Knjiga

Milan Kučan, prvi predsednik

Božo Repe»

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 185 × 265

strani: 760

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 6. 11. 2015

ISBN: 978-961-241-901-1

redna cena: 49,90 €

modra cena: 47,40 €

vaš prihranek: 2,50 €

na zalogi

Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in druge integracije zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja do začetka tretjega tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj je po osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je predsedniško mesto zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do zaprtja pisarne leta 2007 kot bivši predsednik.
Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata, in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil. Tako dobivamo prvo pravo monografijo o Kučanovem življenju in delu šele trinajst let po izteku njegovega drugega predsedniškega mandata.
Avtorizirana biografija zajema obdobje od predsednikovega otroštva do danes. Vse do oddaje rokopisa in še med uredniško pripravo knjige je avtor sistematično zbiral gradivo ter se pogovarjal s Kučanom in njegovimi sodelavci. Obsežna knjiga Milan Kučan, prvi predsednik vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in dele Kučanovega dnevnika.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kučan je odraščal v narodnostno in versko večkulturnem okolju, osnovno vrednostno orientacijo je pridobil v protestantsko-komunistični družini in na prvo mesto je vedno postavljal delo. Kariero je začel še v zelo trdih časih, ko so bile »diferenciacije« in tudi dosmrtne izločitve iz javnega življenja sestavni del političnega vsakdana. Tudi sam je tedaj kdaj v javnosti in na sestankih uporabljal trde besede, a gledano v celoti je bil človek konsenza. Zato je v osemdesetih letih tudi ostal sprejemljiv tako za odhajajočo starejšo generacijo, izraslo iz predvojnega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, kakor za mlajšo, sprememb željno povojno generacijo.
Kučan je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pripadal liberalistični struji Staneta Kavčiča, ki je želela gospodarsko in politično modernizirati slovensko družbo. V težkih letih po obračunu, ki ga je preživel in se obdržal v politiki, se je oprijel zapletenih samoupravnih kardeljanskih definicij, ki so kljub poudarjanju pluralizma »interesov« v svojem bistvu temeljile še v leninističnem konceptu enopartijske družbe. V drugi polovici osemdesetih let je zagovarjal nestrankarski pluralizem, dokler ga ni demokratizacija slovenske družbe, ki jo je na vodilnem partijskem položaju sam omogočal, pripeljala do teze o »sestopu z oblasti.« Ker je gradil »novo v starem«, kot se je nekoč sam izrazil, je bil v besedah previden. Iz pričevanj njegovih najtesnejših prijateljev in osebnih gradiv je razvidno, da je bil v razmišljanjih večkrat daleč pred tistim, kar je javno govoril, a je vedno čakal, da je dozorel čas in sistematično usmerjal politični tok v želeno smer. Njegova nazorska usmeritev od druge polovice osemdesetih let bi verjetno najbolj ustrezala definiciji klasične socialdemokracije (prvine tega je sicer mogoče zaznati že v Kavčičevem liberalizmu).
Za zahodne novinarje je Kučan simboliziral najbolj prosvetljeni del socialističnega sveta in Jugoslavije – New York Times ga je označil za »najbolj naprednega komunista na svetu« – postavljalo pa se jim je vprašanje, podobno kot delu politične alternative v Sloveniji, ali bo zmogel prehod v večstrankarski pluralizem. Tu ni šlo toliko za miselni preskok, ki ga je bil Kučan s svojo širino, znanjem in sposobnostjo analiziranja družbenih razmer zmožen opraviti brez večjih težav, pač pa za operativno izpeljavo ob dokaj konzervativnem trdem jedru partijskega članstva in v nevarnih jugoslovanskih razmerah. Od leta 1986 do večstrankarskih volitev spomladi 1990 je Kučan, sicer s podporo slovenskega političnega vrha in javnosti, nosil glavno breme odgovornosti v odnosih med Slovenijo in federacijo ter s posameznimi republikami, zlasti s Srbijo. S političnimi izkušnjami iz beograjskih let, poznavanjem funkcioniranja jugoslovanskega sistema, mentalitete in osebnega poznanstva z večino politikov mu je na brezkončnih sejah uspevalo amortizirati pritiske na Slovenijo, preprečevati načrte vojaškega vrha o uvedbi izrednih razmer ter varovati proces demokratizacije, ki je potekal v Sloveniji.
Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah, na katerih je bil v drugem krogu neposredno izvoljen za predsednika predsedstva, se je zanj začelo zapleteno obdobje kohabitacije z Demosovo oblastjo. Ko mu je h kandidaturi za članstvo v predsedstvu uspelo pregovoriti dva priljubljena slovenska literata, partizana Cirila Zlobca in univerzitetnega profesorja dr. Matjaža Kmecla, si je znotraj predsedstva zagotovil pomembno podporo. A tudi druga dva člana, ekolog in univerzitetni profesor dr. Dušan Plut ter kmet Ivan Oman, nista opravljala zgolj vloge prenašalcev Demosovih direktiv. To je Kučanu kljub občasnim iskrenjem znotraj predsedstva dalo dovolj trdno pozicijo, da je lahko začel potrpežljivo graditi svojo avtoriteto tudi v novih razmerah in ustvarjati podlago za vsaj minimalni konsenz ob ključnih nacionalnih vprašanjih. V politični shemi, ki je nastala leta 1990, sprva predsedstvu niso pripisovali velike pozornosti in so ga v rivalstvu med institucijami, ki so se borile za čim več pristojnosti – to je tridomno skupščino, izvršnim svetom in Demosom kot nekakšnim strankarskim CK-jem s Pučnikom brez državne funkcije – potiskali na stranski tir. To se je dogajalo kljub temu, da so bili tako predsednik kot člani izvoljeni neposredno in so s tem uživali mnogo večje zaupanje kot strankarski veljaki, predsedstvo pa je bilo po svoji politični sestavi nekakšna odslikava političnih opredelitev slovenskih državljanov. Res pa je predsedstvo po intelektualni moči, kulturnih potencah, življenjskih in deloma tudi političnih izkušnjah in po zdravorazumskosti precej odstopalo od tedanjega političnega povprečja, kar je že samo po sebi povzročalo tenzije. Bilo je tudi vrhovni poveljnik teritorialne obrambe in formalno je tako v izjemnih razmerah imelo velika pooblastila. Kučan si je zlasti prizadeval, da bi presegel Demosovo prvinsko, iz protikomunizma izhajajoče nezaupanje in da bi iz predsedstva naredil osrednjo točko odločanja slovenskega političnega vodstva ter iskanja konsenza o ključnih vprašanjih. V času nestabilnih notranjih razmer, zaostrovanja konflikta s federacijo in nato desetdnevne vojne je zelo pomembno postalo politično obvladovanje ambicioznih ministrov za obrambo in za notranje zadeve, kar je Kučan zmogel izpeljati, a na račun nezadovoljstva znotraj predsedstva. »Bonapartizem malih napoleončkov«, kot je to znal poimenovati France Bučar, je pač imel svojo politično ceno. Kučanova politična sposobnost je ne nazadnje odsevala v geslu Demosovih veljakov: »Ne pojdi h Kučanu, ker te bo prepričal.«
T. i. razširjeno predsedstvo, ki ga je uspelo vzpostaviti Kučanu (predsednik in člani predsedstva, predsednik izvršnega sveta, predsednik skupščine, obrambni, notranji in zunanji minister, občasno tudi član zveznega predsedstva Janez Drnovšek in še kakšen od ministrov), je zagotavljalo strateško, zlasti pa operativno enotnost ob ključnih zadevah, čeprav v formalnem smislu to ni bil predstavniški organ, in če bi se kaj zapletlo, bi se odločitve razlomile na neposredno izvoljenem predsedstvu. Razširjeno predsedstvo je imelo še eno nevidno, a pomembno funkcijo: navajanje novih političnih voditeljev na odgovornost. Oblasti so se navadili zelo hitro, odgovornosti pa precej teže, in še tja v pomlad leta 1991 je pri novih oblasteh opazna nekakšna stara opozicijska drža: »Mi lahko, kar zadeva Jugoslavijo, rečemo in storimo, kar hočemo, saj ima oblast dolžnost, da nas ščiti.« A tiste stare, partijske oblasti ni bilo več, oblast so bili oni, res pa je, da je Kučan s svojim poznavanjem jugoslovanskih razmer in osebnimi stiki bodisi amortiziral ali preprečil marsikatero oholo zaletavost in nepotrebno izzivanje JLA in federalnih oblasti.
Odgovornosti in zasluge za osamosvojitev so bile brez dvoma kolektivne in v operativnem smislu porazdeljene med celotno tedanje politično vodstvo – ne nazadnje Slovenija tudi ni imela, tako kot Hrvaška, predsedniškega sistema. V tem smislu je bilo Kučanovo breme manjše kot v času, ko je bil kot predsednik predsedstva CK ZKS po logiki tedanjega jugoslovanskega sistema odgovoren za vse, kar se je dogajalo v Sloveniji. A pri nekaterih dejanjih je Kučanova vloga gotovo izstopajoča in v tedanjem naboru politikov le stežka zamenljiva.
Med pomembna Kučanova dejanja v času predsednikovanja predsedstvu sodijo spravna slovesnost in prizadevanja za spravo, dogovarjanje o plebiscitu in konsenzualna odločitev slovenskega vodstva za obrambo, s prejšnjimi sistematičnimi pripravami na obrambo in širše na osamosvojitev. Med ključna pa gotovo sodijo pogajanja na Brionih in sprejem Brionske deklaracije, ki sta jo, sicer s težavo, politični vrh in nato skupščina potrdila, ter njegova prizadevanja, da neprijaznim zahodnim diplomatom razloži jugoslovansko situacijo, položaj Slovenije in vzroke za njeno razdruževanje od Jugoslavije, v nadaljevanju pa prizadevanja za mednarodno priznanje. Dilema, ali je bil Kučan v teh procesih bolj strateg ali bolj taktik, je v bistvu irelevantna, saj brez enega in drugega uresničitve ter ciljev ne bi bilo.
Kučan je v prvem predsedniškem mandatu, ki ga je brez težav dobil že v prvem krogu, v političnem in moralnem smislu za večino ljudi predstavljal oporo v novem, zmedenem tranzicijskem času, v katerem so zmagovale brezobzirnost, grabežljivost in tekmovalnost brez enakopravnih pogojev, glavni novi vrednoti pa sta postali uspeh za vsako ceno in dobičkarstvo. Njegov glavni cilj je bil, poleg mednarodne uveljavitve Slovenije, graditev pravne države. Slovenci s tem niso imeli izkušenj, nespoštovanje zakonov in inštitucij, rušenje pravnega reda je bilo vgrajeno v način življenja še iz jugoslovanskih časov. V takih razmerah ni bilo preprosto niti vzpostavljanje dotlej neznane institucije predsednika države. Šibka osamosvojitvena enotnost je izpuhtela že jeseni 1991, vlada se je zamenjala še pred volitvami, začel se je neusmiljen bolj za interpretacijo še sveže zgodovine.
Po volitvah leta 1992 sta razočarana Janša in desnica kot glavnega krivca za nepoplačane osamosvojitvene zasluge na volitvah obsodila Kučana. Vse skupaj, vključno z namenom uresničiti radikalno lustracijo, za katero pa ni bilo dovolj politične moči, in doživljenjskimi Janševimi zamerami na Kučanov račun zaradi procesa proti četverici, se je združilo v konstrukt o t. i. udbomafiji, na čelu katere naj bi bil Kučan in ki naj bi obvadovala Slovenijo. V resnici je država postala predmet neusmiljenega boja za premoženje in oblast med različnimi interesnimi skupinami, ki so nastale po osamosvojitvi. Poseganje vojaške obveščevalne službe in specialne enote Moris v civilno sfero in posledično konflikt s policijo, sledenje nasprotnikom obrambnega ministra in kritičnim intelektualcem, objavljanje spiskov domnevnih sodelavcev SDV po poljubni selekciji in oznaki so postali slovenski politični vsakdan. Država se je znašla na robu izrednih razmer. Kučanova opozorila na dogajanje so bila, ob tihi asistenci pomembnejših medijev, zlasti tedaj še edine nacionalne televizije, obrnjena proti njemu, s sprevračanjem njegovega opozorila proti politiki »najprej diskvalifikacija, potem likvidacija, če je treba, tudi fizična«. Sledile so orožarske afere, katerih namen je bil za vsako ceno, tudi na škodo države, ki si je tedaj prizadevala za vstop v mednarodne integracije, prikriti, kako so obrambno ministrstvo in z njim povezani trgovci z orožjem osamosvojitev zlorabili za osebno bogatenje. Neodločni, a samoljubni premier Janez Drnovšek, ki je vladal s pomočjo skorajda fantastične politične kombinatorike, katere temelj je bila fevdalna delitev resorjev, ter tako ohranjal relativni politični mir in zunanji videz uspešne tranzicije, hkrati pa sproti »zamrzoval« zadeve, ki bi se morale razčistiti, je v konfliktu Janše s Kučanom videl priložnost zase. Stvari je puščal odprte do skrajnega roba in šele čisto na koncu je bil Janšo prisiljen odstaviti. A je v naslednjih letih tudi uporabil vso politično moč, da bi kljub vztrajnim Kučanovim in drugim zahtevam, tudi tistim iz lastne stranke, preprečil razkritje afere z orožjem, kar je Janši ob podpori državnega in ljubljanskega mestnega tožilstva ter dela medijev omogočilo politično preživetje in ponoven politični vzpon; kaj takega v urejeni pravni državi z demokratično tradicijo ne bi bilo mogoče.
Neprostovoljna ujetost v Janševo politično kombinatoriko, izsiljen permanentni spopad, ki se je kazal tudi v sprevrženih obtožbah, da želi Kučan izvesti državni udar, in izmišljene obtožbe, zaradi katerih je bil Kučan večkrat poklican pred razne parlamentarne komisije (proces proti četverici, odvzem orožja, afera Elan in druge), so pomembno zaznamovali tako prvi kot drugi Kučanov predsedniški mandat. Gotovo sta bila zaradi tega izčrpavanja domet in učinek predsednikovanja manjša, kot bi sicer glede na njegove sposobnosti lahko bila. A mu je kljub zelo omejenim predsedniškim pristojnostim in ob hkratnem Drnovškovem prestižnem rivalstvu zlasti na zunanjepolitičnem področju uspelo ustvariti ugled državnika in vzpostaviti pristne, tudi osebne prijateljske vezi s pomembnimi državniki zlasti v srednjeevropskem prostoru (ki ga je slovenska zunanja politika zanemarjala), kot so Václav Havel, Aleksander Kwaśniewski in Thomas Klestil. Kučanove politične prioritete so bile vključevanje v evropske in druge integracije, a hkrati tudi prizadevanja, da bi pomagali v vojno zapleteni Bosni in Hercegovini ter normalizirali odnose s tistimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, s katerimi je bilo to mogoče, doma pa iskanje nacionalnega konsenza ob ključnih vprašanjih, med drugim tudi ureditev odnosa do travmatičnih dogajanj v preteklosti in tak status Katoliške cerkve, ki bi ohranjal ustavno ločitev Cerkve in države, omejeval stalno politizacijo tega odnosa, a hkrati Cerkvi omogočal normalno delovanje.
Zgodovinska izmerljivost uspehov na omenjenih in drugih področjih v času tranzicije (denacionalizacija, privatizacija, pravna država) je zaradi navedenih razlogov pa tudi še ne dokončanih procesov težavna. Z dovolj gotovosti je mogoče reči, da je Kučan tako v prvem kot drugem predsedniškem mandatu za večino ljudi ostal politična in moralna avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni politični pritisk, ki bi povzročil nove delitve v družbi ali poglobil stare, da pa je bil pri svoji politični dejavnosti ujet v politični tok, ki njegovim idejam dostikrat ni bil naklonjen. Ne nazadnje so ga omejevala tudi predsedniška pooblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu ljudje izkazovali več zaupanja in spoštovanja kot pa politične elite.
Kučan je s prvim predsedniškim mandatom, tudi v dogovoru z družino, sklenil zaključiti aktivno politično kariero. K ponovni kandidaturi ga je spodbudilo več dejavnikov: še vedno turbulentne in negotove politične razmere (pod vplivom dogajanja leta 1993 in kasneje je v intervjuju z Adamom Michnikom uporabil sintagmo o nevarnosti fašizma), blokade pri vstopanju v EU in v Nato, počasno izpolnjevanje kriterijev za vstop, predvsem pa želja, da bi, kot je to opredelil, Slovenci dosegli »tretje nacionalno soglasje«, da bi se torej dogovorili, kaj storiti s sabo in državo po doseženi osamosvojitvi in vstopu v t. i. »evroatlantske« integracije. Verjetno, čeprav o tem ne govori, so bila leta, ob katerih naj bi se politično upokojil, za polnokrvnega politika še prezgodnja doba, spuščati se s predsedniškega položaja v strankarsko politiko pa ni nameraval, kar se je pokazalo tudi ob koncu drugega predsedniškega mandata.
Kučan je drugi mandat opravil korektno in profesionalno, v zanj tipičnem intenzivnem tempu tako na notranje- kot zunanjepolitičnem področju. Vstopa v Nato in EU sicer ni dočakal, vendar je bilo ob koncu njegovega mandata to le še vprašanje že določene časovnice. Tudi kot bivši predsednik je agitiral za vstop v integraciji, kar je glede EU logično in razumljivo, kar zadeva Nato, pa so nad osebnim prepričanjem najbrž prevladali državni interesi, kot jih je tedaj videl – večja mednarodna stabilnost Slovenije, ureditev razmer v slovenski vojski, preseganje njene poosamosvojitvene politizacije in podrejanje civilnemu nadzoru ter mednarodnim standardom. Tretjega nacionalnega soglasja ni dočakal, zanj si je prizadeval tudi kot bivši predsednik, tako v času, ko je imel na voljo pisarno, kakor tudi po njenem zaprtju.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Pred časom »

Portret Staneta Kavčiča

Božo Repe », Jože Prinčič »

Knjiga Pred časom obravnava življenje in delo Staneta Kavčiča (1919–1987), enega vodilnih slovenskih politikov dvajsetega stoletja. V času njegove vlade so bili v Sloveniji zastavljeni moderni projekti, na katerih temelji tudi današnja slovenska gospodarska usmeritev: gradnja avtocest, razvoj turizma, usmeritev v intelektualne in servisne storitve, upoštevanje ekoloških standardov, izkoriščanje geografske lege.

več »