Knjiga

V pogonu

Neko življenje

Oliver Sacks»

prevod: Breda Biščak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 400

vezava: mehka, zavihi

izid: 9. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-983-7

redna cena: 23,50 €

modra cena: 23,50 €

na zalogi

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.
V pogonu je zgodba o nekonvencionalnem zdravniku in pisatelju, možu, ki je dognal nešteto dejstev o človeških možganih, o nekem življenju, ki je bilo polno, ustvarjalno in prežeto z nenehnim vitalizmom.
Avtobiografija je v ZDA izšla 1. maja 2015, štiri mesece pozneje, 30. avgusta, je Oliver Sacks umrl za rakom.

Moje življenje

Še pred mesecem dni sem bil dobrega, celo krepkega zdravja. Pri enainosemdesetih še vedno preplavam miljo na dan. A sreča me je zapustila – pred nekaj tedni sem izvedel, da imam v jetrih več metastaz. Pred devetimi leti so mi v očesu odkrili redek tumor, očesni melanom. Zaradi obsevanja in zdravljenja z laserjem sem na eno oko oslepel. In čeprav očesni melanomi metastazirajo morda le pri petdesetih odstotkih pacientov, je bila ta verjetnost, glede na značilnosti mojega tumorja, veliko manjša. A sreča tokrat ni na moji strani.
Hvaležen sem, da je prvotni diagnozi sledilo devet let dobrega zdravja in ustvarjalnosti, a zdaj zrem smrti v oči. Rak se je zažrl v tretjino mojih jeter, in čeprav je njegovo napredovanje mogoče upočasniti, te vrste raka ni mogoče ozdraviti.
Zdaj se moram sam odločiti, kako preživeti mesece, ki mi preostanejo. Živeti moram kar se da bogato, doživeto, ustvarjalno. K temu me nagovarjajo besede enega mojih najljubših filozofov Davida Huma, ki je, potem ko je pri petinšestdesetih izvedel, da je na smrt bolan, v enem samem dnevu aprila 1776 napisal kratko avtobiografijo. Naslovil jo je »Moje življenje«.
»Zdaj se zanašam na hiter razkroj,« je zapisal. »Zaradi obolenja ne trpim hudo; in kar je še bolj nenavadno, dasiravno je moja zunanjost hudo opešana, se duh niti za hip ne upeha. [...] Z nezmanjšano gorečnostjo sedam k študiju, z nezmanjšano radostjo k prijateljem.«
Dočakal sem več kot osemdeset let, kar je velika sreča, in v teh petnajstih letih, ki mi jih je bilo odmerjenih več kakor Humu, sem veliko prejel tako na področju dela kot ljubezni. V tem času sem objavil pet knjig in do konca napisal avtobiografijo (bistveno daljšo od Humove, ki je štela le nekaj strani); z malo truda bom dokončal še nekaj knjig.

Oliver Sacks, The New York Times, 19. februar 2015 (Besedilo je bilo po Sacksovi smrti objavljeno v zbirki esejev Hvaležnost.)

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Angelski prah – kako očarljivo, mamljivo ime! Pa tudi zavajajoče, kajti njegovi učinki znajo biti vse prej kot očarljivi. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil kot lahkomiseln uživalec drog pripravljen poskusiti skoraj vse in prijatelj, ki je poznal mojo neutešljivo, nevarno radovednost, me je povabil na »angelsko zabavo« v neko podstrešno stanovanje v East Villageu.
Prišel sem nekoliko pozno – zabava se je že začela – in ko sem odprl vrata, sem uzrl tako nadrealističen, tako prismuknjen prizor, da je bila v primerjavi z njim čajanka Norega klobučarja poosebljenje zdrave pameti in spodobnosti. Na zabavi je bilo skoraj ducat oseb, vse so bile zardelih lic, mnoge so imele krvave oči, več se jih je opotekalo. Neki moški je vreščal in skakal po pohištvu; morda si je domišljal, da je šimpanz. Drugi je »čistil dlako« svojemu sosedu in mu z rok pobiral umišljene žužke. Nekdo se je izpraznil na tla in s kazalcem risal po iztrebkih. Dva gosta sta bila negibna, katatonična, spet tretji se je pačil in blebetal, njegovo blebetanje pa je spominjalo na shizofrenično »besedno solato«. Poklical sem reševalno službo in vse udeležence zabave so odpeljali v Bolnišnico Bellevue; nekateri so morali v njej ostati več tednov. Bil sem izredno vesel, da sem zamudil in nisem poskusil niti trohice angelskega prahu.

***

Ko sem pozneje delal kot nevrolog v Državni psihiatrični bolnišnici Bronx, sem videl številne bolnike, ki jih je uživanje angelskega prahu (fenciklidina ali PCP) pahnilo v shizofreniji podobna stanja, ki so včasih trajala tudi več mesecev brez prekinitve. Nekateri so imeli tudi napade in mnogi od njih, sem ugotovil, so imeli še leto dni po zaužitju skrajno nenormalen EEG. Eden od mojih bolnikov je pod vplivom PCP umoril svoje dekle, svojega dejanja pa se sploh ni spominjal. (Leta pozneje sem njegov zapleteni in tragični primer ter nič manj zapleteno in tragično nadaljnjo usodo opisal v knjigi Mož, ki je imel ženo za klobuk.)
PCP se je konec petdesetih let prejšnjega stoletja začel uporabljati kot anestetik, a so ga zaradi grozljivih stranskih učinkov do leta 1965 umaknili z zdravilskega trga. Večina halucinogenih snovi najbolj spremeni delovanje serotonina, enega od številnih nevroprenašalcev v možganih, toda PCP tako kot ketamin oslabi delovanje glutamina in ima veliko nevarnejše in daljše učinke kot drugi halucinogeni. Znano je, da v podganjih možganih povzroči nastanek strukturnih lezij in kemične spremembe.

Poletje 1965 je bilo zame še posebej težavno in naporno, saj so me po končani specializaciji na UCLA in pred zaposlitvijo na Einsteinu čakali trije meseci brezdelja.
Prodal sem svoj zvesti BMW R60 in za nekaj tednov odpotoval v Evropo, kjer sem si v BMW-jevi tovarni v Münchnu kupil nov, manj močen model R50. Najprej sem se zapeljal v bližnjo vasico Gunzenhausen in si ogledal grobove nekaterih prednikov; nekateri so bili rabini in so ime vasi prevzeli za svoj priimek.
Nato sem odšel v Amsterdam, ki je že od nekdaj moje najljubše evropsko mesto in kjer sem pred desetimi leti doživel svoj seksualni krst, seznanitev z gejevskim življenjem. Ob predhodnih obiskih sem spoznal številne ljudi in tako so mi zdaj na neki večerji predstavili mladega nemškega gledališkega režiserja Karla. Bil je elegantno napravljen in vešč besed; duhovito in poznavalsko se je razgovoril o Bertoltu Brechtu, saj je režiral številne njegove igre. Zdel se mi je očarljiv in kultiviran, ne pa tudi pretirano spolno privlačen in po vrnitvi v London mi ni zašel v misli.
Zatorej sem bil presenečen, ko sem nekaj tednov pozneje prejel njegovo razglednico in predlog, da se snideva v Parizu. (Mati je razglednico opazila in me vprašala, kdo mi jo je poslal, saj ji je morda vzbudila rahel sum; sam sem ji odvrnil: »Neki stari prijatelj,« in pogovora je bilo konec.)
Povabilo je vzbudilo mojo radovednost, zato sem se v Pariz odpravil z novim motorjem in s trajektom prečkal Rokavski preliv. Karl je našel prijeten hotel z udobno zakonsko posteljo. Med podaljšanim koncem tedna v Parizu sva si ogledovala znamenitosti in se ljubila. S seboj sem prinesel skrito zalogo amfetaminov in pogoltnil kakih dvajset tablet, preden sva šla v posteljo. Ves razvnet od vzburjenosti in poželenja, ki ju pred zaužitjem tablet nisem čutil, sem se ljubil z vso strastjo. Karl, presenečen nad mojo razvnetostjo in nenasitnostjo, me je vprašal, le kaj je šinilo vame. Amfetamini, sem mu odvrnil in pokazal stekleničko. Radoveden je tudi sam vzel eno tableto, bil navdušen nad njenim učinkovanjem, vzel še eno pa še eno in kmalu ga je zadeva povsem razvnela, tako kot mene, in se je vzburil, kakor da bi se znašel v »orgazmatronu« Woodyja Allena. Po ne vem koliko urah sva se izčrpana odlepila drug od drugega, si malce oddahnila in začela znova.
Da sva se naskakovala kot dve živali med parjenjem morda niti ni bilo tako zelo presenetljivo, če pomislim na okoliščine in amfetamine. Nisem pa pričakoval, da se bova zaradi te izkušnje zaljubila.
Ko sem se oktobra vrnil v New York, sem Karlu začel pošiljati goreča ljubezenska pisma in od njega prejemal nič manj goreče odgovore. Drug drugega sva idealizirala; pred seboj sva videla dolgo ter ljubezni in ustvarjalnosti polno skupno življenje – Karl se bo uresničil kot umetnik, jaz kot znanstvenik.
Potem pa so ti občutki začeli pojenjavati. Spraševala sva se, ali je bilo to, kar sva skupaj doživela, pristno, avtentično, glede na zaužite amfetamine, močan afrodiziak, ki naju je pahnil v strast. Sam sem se ukvarjal z vprašanjem, ki se mi je zdelo še posebej ponižujoče – se lahko tako plemenita vznesenost, kot je zaljubljenost, zvede na nekaj zgolj in samo fiziološkega?
Novembra sva nihala med dvomi in ljubezenskimi zaprisegami, med eno skrajnostjo in drugo. Ko je nastopil december, je zaljubljenost izginila in (ne da bi obžalovala ali zanikala nenavadno gorečnost, ki se naju je bila polastila) prav tako želja, da si še naprej piševa. V svojem zadnjem pismu sem mu napisal: »Spominjam se najine vročične sreče, tako silne in iracionalne [...] ki je zdaj povsem pošla.«
Karl mi je znova pisal čez tri leta; sporočil mi je, da se bo preselil v New York. Želel sem si ga videti, se z njim znova srečati, zdaj ko sem nehal jemati mamila.
Najel si je majhno stanovanje blizu reke, na Christopher Street, in ko sem vstopil, je bil zrak smrdljiv in gost od dima. Karl, nekdaj tako eleganten, pa neobrit, neurejen, neumit. Na tleh je bila umazana žimnica, na polici nad njo škatlice tablet. Nikjer ni bilo videti knjig, ostankov njegovega nekdanjega življenja, v katerem je rad bral in režiral. Zdelo se je, da ga ne zanima prav nič intelektualnega ali kulturnega. Postal je preprodajalec drog in se je bil pripravljen pogovarjati zgolj in samo o mamilih in o tem, kako bi LSD lahko rešil svet. Njegov pogled je bil neprediren, fanatičen. Vse skupaj me je zbegalo in pretreslo. Le kaj se je zgodilo s prefinjenim, nadarjenim, kultiviranim človekom, ki sem ga spoznal pred komaj tremi leti?
Obšla me je groza in deloma tudi občutek krivde. Mar nisem Karla prav jaz uvedel v mamila? Mar nisem bil do neke mere prav jaz odgovoren za razkroj tega nekdaj plemenitega človeškega bitja? Karla nisem več videl. V osemdesetih letih sem izvedel, da je zbolel za aidsom in se vrnil v Nemčijo, da bi tam umrl.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »