Knjiga

Moč čudenja

Kako nastane znanstvenik

Richard Dawkins»

prevod: Katja Zakrajšek

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 × 225

strani: 336

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 14. 6. 2016

ISBN: 978-961-241-942-4

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

Moč čudenja je prva knjiga avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri nam je odprl zanimiv pogled na svoja otroška in mladostna leta, intelektualno prebujanje v Oxfordu in postaje svoje zgodnje profesionalne kariere. Njegov živahni prikaz idiličnega otroštva v kolonialnem tropskem raju britanskega imperija bogatijo skice staršev in sorodnikov, katerih se spominja s hvaležnostjo, občudovanjem in spoštovanjem. Vzporedno z razgibanimi leti šolanja nam Dawkins bogato naslika tudi svoj duhovno-nazorski mladeniški razvoj od člana otroškega nabožnega zborčka do doslednega nasprotnika religije.
Z začetkom študija zoologije na Univerzi v Oxfordu je Dawkins spoznaval tamkajšnji sistem tutorstva, ki mu je na povsem nov način odprl pogled v znanost, mnogo učinkovitejši od klasičnega študija iz učbenikov. Zanj je to pomenilo izvrstno spodbudo, da se je laže usmeril v poučevanje. Ko je pozneje, že kot predavatelj, izvajal raziskave in eksperimentiral z računalniško podporo, je to početje prekinil nepričakovan dogodek. Zaradi obsežnih stavk leta 1973 je v Britaniji prišlo do redukcij električnega toka, kar je začasno prekinilo Dawkinsovo neumorno pionirsko programiranje zgodnjih računalnikov.
Da ne bi čakal križem rok, se je v luči aktualnih znanstvenih debat glede ›skupinskega odbiranja‹ v biologiji lotil pisanja svoje ›uspešnice‹, kot se je rad pošalil. Toda šala se je potrdila, kajti nastal je znameniti Sebični gen. Ta je do temeljev pretresel tedanjo biološko znanost, saj je prinesel popolnoma nov pogled na evolucijo, ki se je usmeril na gene. In ne samo to, Dawkins je takrat skoval tudi pojem mem kot enoto kulturne evolucije, ki je do danes prav tako postal nepogrešljiv element družbenega diskurza.
Osebne anekdote in številne presenetljive prigode te zanimive osebnosti sodobnega znanstvenega sveta bogato dopolnjujejo prvo knjigo avtobiografije, ki povsem upravičeno nosi podnaslov Kako nastane znanstvenik.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

V kompletu –25 %

Preberite odlomek

na vrh strani

Ravnatelj Malcolm Galloway je bil strah zbujajoč mož (morda ravnatelji postanejo strah zbujajoči ex officio), ki smo ga klicali Gallows [vešala]. V skladu s svojim vzdevkom se ni obotavljal uporabiti najhujše kazni; v primeru Chafyn Grova je bila to šiba. V nasprotju z ravnilom (›rezino špeha‹) na Eaglu je Gallowsova šiba res bolela. Govorilo se je, da ima dve šibi, Drobnega Jima in Debelega Bena: glede na težo prekrška je kazen segala od treh do šestih udarcev. Debelega Bena k sreči nisem nikoli izkusil na lastni koži, toda že trije udarci Drobnega Jima so povsem dovolj boleli in pustili modrice, ki smo jih pozneje v skupni spalnici s ponosom razkazovali kot kakšne bojne brazgotine. Bledele so več tednov in se medtem spreminjale iz škrlatne v modro in nato v rumeno. Dečki so se šalili, da bodo pod hlače potisnili vadnico, da bi ublažila udarce, a seveda bi to Gallows takoj opazil, in prepričan sem, da tega ni nihče zares poskusil.
Danes je v Angliji telesno kaznovanje prepovedano; učitelje, ki so ga bili nekoč izvajali, imamo z današnjega vidika za krute sadiste. Prepričan pa sem, da Gallows ni bil ne krut ne sadist. Tu imamo primer, kako hitro se navade in vrednote spreminjajo – enega od vidikov tega, kar sem v knjigi Bog kot zabloda poimenoval ›spremenljivi moralni duh časa‹. Z drugačnim izrazom je spreminjajoči se moralni duh časa skozi dolga obdobja zgodovine podrobno dokumentiral Steven Pinker v knjigi Boljši angeli človeške narave.
Gallows je znal biti izredno prijazen. Preden so se zvečer ugasile luči, je obredel spalnice kot kakšen ljubezniv stric, si prizadeval, da bi nas razvedril, in nas klical po krstnih imenih (samo takrat, čez šolski dan pa nikoli). Nekega večera je Gallows na neki polici v moji spalnici opazil Zbrane zgodbe o Jeevesu in vprašal, ali kdo od nas pozna P. G. Wodehousa. Nihče ga ni, in tako je sedel na eno od postelj ter nam prebral zgodbo. Šlo je za ›Veliko pridigarsko tekmovanje‹ in domnevam, da jo je bral več večerov zapored. Bili smo navdušeni. Ostala je ena mojih najljubših zgodb o Jeevesu, P. G. Wodehouse pa eden mojih najljubših pisateljev, ki ga spet in spet prebiram in včasih za lastne potrebe tudi parodiram.
Vsako nedeljo zvečer nam je ga. Galloway brala v zasebni družinski dnevni sobi. Čevlje smo morali pustiti zunaj in s prekrižanimi nogami smo posedli na tla, obdani z rahlim vonjem po vlažnih nogavicah. Vsak teden je prebrala poglavje ali dve in vsak semester smo tako končali eno knjigo. Večinoma so bile to vznemirljive pustolovske zgodbe, kot so bile Moonfleet ali Maddonova skala ali Kruto morje (v ›mladinski izdaji‹, brez prizorov spolnosti). Neko nedeljo ge. Galloway ni bilo in je namesto nje bral Gallows. Brali smo Rudnike kralja Salomona in ravno prišli do tam, kjer srčni junaki v tropskih čeladah uzrejo gori, imenovani Sabini dojki (silno zanimivo je, da je bilo to ime cenzurirano v filmski priredbi s Stewartom Grangerjem, v kateri pa je bila, kdove zakaj, med odpravo tudi ženska). Gallows je prekinil branje in nam pojasnil, da sta ti gori pravzaprav hribovje Ngong.
Kadar je bila ponoči huda nevihta, je šel Gallows gor v spalnico najmlajših, prižgal luč in tolažil drobižke (ki so bili tako majhni, da so še smeli imeti medvedke), ki bi jih bilo lahko strah. Sredi vsakega semestra, na ›izhodno nedeljo‹, ko so starši prišli po svoje sinove in jih tisti dan peljali ven, je kakšen deček vedno ostal brez obiskovalcev, recimo ker so bili starši na tujem ali bolni. Nekoč se je to primerilo tudi meni. Gallowayeva sta nas peljala na izlet s svojimi otroki. Šli smo z velikim starim odprtim avtom iz tridesetih let, imenovanim Sivi gosak, in majhnim morrisom 8, imenovanim James. Pri nekem jezu smo imeli nadvse prijeten piknik in še vedno sem ganjen, ko se spomnim, kako prijazna sta bila z nami, še sploh glede na to, da bi bila morda raje preživela dan samo s svojimi otroki.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Richard Dawkins, priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist«, ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti.

več »

Razpletanje mavrice »

Znanost, praznoverje in moč domišljije

Richard Dawkins »

Angleški romantični pesnik John Keats je menil, da je njegov rojak sir Isaac Newton s fizikalno razlago svetlobe in njeno razcepitvijo v prizmi naredil poeziji nadvse slabo uslugo, saj je mavrico oropal vseh čarov in barvni svet pahnil v neznosno nezanimivo, brezdušno znanstveno puščobo.

več »

Največja predstava na Zemlji »

Dokazi o evoluciji

Richard Dawkins »

Dawkins v svoji najnovejši knjigi prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v njegovih prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana).

več »

Kratka luč v temi »

Moje življenje z znanostjo

Richard Dawkins »

Kratka luč v temi je drugi del avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri ta na razigran in hudomušen, a vseskozi poglobljen in prefinjen način pripoveduje o dogodkih in doživljajih svojega zasebnega in javnega življenja. V nasprotju s prvo knjigo ta ni pisana kronološko, temveč bolj tematsko. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevem 70. rojstnem dnevu v dvorani oxfordskega New Collegea. Ob pogledu na množico izbranih povabljencev mu spomin hvaležno oživlja doživljaje iz bogate preteklosti …
Dawkins nas popelje v razgibane svetove akademskega življenja, literarnih agentov, kuloarje televizijske resničnosti in seveda znanosti, znanosti, znanosti. V teh svetovih nam naslika mnogo velikanov svojega časa, ki tako stopajo tudi pred nas v svoji bolj znani javni podobi in mnogo manj znanih skicah iz vsakdanjega življenja. Njihova vrsta je dolga: Douglas Adams, Christopher Hitchens, John Maynard Smith, Daniel Dennett, Nathan Myhrvold, Jared Diamond, Steven Pinker, Richard Leakey, Carolyn Porco, Charles Simonyi, David Attenborough, Peter Medawar, Lawrence Krauss, Neil deGrasse Tyson …

več »

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Bog kot zabloda je temeljito argumentirana razprava o mestu in veljavi religij v človeški družbi, tako v preteklih dobah kakor tudi v našem času. Čeprav je argumentacija v precejšnjem delu usmerjena v izpodbijanje kreacionističnih zablod, značilnih za ameriško okolje, je kot metoda zanimiva tudi za evropske in slovenske bralce. Avtor do korenin pretrese pojme religij, dobrote, morale, zla, duha in še mnoge druge ter jih presvetli z biologistično lučjo, kar daje precej natančen rentgenski posnetek teh pojmov, dobljen skozi optiko modernega naravoslovja.

več »

Moč čudenja (Kako nastane znanstvenik) in Kratka luč v temi (Moje življenje z znanostjo) »

Richard Dawkins »

Prva knjiga avtobiografije (Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik) zajema čas od najzgodnejšega otroštva v Afriki prek odraščanja mladega Richarda v angleških šolah in študija zoologije na Oxfordu do prvega pedagoškega angažmaja v Berkeleyju (ZDA) ter nastajanja in izida knjige Sebični gen. Knjiga kronološko sledi formiranju poznejšega znanstvenika in njegovem odraščanju v moža.

Druga knjiga (Kratka luč v temi. Moje življenje z znanostjo) je ›ciklična‹. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevi 70-letnici v dvorani oxfordskega New Collegea; tam se začne in sklene. Vmes pa nas Dawkins popelje po temah raziskovalnih postaj svoje kariere, predstavi se kot avtor, publicist, voditelj televizijskih dokumentarcev, predavatelj, udeleženec javnih debat …

več »

Čudoviti svet »

Od magije k resničnosti

Richard Dawkins », Dave McKean »

V Čudovitem svetu je znani britanski znanstvenik zgoščeno predstavil različne, predvsem naravoslovne tematske sklope, ki naj bi jih vsaj okvirno poznal vsak prebivalec 21. stoletja. Drugače kot desetero prejšnjih Dawkinsovih knjig je ta namenjena predvsem mlajšim bralcem, zlasti tistim, ki še gulijo osnovnošolske klopi ali so že zasedli tiste na nekoliko zahtevnejših šolah. Čudoviti svet je dragocen tudi za njihove starše in vse tiste, ki se v naravoslovje sicer nikoli niso (radi) poglabljali, vseeno pa so si že kot otroci postavljali temeljna vprašanja kot na primer: Iz česa je vse zgrajeno? Kako je mogoče, da se menjavata dan in noč, poletje in zima? Kako je nastal svet in vse drugo? Ali smo sami v vesolju? Kaj je mavrica? Zakaj nas obkroža tako raznovrsten živalski svet? Zakaj se godijo slabe stvari? In še marsikaj podobnega.

več »