Knjiga

Vojna vse spremeni

Stasha Furlan Seaton

prevod: Maja Novak in Andrej E. Skubic

spremna beseda: Peter Vodopivec

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 432

vezava: mehka, zavihi

izid: 31. 1. 2017

ISBN: 978-961-241-989-9

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

Najbolj krizni trenutek v zgodovini Slovencev – čas druge svetovne vojne – je spletel mnogo tragičnih in presunljivih zgodb. Ena teh zgodb se nam v vsej svoji razsežnosti kaže šele zdaj, več kot sedemdeset let po vojni. Napisala jo je ameriška Slovenka, ki je zaradi težkih spominov in življenja v Ameriki opustila celo materni jezik in knjigo objavila v angleščini. To je Stasha Furlan Seaton, drugi otrok dr. Borisa Furlana, slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947.
Družina Furlan je živela v Trstu, potem pa pred fašističnimi predvojnimi pritiski pobegnila v Jugoslavijo. V ustaljeno življenje je posegla vojna in Furlanovi so zbežali v Jeruzalem. Od tam jih je pot vodila v Južnoafriško republiko, zatem v New York in London, kjer je bil Boris Furlan kratek čas član jugoslovanske kraljeve vlade. Nato so se vrnili v Jugoslavijo. A to ni bila več država, ki so jo poznali prej. Stasha Furlan se je pridružila partizanom v Dalmaciji, prišla v Ljubljano in nato v Trst. Od tam ji je uspelo priti v Rim, nazadnje pa je za vedno zbežala čez lužo, kjer je doštudirala, se zaposlila in si ustvarila družino.
Ves ta čas je nosila breme spomina na očeta, ki je prisilno ostal v Jugoslaviji: »Uživala sem na soncu, ki je grelo moje telo, in počasi segla po izvodu New York Timesa z datumom 20. avgust. S pogledom sem preletela naslove in pretresena prebrala: Trije Jugoslovani obsojeni na smrt kot sovražniki režima.« Med obsojenimi je bil tudi njen oče, Boris Furlan.
Knjiga Vojna vse spremeni so spomini, nostalgični spomini na brezskrbno mladost v predvojni Jugoslaviji in Trstu, in boleči spomini na medvojni in povojni čas političnih pritiskov in hudih življenjskih preizkušenj. To je tudi biografija Borisa Furlana, človeka, ki mu je neki politični režim uničil življenje.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Bilo je sredi avgusta leta 1947; jasno, sončno jutro v Dublinu v zvezni državi New Hampshire. Zadovoljno sem se pogreznila v naslanjač iz pletenega ločja in se ozrla po visokih borovcih vseokrog sebe. Pomislila sem, kako lepo je bilo od moje prijateljice z Barnardovega kolidža Marianne Crocker, da me je povabila v poletno hišico svoje družine. O Crockerjevih moram pisati staršema v Jugoslaviji, sem si rekla. Vesela bosta, da sem na varnem.
Uživala sem na soncu, ki je grelo moje telo, in počasi segla po izvodu New York Timesa z datumom 20. avgust. S pogledom sem preletela naslove in pretresena prebrala:

Trije Jugoslovani obsojeni na smrt kot sovražniki režima
Profesor Boris Furlan obsojen
Romunija načrtuje proces
Sofija zahteva smrt Petkova

Posebej za New York Times:
Danes se je v Sloveniji končal proces proti petnajstim intelektualcem in politikom. Trije so bili obsojeni na smrt, drugi pa na zaporne kazni od enega do dvajsetih let. Na smrt z ustrelitvijo je bil obsojen tudi profesor Boris Furlan, v Združenih državah med vojno znan kot liberalec.

Obsojen na smrt! Tega kratko malo nisem mogla verjeti. Kako je mogoče, da so Borisa Furlana, mojega očeta in profesorja prava na ljubljanski univerzi, obtožili, da je fašist in britanski vohun? Še vedno sem se živo spominjala, kako je šele pred desetimi leti stal vrh Triglava v slovenskih Julijskih Alpah, močan, zdrav in prekipevajoč od energije.
Vedela sem, da je moj oče v hišnem priporu, da ne sme zapuščati Ljubljane in da so mu dovolili predavati pravo na univerzi le pod zelo strogimi pogoji. Nikoli pa nisem pomislila, da bi ga lahko postavili pred sodišče, in še manj na to, da bi ga obsodili. Pri priči sem začutila paniko in strah. Sem sama storila kaj, kar je pripomoglo k temu, da se je znašel v težavah?
Teden dni po tistem, ko sem prebrala članek, me je še vedno preganjala misel na očetovo usodo, tedaj pa je sledil nov udarec: pismo mojega strica Gigija, v katerem mi je podrobneje opisal mučni razvoj dogodkov v Jugoslaviji – in povedal, da je 18. maja umrla moja mama. Na lepem sem se zavedela, da sem pravzaprav sirota. Bila sem vsa iz sebe od obupa. Samo tolažbi in ljubeči podpori Marianne ter njene družine se lahko zahvalim, da sem prebrodila to, kar se je zdelo kot nočna mora. Pestila so me številna vprašanja. Kako naj zdaj najdem svojo pot? Kaj naj storim?
Marianne sem pripovedovala o svojem starem prijatelju polkovniku Tedu Bullocku, ki mi je v Trstu med vojno rešil življenje, saj mi je pomagal pobegniti pred slovensko tajno policijo, znano kot Ozna. Zdaj je živel v Montrealu. Morda mi on lahko pomaga rešiti očeta.
Navezala sem stike z njim in se dogovorila za obisk. Ko sem prišla v Montreal, me je nastanil pri svoji materi v Roxton Pondu. Njuna prijaznost in sočutje sta me zelo ganila. Gospa Bullock mi je vlivala novih moči, Ted pa je telefoniral svojim prijateljem, članom britanskega parlamenta. Ti so mu zagotovili, da očetova obsodba ne bo ostala v veljavi, da mu bodo pomagali na prostost, če bo to le mogoče.
V resnici ni bilo prvič, da je bil moj oče obsojen na smrt. Leta 1942 ga je na smrt obsodila italijanska okupacijska vojska, in sicer zaradi njegovih protifašističnih dejavnosti pred letom 1930, ko je bil na oblasti Mussolini. Spominjala sem se, kako je temu smejal, saj je bil takrat svoboden, begunec v New Yorku.
Kot se je pokazalo, so oblasti tokrat očetovo smrtno obsodbo spremenile v izgubo državljanskih pravic, odvzem vsega imetja in dvajset let prisilnega dela. A vsaj živ bo ostal! Vseeno pa sem se počutila zmedeno. Kdo je v resnici moj oče? Zakaj se ga režim mogočnega jugoslovanskega voditelja Tita tako boji, da meni, da ga mora ubiti? In najpomembnejše: kako naj mu pomagam, ko pa sem sama v nevarnosti? Čeprav sem zdaj živela v Združenih državah, me je še vedno preganjala Ozna, in tudi jaz sem se morala izogibati vsem stikom z Jugoslovani.
Zgodba Furlanove družine se je začela, ko je mesto še pripadalo avstro-ogrskemu cesarstvu. Takrat sta se moja starša Ani Černagoj in Boris Furlan zaljubila v Trstu, ki ga je moj oče opisoval kot čaroben, spokojen kraj. Optimizem in vera v človeško dobroto sta ustvarila pogoje, v katerih bi se lahko uresničila ideja socialne pravičnosti. Evropa je bila politično stabilna, saj so se vsi njeni narodi držali obče sprejetih pravil. Oba moja starša sta odraščala v sproščenem vzdušju, značilnem za Avstrijo ob prelomu tisočletja.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016