Knjiga

Obtožena: Wiera Gran

Agata Tuszyńska»

prevod: Tatjana Jamnik

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 336

vezava: mehka, zavihi

izid: 26. 2. 2015

ISBN: 978-961-241-865-6

redna cena: 30,90 €

modra cena: 29,35 €

vaš prihranek: 1,55 €

na zalogi

Wiera Gran je bila ruska Judinja, rojena kot Weronika Grynberg leta 1916. Med nemško okupacijo je kot znamenita judovska pevka ob klavirski spremljavi Władysława Szpilmana nastopala v kavarni sredi varšavskega geta. Oba sta pekel geta preživela. Na dan, ko je leta 1942 zbežala iz geta, je opazila Szpilmana v uniformi judovske policije, ko je Jude iz geta gnal v konvoj za taborišče, po vojni pa je prav on njo prvi osumil kolaboracije z Nemci in ji s tem uničil življenje. (V znanem filmu Pianist Romana Polanskega je prikazan v povsem drugačni luči!) Obtožbe so se vlekle skozi vse njeno življenje, in čeprav je bila na vseh procesih oproščena, to ni bilo dovolj za tiste, ki so jo obtoževali. Zadnjih trideset, štirideset let življenja je poskušala dokazati svojo nedolžnost in za to porabila vso svojo energijo.

Zdi se, da je bila Wiera Gran prikladna za grešnega kozla, ker je bila slavna pevka in zapovrh še inteligentna lepotica. Sovraštvo zoper njo, ki je temeljilo na obrekovanju, je mobiliziralo in povezalo izseljenske skupnosti poljskih Judov. Nezaustavljivo širjenje klevet je za šansonjerko pomenilo socialni umor, saj ji je onemogočalo opravljati delo in si služiti kruh. V osemdesetih letih je prenehala peti, ker je zaradi neprestanih pretresov izgubila glas. V nekem trenutku je omagala, pojavili so se prividi in preganjavica. Preganjanje, ki ga je izkušala, nenehni napadi preživelih iz varšavskega geta in pozneje izseljenske judovske skupnosti po vsem svetu so postali njena realnost. Na koncu se je vdala, se zaprla vase in v svoje pariško stanovanje, ki ga ni zapustila po več mesecev. Popolnoma sama je umrla v zavetišču pri poljskih nunah leta 2007.

Agata Tuszyńska je o Wieri Gran prvič slišala v enem izmed poljskih salonov v Parizu, pritegnili sta jo besedi »pevka« in »kolaborantka«. Njena knjiga Obtožena: Wiera Gran (Oskarżona: Wiera Gran, 2010) je nastala na podlagi pogovorov z Wiero Gran, gradiv iz poljskih, ameriških, izraelskih, nemških in francoskih arhivov, najrazličnejših dokumentov in pričevanj. Ob izidu, tri leta po smrti Wiere Gran, je močno razburkala duhove. Zdi se, kot da bi se pevke držalo prekletstvo, ki preide tudi na tiste, ki raziskujejo njeno usodo. Družina Władysława Szpilmana je zoper Agato Tuszyńsko sprožila sodni proces na Poljskem in v Nemčiji, češ da v knjigi blati pianistov ugled. Plaz napadov nanjo so sprožili tudi mediji; obdolžili so jo, da je potvarjala resnico o Szpilmanu, in ji očitali, da je izrabila Wierino zasebno življenje in njene skrivnosti za škandal, s katerim je poskrbela za lastno promocijo.
A knjiga nikogar ne obtožuje. Še zdaleč ni le roman o slavni pevki in zvezdi nekdanje Poljske, je predvsem pretresljiva pripoved o tem, kako smo ljudje zmožni z neznosno lahkostjo uničevati življenja drug drugemu.

Prevod je finančno podprl Poljski knjižni inštitut – prevodni program.

Preberite odlomek

na vrh strani

Dvigne slušalko, vendar se ne oglasi prva. Diha. Vsako leto težje in glasneje. Čaka na žaljivke, zmerljivke. Čaka, kdaj jo bodo izsledili, ujeli, pokončali. Ne vda se. Za to porablja vso svojo energijo.

»Prosim, srečajte se z mano, gospa Wiera.«
»Ne morem iti od doma.«
»Bom jaz prišla k vam.«
»To ni mogoče.«
»Prosim.«
»Ne pride v poštev.«
»Zakaj?«
»Prišli bojo in vse odnesli.«
»Kdo?«
»A ste znorela, še to vam moram razlagat. S kom imam jaz opravka?! Ça va pas la tête. A se vam je zmešalo. Tss … prosim, nič ne govorite. Poslušajo in snemajo naju. Dobro veste, o kom govorim. Na gobec vas bom, če ne boste takoj nehala provocirat. Špijonira, uničit me hoče. Ves čas me zasleduje. Hišnica je povezana z njim. Stalno hodita noter, kadar sem v kopalnici in kadar zaspim. Odnašata, kar se da, kar je najdragocenejše, kar mi veliko pomeni. Kradeta, ropata, plenita. Brez zadržkov. Ni govora, da bi zapustila svoje stanovanje. Stalno me opazujejo.«
Najbolj nevaren je ON, tisti, čigar imena ne izgovarja. Včasih mu pravi – Pendrek.

Po več tednih prošenj me je spomladi 2003 doletela čast, da sem se z njo smela srečati pred vrati njenega stanovanja.

Elegantna, meščanska pariška četrt, šestnajstka, okolica Eifflovega stolpa. (Zelo blizu Sene!) Prvo nadstropje. Potrkam. (Na vratih napis v francoščini: »Trkajte močno!«) Vrata odškrne nizka starejša ženska v rožnati jutranji halji. Ne ve, kaj lahko pričakuje od mene in od sebe. Neukrotljivo skuštrana siva figa, iskrice v očeh, z desno roko se opira na berglo.
Špranja. S telesom zakriva temno notranjščino. En stol je že postavljen na predpražnik. Gleda me nezaupljivo. Mehke, živahne roke. »Šarmiram, obožujem šarmiranje.« V tej gesti ni pomilovanja vredna. Drugi stol poskuša potisniti skozi vrata tako, da bi jih kar najmanj odprla. Notranjščina bunkerja je temna, strašljiva. Skrivališče. Na desni se vidi napis na steni, prav tako v francoščini: »Tatu – vrni vse, kar si vzel, predvsem modri pončo.« Prvikrat mi ne uspe prebrati več. Razpustijo se ji lasje, škrica jutranje halje in roke. Usede se. Usedeva se.
Poda mi magnetofon, čeprav imam svojega. Ne neha opozarjati:
»Snemaj, ker boš pozabila, kaj ti govorijo in – kar ni nič manj pomembno – kaj govoriš sama! SNEMAJ!«

Izpovedi imajo motno barvo pepela. Vsake toliko časa se na stopnišču ugasne luč. Takrat z njo bolj sočustvujem. Do naslednje priključitve na tok. Trenutek svetlobe – besede so močnejše, ostrejše, nevarnejše, spodbudne, vse do trenutka trpkega konca. Nekaj takšnih srečanj na ločnici teme.

»Vi bi mi radi skoz ritno luknjo v dušo zlezli. Kar tako. In vam se zdi, da je to normalno in da bi se morala jaz s tem strinjati. Rade volje strinjati. Ker ste si vi zaželeli. Ker vi nameravate. Vesti nimate, srca, vi pisuni. Niti kančka razumevanja. Skoz ritno luknjo. V dušo. Podleži.«

»Ve Poljakinje imate v sebi prirojeno nesramnost. Grozno aroganco. Ena taka ti pride pa prosi za intervju. Takih je več.
Ne vabim. Ne spuščam noter. Vi ste edini, potlej mi je pa zmeraj prekleto žal. Žal, da vidite to, kar vidite. Ne zaupam. Vi imate posebno profesionalno deformacijo. Krutost in nobenega sočutja.«
»Se vam zdi?«
»Ja. Nesramne ste. Brez občutka, brez kančka razumevanja za tistega, ki ga molzete. Molzete, jemljete moje mleko, jaz pa niti ne morem brcniti v to vedro. Brcniti, da bi vse polila. Vzela nazaj te zaklade. Rada bi, pa je prepozno. Sem že povedala. Zakaj sem se pustila premamiti, ne vem. Mogoče zaradi osamljenosti?«
»Sem vas s čim prizadela, gospa Wiera?«
»Drugi so me, to je čisto zadosti. Treba se je učiti, ni nujno, da je profesor isti.«

Teden dni se pogovarjava na predpražniku. Bela stolčka. Neudobna. Na tleh drobne kamnite kocke, z oljnato barvo prepleskana, omledna stena.
Prehoden kraj. Sva na pragu zaupanja. V preddverju poznanstva.
In potem sem nekega dne potrkala kakor dotlej in ona je odškrnila vrata. Plaho, opravičujoče, a odločno me je potegnila noter. Postrani, skozi ozek hodnik sem vstopila v sobo, o kateri bi težko rekla, kakšna je. Nestrpno mi je pokazala neki stol. Ne spomnim se dosti drugega razen teme in negibnega, težkega zraka.

»Prah. Se nič ne dušite?«
»S prahom sem sklenila sporazum. Jaz se ga ne dotikam, on mi ne škodi. Usmiljen je. On ja. Moji sovražniki so neutrudni. Zadnjič sem poslušala radijsko oddajo o Stasiju. Kot bi govorili o mojem življenju. Odkar sem postala truplo, me imajo vsi radi, kakor Arafata.«

Premika se previdno, krmari med pohištvom, skladovnicami škatel in časopisov. Kakega pol metra od postelje do mize, od stola do hladilnika, malce naprej uhojena potka med visokimi kupi papirja (izrezki, recenzije, tipkopisi …), proti hodniku, zabasanemu s kovčki, obleko, posušenimi rastlinami, kupi nepotrebnih ali nepogrešljivih rekvizitov. Soba, velika kot srednje velik bunker v getu (kdaj se bo to končalo, to preračunavanje v skrivališča, ceno preživetja, odkupnino za šmalcovnike), če bi jo izpraznila, bi se lahko tu skrilo več ljudi. Knjige tiščijo s polic, pritiskajo, mrgolijo v težki gmoti stoječega zraka.
Tukaj s težavo presedim nekaj ur. Ona tega skrivališča ne zapusti po več mesecev. Več let, če je mogoče verjeti njenemu prizadetemu občutku za čas in realnost.

Nad mizo luč, senčnik kot roža iz prozornih listkov izraelskega drevesa. Krhki, pergamentu podobni robovi imajo teksturo školjke. Papeževi cekinčki – monnaie du pape, tako se jim je menda reklo, tako si jih je hotela zapomniti, ko jih je vlačila iz puščave, prek letališča Bena Guriona na pariški Orly. Zaljubila se je vanje, zlahka se je zaljubljala v vse, kar ni dišalo po človeku. Vejice je marljivo zlagala v krono. Luč je pomenila svetlobo. Očitno nekoč v njej ni vohala nevarnosti.

Danes je ves čas temno, naoknice so zaprte.

Kako je mogoče, da oseba, ki je pol življenja preživela na odru, v stanovanju ne prižge luči? Prostovoljno živi v mraku.
»To je zaradi njih, oni so krivi. Ko so mi namestili to inštalacijo – sem morala ukiniti vse luči. Nastala je tema, na katero sem se morala navaditi. Njihova luč ima drugačno moč. Posebno moč – za prisluškovanje in filmanje. Ne da se ves čas sedeti pod lučjo filmskih aparatur. A me razumete?«

Spomnim se luči, ki se je po njeni smrti pozibavala na prepihu oken, ki so bila kar naenkrat odprta. Papežev cekinček? Nikogar ne boš plačal. Pokukala sem v notranjost, iščoč kamere. Ni jih bilo.

»Ne gre za vas! Vi ste orodje. Uho in pero, podaljšek moje roke in mojih oči, knjigovodja moje preteklosti. Ne dopade se vam ta vloga, to vidim po tej vaši grimasi. Ampak nimava časa. Nimava izbire. Ali sprejmete moje pogoje ali pa vas čaka molk.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Multimedija

na vrh strani