

modra cena: 27,55 €

vaš prihranek: 1,45 €

na zalogi

Si predstavljate, da na spletnem portalu YouTube odkrijete pevca iz tuje države, ki nemudoma osvoji vaša ušesa in vam seže v srce, se plaho odločite, da mu pošljete e-pismo, in čez nekaj mesecev sedite pri njem doma, medtem ko vam njegova žena pripravlja večerjo, on pa igra in poje samo za vas? Zveni kot kakšna filmska pravljica, pa vendar se je Teksašanki Ruth Dupré zares zgodilo: »Še zmeraj me skrbi« so bile tiste besede Vlada Kreslina (iz pesmi Rulet), ki so, nasprotno, odpihnile njene skrbi in jo ponesle v drug svet; najprej samo v mislih, kmalu pa tudi čisto zares: v Slovenijo, državo, o kateri ni vedela skoraj ničesar, in k človeku, ki je znan vsakemu Slovencu, sama pa je o njem vedela le to, kar je našla na spletu. Premagala je svojo bojazljivost in sramežljivost ter naredila to, kar je učil že Horacij: užila je dan. Dan neskončnih sanj.
S to knjigo boste vstopili vanj skozi njene oči. Odkrili boste, da Teksas ni tako daleč od Slovenije in Prekmurja (in celo Bleda), kot se zdi na prvi pogled (zlasti če pogledamo le na zemljevid); tako kot je Ruth odkrila, da nima samo Amerika Toma Sawyerja in Hucka Finna in močvirij in komarjev in čudovitih ljudi in v srce segajočih pesmi. Še več; na nov način boste uzrli tisto, kar se nam, Slovencem, zdi že samoumevno – pa naj bo to naša pokrajina, naša mesta, naša hrana – ali, seveda, naši ustvarjalci. Če je za nas Vlado Kreslin že skoraj del naše »folklore« in si ne moremo predstavljati sveta, v katerem nas ne bi spremljali zvoki in besedila njegovih hitov, pa je Ruth vse to šele postopoma odkrivala, in to večinoma v družbi svojega vodnika, prijatelja in idola Vlada Kreslina pa tudi njegove družine in prijateljev. In tako je lahko o njem izvedela več in ga doživela bolj kot večina nas, njegovih sorojakov, ki sicer vemo in čutimo, da je Vlado »naš«, ne vemo pa, na primer, da so ga iskali v Muri, misleč, da je utonil, ko je – še bosopetec – prespal v cirkusu. Knjiga pred nami izriše ne le samega Vlada in delno njegovih najbližjih, temveč tudi prostor in čas, v katerih se je Vlado kalil, zlasti nežno Prekmurje, tako da kar vidimo »meglice nad mursko vodo«.

Knjiga je bila izdana v sodelovanju z Založbo Kreslin.

Prelistajte slikovno prilogo

na vrh strani
Knjiga vsebuje štiri priloge s fotografijami. Prelistajte prvo izmed njih.

Preberite odlomek

na vrh strani

Na deželi se hitro stemni. Vlado zapelje skozi vrata, potem pa se ne zmeni za hišo in skozi mrak odhiti na svoj vrt.
Kaj naj zdaj? Naj ostanem v avtu? Mu sledim? Če je pustil ključ v ključavnici, lahko morda prižgem žaromete, da bo bolje videl. Tipam okrog volana in po armaturni plošči, a ključev ni.
Naj se napotim za njim v temo? Tam najbrž preži vse mogoče – luknje, da si zviješ gleženj, korenine, čez katere se lahko spotakneš, kače, ki se plazijo skozi visoko travo, in velikanske pajkove mreže z orjaškimi pajki. Hiša stoji blizu reke, in bližje ko si vodi, večji so pajki.
A če bom čepela v avtu, bom gotovo zamudila kaj zanimivega.
Poleg tega ni še niti enkrat zavpil, nedvomno pa bi zakričal, če bi se zapletel v pajkovo mrežo.
In tako se za Vladom opotečem v noč. Bog, lepo prosim, naj ne bo nobenih presenečenj.
»Jebenti,« vzklikne. »Nič ne vidim!«
»Vključi telefon!«
Uboga in veselo vzklikne: »Poglej si tole!«
Sklonim se, da bi bolje videla. Ja, paradižniki so, veliki in sočni in čudovite temno rdeče barve, vsak od njih kar prekipeva od sladke plodnosti, če lahko semenom rečemo »sladka plodnost«, kar se mi v tistem hipu zdi dobra domislica. Najbrž je krivo vino.
»Kakšni paradajzi, ha? Ejej! Poglej ti to!« Hodi od rastline do rastline in se jih navdušeno dotika.
Potem se napoti proti hiši. »Pridi!«
Hm, saj bi, a ne vidim tal. Pravzaprav ne vidim nič razen sence, za katero upam, da je njegova glava, in nekakšne gmote v ozadju, ki je najbrž hiša. Tla pa so izginila.
Le kje je mesec, ko ga človek potrebuje?
»Vlado, počakaj me!« Naredim nekaj korakov. Svet se malo zaziblje, a bolje svet kot jaz. Meni se ne vrti. To že ni vrtoglavica. »Prosim.«
Ustavi se.
»Nič ne vidim.« Z rokami, iztegnjenimi predse, se kot slepec opotekam proti njemu. »Naj se te primem, da me boš lahko vodil.«
Prsti mi drhtijo, ko se ga dotaknem. Mojo kožo od njegove loči le tanka tkanina srajce. Mišice na njegovem hrbtu se napnejo. Morala bi ostati zunaj v temi, medtem ko bi on odšel v hišo, saj me najbrž ne bo nič pojedlo, sploh pa ne ob hrupu, ki ga zganjava. Stavim, da je užaljen. Zakaj ga nisem raje zgrabila za srajco? Gotovo bi bilo bolje, manj intimno. A moji prsti se nočejo odmakniti, Vlado pa se že oddaljuje. Moram za njim in se ga držati ali pa bom ostala zunaj, slepa v temi, sredi mračnega, nevidnega sveta.
Torej se ga oklepam s prsti, medtem ko v meni divja živčna vojna, in nekako me pripelje do hiše.
Kakor hitro lahko razločim razliko med tlemi in verando, sunkovito odmaknem roko. Nočem, da bi dobil napačen vtis, če ga itak že ni. Pohiti na verando, medtem ko jaz počakam zunaj, in temo nenadoma preseka čudovita svetloba.
»Pridi noter,« me pokliče in ubogljivo vstopim v vežo, ki ima po tleh prijetne ploščice iz terakote.
Vlado zapahne vrata. In zdaj sva tukaj, sama v podeželski hiši.
Ojoj.
Do malo prej sem se prepričevala, da me bo Vlado zaklenil noter in se vrnil spat k svojim staršem. Doma v Teksasu bi ljudje močno gubali čelo, če bi dva poročena odrasla, ki nista poročena drug z drugim, nekje sama preživela noč. Nihče jima ne bi verjel, da sta vso noč samo spala. Zanikanje samo še utrjuje vero, da se je godilo nekaj prepovedanega. A Vlado zaklene vrata za obema.
Torej bova tukaj skupaj in brez nadzora. Ja, seveda, saj sva odrasla. Poleg tega je to v Sloveniji morda celo nekaj normalnega. Kaj pa tisti pomenljivi pogledi, ki nama jih je naklanjal prijatelj Milan? Hmm. Morda navsezadnje le ni tako zelo normalno.
Le kako bom to razložila svojim domačim?
Morda tukaj ljudje nimajo pomislekov glede takih okoliščin. Ko si v Sloveniji, počni tisto, kar počno Slovenci. Vlado je Slovenec; če njega to nič ne moti in če ne moti Eve, če ne moti niti njegovih staršev, potem res ni treba, da bi se sekirala jaz. Vsaj ne preveč.
Vlado je vendar časten človek, časten in pošten. Od trenutka, ko zaklene vrata za nama, do takrat, ko se prebudiva vsak na svojem koncu hiše, se prav trudi, da se drži čim dlje proč od mene. Tako zelo je previden, da se skrivaj odplazim v kopalnico preverit v ogledalu, ali sem mogoče iz neznanega razloga postala strašno grda.
Saj ne, da bi hotela, da bi se karkoli zgodilo, bog ne daj. Ljubim svojega moža in Vlado je nor na Evo. A vendar je ženski všeč, če v očesu moškega uzre iskrico, pa čeprav sledi obžalovanje. »Res mi je žal, saj bi, če bi lahko, a kot veš, pripadam drugi, in tako ...« In skomig. In nasmeh. Ne le, da v Vladovih očeh ni nobenih iskric – tip me še pogleda ne ...
Tako malo pozornosti mi posveča, da sem lahko mirna. Z njim se počutim varno, a me je vseeno strah, da morda ni tako sproščen, kot sem jaz. Resda se ne hvalim, kako zelo sem kul, a vsaj nisem videti tako, kot da bi me bilo treba tolažiti. Na drugi strani pa bi Vlada najraje potrepljala po glavi, če bi jo lahko dosegla, in mu pomirjujoče zašepetala: »Je že dobro, vse je v redu.« A sem premajhna in morda bi ga spravila le še v večjo zadrego. Lahko bi se mu zdelo vsiljivo ali grobo ali že kaj.
Če bi obstajal priročnik Kako biti gost v Sloveniji, položaj, v katerem sem se znašla, najbrž ne bi bil opisan.
Vlado mi pokaže pot v otroško sobo in tam si prisvojim posteljo zraven pograda. Z vrhnjega ležišča bi verjetno padla, na spodnjem pa bi se butnila v glavo, če bi morala ponoči vstati. Pogosteje v spanju sicer kričim, kot hodim, čeprav počnem oboje in res ni mogoče predvideti, kaj se mi bo zgodilo tukaj.
»Ejej! Od kod se jemljejo vsi ti komarji?« Vlado krili po zraku okrog svoje glave.
»Mogoče skozi luknjo v mreži?«
»Ne, ne, ne! Nobene luknje ni.« Na poti v svojo sobo še vedno otepa z rokami.
Najbolje bo, če ugasnem luč.
Zaprem vrata. Bi bilo žaljivo, če bi jih zaklenila? Morda bi bil mirnejši, če bi vedel, da ne bom ob kaki nekrščanski uri pritekla iz sobe in ga napadla. Bi ga morala vprašati? »Poslušaj, Vlado, imaš kaj proti, če zaklenem vrata svoje spalnice?« Kot otrok sem se vedno zaklepala v sobo pred pošastmi, ki so ponoči strašile po hiši. A zdaj nisem v hiši svojega otroštva in predvsem nisem več otrok.
Vrata pustim odklenjena in zlezem v posteljo.

© Modrijan založba, d. o. o., in Založba Kreslin, d. o. o.