Knjiga

Ščuka

Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar

Lucy Hughes-Hallett»

prevod: Andrej E. Skubic

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 × 225

strani: 688

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 22. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-982-0

redna cena: 32,90 €

modra cena: 32,90 €

na zalogi

Ščuka je obsežna biografska pripoved o italijanskem ekstravagantnem književniku, ognjevitem nacionalistu in predhodniku tako fašistov kot futuristov Gabrieleju d’Annunziu (1863–1938).
Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je neke vrste skrajšan, pregledni povzetek d’Annunzijeve življenjske poti, vanj so zajete najpomembnejše postaje njegove literarne kariere in javno-političnega delovanja. Drugi del je obsežnejši in obravnava številne posamezne vidike d’Annunzijeve osebnosti. Nanizani so kronološko, vsak od njih pa kot svojevrsten žaromet osvetli človeka, poeta, gizdalina, zapeljivca, megalomana, hujskača, genija, sanjača … V ta omnibus podob na velika vrata vstopajo tudi brezštevilni sodobniki iz mnogih evropskih družb, vse od poznih simbolističnih časov 19. stoletja do vzdrhtavajočih totalitarizmov v tridesetih letih prejšnjega veka. Gabriele d’Annunzio je bil v mrežo evropske inteligence vpet kot avanturistični populist in tudi kot slavljeni pesnik totalitarnega režima.
Približno vsa druga polovica knjige je namenjena tretjemu delu, naslovljenemu z enako literarnim kot zloveščim ›Vojna in mir‹. Vojna je seveda ›velika vojna‹, kot so sodobniki rekli pozneje poimenovani prvi svetovni vojni, mir je pa nevzdržno stanje po tisti vojni, ki je bil tudi dejansko tako slab kompromis, da ga je morala navsezadnje ›odrešiti‹ druga, še ›večja‹ svetovna vojna. Je pa ta mir Kvarnerju prinesel spektakularno predstavo, ki jo je d’Annunzio uprizoril v svoji kuriozni kratkotrajni mestni državici na Reki.
Knjiga Ščuka je tako mnogo več kot le klasičen življenjepis. Je tudi vsestranska pripoved o družbenem (in družabnem) življenju Italije in njene okolice od fin de siècla do časa, ko se je sesuval krhki mir po prvi svetovni vojni. To je tudi zgodba o Italiji, sprva komaj porojeni kraljevini (bila je le dve leti starejša od d’Annunzia) in naposled že pomembni sredozemski sili, ki je iskala priložnosti za svojo potrditev kot starodavna velesila. Ne nazadnje kaže ta knjiga bralcu tudi svojevrsten stranski ris zgodovine (vojnega) letalstva, katerega pomemben gibalec je bil prav tako vsestranski talent Gabriele d’Annunzio.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Na koncertih, ki jih je d’Annunzio v svojih prvih letih v Rimu obiskoval tako zaradi glasbe kot zaradi priložnosti za zapeljevanje, ki so jih ponujali, je občasno srečeval Franza Liszta. Štirideset let prej je vso Evropo zajela lisztomanija. Oboževalke so si iz maestrovih odvrženih klavirskih strun izdelovale zapestnice, iz ogorkov njegovih cigar pa medaljone. Njegovi nastopi so ljudi menda spravljali v trans in sprožali vizije. Celotna občinstva so omedlevala od množične histerije, ki jo je Heinrich Heine leta 1844 opisal kot »pravo pravcato blaznost, v zgodovini obsedenosti še nikoli videno«. V času, ko ga je d’Annunzio videval, je imel Liszt sedemdeset let in je bil zelo krhek, a še vedno je izžareval zvezdništvo. Sedel je v prvi vrsti med dvema damama; ko je bilo glasbe konec, se je po prehodu med sedeži odpravil iz dvorane pod spoštljivimi pogledi stoječih občudovalcev.
D’Annunzio je bil očaran. Lisztovi znameniti lasje, segajoči do ramen, zdaj beli, so bili kot iz masivnega srebra. Častilci so strmeli v njegovo zatilje, je zapisal d’Annunzio, v »nekakšni verski ekstazi … kot gledajo verniki, ko duhovnik povzdigne hostijo«. Liszt je sedel povsem pri miru, med poslušanjem je imel glavo nekoliko nagnjeno na stran. D’Annunzio je gledal na uro: starec je lahko v tej drži povsem negibno zdržal uro in pol. »Zdelo se je skoraj, kot da ni živ človek, temveč idol, narejen iz kovine ali voska.«
Tudi d’Annunzio je kasneje podobno kot Liszt postal tista nenavadno drugačna stvar, slavna osebnost, in je dobro razumel razliko med človekom in ›idolom‹, persono, ki jo je zanj ustvarila slava. Na stara leta je občuteno pisal o ›grozi, biti Gabriele d’Annunzio‹. Naj je bilo to groza ali ne, šlo je persono, ki jo je ustvaril sam, in pri prizadevanju za slavo je pokazal izredno energijo in iznajdljivost.

***

D’Annunzijev zadnji roman Morda da, morda ne se začne s podobo para, ki po severnoitalijanski ravnici drvi proti Mantovi v rdečem avtomobilu brez strehe. Ona (muhasta, zapeljiva mlada vdova Isabella Inghirami) draži njega (lepega raziskovalca in letalca Paola Tarsisa) z besedami iz naslova. Izzvani Tarsis pospeši. Avto rjove po povsem ravni rimski cesti, hrum njegovega motorja je bojevit kot udarjanje velikanskega kovinskega bobna. Pove ji, da je njeno življenje v njegovih rokah:

»Lahko bi ga v trenutku pahnil v prah, ga zdrobil ob kamnih, spremenil oba v eno samo krvavečo maso.«
»Da.«
Oba sta vročična.
»Zapri oči, daj mi svoje ustnice.«
»Ne.«
»Umrla bova.«
»Pripravljena sem.«

Proti njima počasi pelje voz, natovorjen z masivnimi hlodi, vlečejo ga štirje voli, ki povsem blokirajo cesto. Tarsis še bolj pospeši. Isabella se živo zaveda svojega telesa, svojih nog, »gladkih kot srebrno razpelo, ki so ga zgladili poljubi tisočev in tisočev pobožnih ustnic«. Lastovica jima preleti pot: razbito jo vrže na tla. Isabella opazuje Tarsisa v stranskem ogledalu; konveksno steklo podobo njegovega obraza – zagorel, gladko obrit, z nabreklimi ustnicami nad svileno rutico – popači v nekakšno futuristično ikono.

»To si želiš?«
»Naj se zgodi!«

Tik pred vozom sta. Tarsis zavije v zadnjem možnem trenutku. Avto poskoči prek grobega roba ceste in se skoraj prevrne v kanal, poln lokvanjev, ki teče ob cesti. Isabella se začne divje smejati z ihtečim smehom, ki kaže zametke njene blaznosti.
Hitrost, tveganje, spolna okrutnost, samomor, blaznost; to so teme, ki odzvanjajo v d’Annunzijevem delu in ga preganjajo v življenju v vseh letih od prekinitve z Eleonoro Duse do odhoda v Francijo. Njegova finančna situacija znova postaja vse nevzdržnejša, njegov življenjski slog vse bolj nezaslišano ekstravaganten, njegovo ljubezensko življenje vse bolj kaotično. Zavedati se začenja lastne starosti, kar ga globoko mori. Njegove gube, plešasto teme, potemneli zobje, vse se mu zdi kot izmaličenje po poškodbi. Njegova literarna produkcija se upočasni: čudežna leta, ko mu je poezija tekla po žilah kot kri, so mimo. Njegova slava, katere novota je bila mimo, mu je začela biti v napoto. Novinarje, ki so spremljali njegove prihode in odhode, je imenoval ›garjavi mali pisuni‹. Počutil se je osamljenega. Prvič v življenju je začel zalezovati mlajše ženske, ob tem pa se zavedal, da pravzaprav lovi lastno, naglo iztekajočo se mladost.
Vselej je izzival nevarnost. Dvobojeval se je, tudi kadar se mu ne bi bilo treba. (Nov dvoboj je imel leta 1900, ko je bil med volilno kampanjo v Firencah objavljen domnevno neodpustljivo ad hominem napad nanj.) Jezdil je hitro in divje ter pogosto padal s konja – ne ker bi bil slab jezdec, temveč ker je bil nepremišljen. Kadar je odhajal na lov na lisice, je svojemu polnokrvnjaku dajal sladkorne kocke, dokler ni bil konj tako ›zadet‹, da ga ni mogel več obvladovati. Nekoč je postavil rekord, ko je na Rimski Kampanji preskočil 44 zidov zapored. Kolegi lovci so se norčevali iz njegovega kršenja lovske etikete, ko svojemu predrogiranemu žrebcu ni mogel (ali ni želel) preprečiti, da prehiti hrte. »Pesnik prenaša nujno sporočilo za obzorje!«
Med lovom v bližini Rima jeseni 1903, ko je bila Dusejeva z njegovo Francesco da Rimini na turneji po Nemčiji in Angliji (v precejšnjo lastno finančno izgubo), je d’Annunzio spoznal Alessandro di Rudinì. Nekaj tednov kasneje sta se znova srečala v Firencah na poroki njenega brata; že nekaj dni kasneje ji je pisal, da jo ljubi. Tisto zimo, ko so začeli vaditi Jorijevo hčer, se je d’Annunzio večkrat opravičil in se izmuznil, a ne v Genovo, kjer je Dusejeva ležala na bolniški postelji, temveč v Rim, na lov, kjer se je srečeval s svojo novo ljubico.

***

Med Italijani se je Reke držal sloves poltenosti. Pravni sistem mesta je bil – enako nenavadno kot marsikaj drugega v teh krajih – še zmeraj ogrski in v njem je bila dovoljena tudi razveza zakona (ta je bila v Italiji sicer omogočena šele leta 1974). Neki skeptični opazovalec je zapisal, da je mesto polno prevaranih mož in nezadovoljenih žena in da je edini posel, ki dejansko cveti, ločevanje zakoncev. Podobno kot večina pristanišč je bila znana po svojih bordelih in celo ugledne mlade Rečanke so bile po več pričevanjih nenavadno ustrežljive do moških. Neki mladi prostovoljec, ki je v svojem navdušenju pozabil na taktnost, je zaročenki pisal: »Tukaj se vsi zabavajo … in se ljubijo z reškimi dekleti, ki so znane po tem, da so lepe in nezahtevne.« Drugi je zapisal: »Vsak vojak je imel svojo ljubico in živel pri njej doma.«
D’Annunzio je trdil, da živi v ›frančiškanski čistosti‹, in je svoje častnike (ki so dobro poznali njegov falični sloves) zabaval z očitki zaradi njihove razvratnosti. Trdil je, da bi se lahko vsaj izogibali obiskovanju bordelov, kjer jih lahko možje vidijo. Sam je sicer vneto pričakoval prihod Luise Baccara, ki se je kmalu odrekla obetavni karieri pianistke, da se mu pridruži. Med čakanjem pa je skozi skrivna vrata guvernerske palače vsako noč prihajala spat k njemu Lily de Montrésor, pevka v enem od lokalov ob mestnem nabrežju, nato pa je ob zori spet odšla.

Tako tajni agentje kot veleposlaniki so domnevali, da si je d’Annunzio začrtal cilj, da postane vladar Italije. Teden dni po ›svetem vstopu‹ se je na štiri oči sestal z Riccardom Zanello, voditeljem avtonomistične stranke Reke. Po Zanellovem pričevanju mu je takrat razkril svoj veliki načrt: priključitev Reke Italiji, čemur naj bi sledili vseitalijanska vstaja, zasedba Rima, razpustitev parlamenta, odstavitev kralja Viktorja Emanuela in ustanovitev novega režima, na čelu katerega naj bi bil on sam kot vojaški diktator. »Če bi hotel, bi lahko odkorakal nad Rim s 300.000 vojaki,« je oznanil. To verjetno drži. Veteranska združenja, za katera je bil heroj, bi mu že sama lahko zagotovila najmanj tolikšno število prostovoljcev, po mnenju nekega visokega generala pa bi ›lojalni‹ vojaki v Istri, če bi jih d’Annunzio pozval, naj z njim odkorakajo nad Rim, v trenutku zapustili svoje položaje in mu sledili. »In tudi drugod po polotoku ne bi bilo veliko vojaškega odpora.« Proti koncu septembra je britanski admiral pri zavezniških zasedbenih silah poročal o vztrajnih govoricah o bližajoči se italijanski revoluciji, ameriški visoki komisar v Rimu pa je opozoril, da italijanska vlada ›ne more več obvladovati vojske‹. General Badoglio je pisal svojim političnim predpostavljenim, da so celo vojaki, ki so na videz lojalni, ›zaljubljeni‹ v d’Annunzia. Nittija je pozval, naj razglasi priključitev Reke, in opozoril, da bi alternativa utegnila biti zgolj državljanska vojna.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016