Knjiga

Kratka luč v temi

Moje življenje z znanostjo

Richard Dawkins»

prevod: Katja Zakrajšek

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 × 225

strani: 504

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 14. 6. 2016

ISBN: 978-961-241-943-1

redna cena: 33,90 €

modra cena: 32,20 €

vaš prihranek: 1,70 €

na zalogi

Kratka luč v temi je drugi del avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri ta na razigran in hudomušen, a vseskozi poglobljen in prefinjen način pripoveduje o dogodkih in doživljajih svojega zasebnega in javnega življenja. V nasprotju s prvo knjigo ta ni pisana kronološko, temveč bolj tematsko. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevem 70. rojstnem dnevu v dvorani oxfordskega New Collegea. Ob pogledu na množico izbranih povabljencev mu spomin hvaležno oživlja doživljaje iz bogate preteklosti …
Dawkins nas popelje v razgibane svetove akademskega življenja, literarnih agentov, kuloarje televizijske resničnosti in seveda znanosti, znanosti, znanosti. V teh svetovih nam naslika mnogo velikanov svojega časa, ki tako stopajo tudi pred nas v svoji bolj znani javni podobi in mnogo manj znanih skicah iz vsakdanjega življenja. Njihova vrsta je dolga: Douglas Adams, Christopher Hitchens, John Maynard Smith, Daniel Dennett, Nathan Myhrvold, Jared Diamond, Steven Pinker, Richard Leakey, Carolyn Porco, Charles Simonyi, David Attenborough, Peter Medawar, Lawrence Krauss, Neil deGrasse Tyson … Ti in še mnogi drugi, zelo različni, a vsi odlični značaji so tudi Dawkinsa marsikdaj v njegovi karieri zvabili iz strogo znanstvenega dela k posredovanju znanosti, kulture, religije in literature – v družbeni inkubator, ki ga na presečišču naravoslovja in humanistike mnogi poznajo kot ›tretjo kulturo‹. Richard Dawkins je njen eminentni predstavnik.
Posebna pozornost je v knjigi namenjena Katedri za javno razumevanje znanosti, ki je bila na Univerzi v Oxfordu ustanovljena prav za Dawkinsa kot prvega predstojnika, da bi se, razbremenjen rednih profesorskih obveznosti, laže posvečal popularizaciji znanosti. V sklepnem delu knjige nam avtor vendarle privošči še ›skoraj kronološki‹ pregled svojega znanstvenega delovanja, kajpak skozi svoje knjige: predstavi spodbude zanje, njihove poglavitne poudarke pa tudi odmeve, ki so sledili objavam. Kratka luč v temi je navdihujoče branje, ki skupaj s predhodnico, Močjo čudenja, gotovo spada med sodobno klasiko biografske proze.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

V kompletu –25 %

Preberite odlomek

na vrh strani

Format debate mi ni preveč pri srcu, sploh pa ne maram strogo strukturiranih debat z merjenjem časa, ki se končajo z glasovanjem. Kot dodiplomski študent sem se sicer redno udeleževal četrtkovih večernih debat na oxfordskem debatnem društvu in poslušal govore gostov, med katerimi so bili izvrstni nastopi tedaj vodilnih politikov in govornikov: Michaela Foota, Hugha Gaitskella, Roberta Kennedyja, Edwarda Heatha, Jeremyja Thorpa, Harolda Macmillana, Orsona Wellesa, Briana Waldna – celo Oswald Mosley se je izkazal za govornika, ki si ga poslušal odprtih ust, pa naj je bil po politični plati še tako antipatičen. Tudi nekateri študentski govorci so se ponašali z nadvse dovršenim nastopom, na primer Paul Foot, Michaelov nečak, ki je pozneje postal prodoren raziskovalni novinar. Razočaral pa me je format odvetniškega dvoboja v formalnih debatah. Univerze prijavljajo debatne ekipe na tekmovanja, kjer govorcem z žrebom določijo, katero stran bodo zagovarjali. To je nedvomno odlična vaja za odvetnike, vendar se mi zdi, da je v tem, da si mladi ljudje ostrijo govorniške veščine z zagovarjanjem naključno odkazanega stališča, v katero sploh ne verjamejo – ki je morda celo v nasprotju s tem, kar verjamejo –, nekaj, kar spominja na prostitucijo. Če naj me govorništvo gane, hočem, da je mišljeno iskreno. […]
Angleško pravo (pa mislim, da tudi škotsko in ameriško) temelji na načelu ›vlečenja vrvi‹: v sporu plačajmo nekoga, da bo čim močneje zagovarjal prav ene strani, pa če vanj verjame ali ne, plačajmo še drugega, da bo temu čim močneje ugovarjal, potem pa poglejmo, kako poteka igra vlečenja vrvi. V nasprotju s tem se mi, čeprav je to nemara naivno, načelo ›preiskovalnega sodišča‹, ki je bolj značilno za zahodnoevropsko pravo, zdi bolj pošteno in človeško: staknimo glave, oglejmo si dokaze in poskusimo ugotoviti, kaj se je resnično zgodilo. Angleški in ameriški odvetniki brez pomislekov izražajo občudovanje do legendarnih zagovornikov, ki so bili tako dobri, da jim je uspelo izboriti oprostitev celo za … (sami vstavite ime kake očitno krive stranke). Za pravnikov ugled je še toliko bolje, če lahko vsak cepec vidi, da je bila njegova stranka kriva, pa je velikemu zagovorniku vseeno uspelo pridobiti poroto na njeno stran! […]
Različico ›vlečenja vrvi‹ kot metode za ugotavljanje resnice je prevzela tudi šola televizijskih voditeljev, ki jo je (vsaj v Veliki Britaniji) uvedel Robin Day. Dan pred pisanjem teh vrstic sem v BBC-jevem televizijskem studiu čakal, da pridem na vrsto za vroči sedež. Konec koncev sam nisem bil deležen take obravnave, toda v teh minutah mojega čakanja je voditelj z vrsto politikov, predstavnikov vseh treh glavnih strank, pretresal temo dneva. Njegov slog spraševanja je bil bojevit že od začetka. Kot je bilo videti, je domneval, da vsi trije lažejo ali da so vsaj nesposobni. Morda je res verjel, da so. Sumim pa, da je bil resnični razlog v tem, da se je novinarstva učil od ljudi, ki menijo, da v intervjuju resnico najlaže izbrskaš tako, da sogovornika kolikor mogoče izzivaš, da bi videl, kako se bo končalo to ›vlečenje vrvi‹. Morda je to res najboljši način, vendar ni samoumevno in potrebuje utemeljitev.
Skratka, čeprav sem včasih sprejel vabila za nastope v oxfordskem in cambriškem debatnem društvu, ne maram dvobojevalskega sloga debatiranja. Prvič sem ga izkusil leta 1986 na društvu Oxford Union, kjer sva se z Johnom Maynardom Smithom soočila z dvojico kreacionistov, Edgarjem Andrewsom in A. E. Wilder-Smithom. Iztočnica je bila, da »je nauk o stvarjenju veljavnejši kakor teorija evolucije«. Danes nikakor ne bi pristal na debato s tako iztočnico in tudi leta 1986 sem to storil le v podporo odlični študentki z New Collegea, Danieli Sieff, ki je privolila, da bo glavna študentska govornica na strani znanosti. Nobeden od gostov na nasprotni strani ni imel nikakršne biološke izobrazbe. Za kemika Wilder-Smitha se je pokazalo, da je neškodljiv, priljuden klovn; (manj priljudni) fizik Andrews pa je napisal vrsto knjig, ki so zagovarjale fundamentalistični kreacionizem (vključno s ›potopno geologijo‹: res, res – nanaša se na Noetov potop!) in ki sem jih pred debato iz previdnosti prebral. Seveda, z naivnim kreacionizmom bi v debati pri oxfordskih debatantih takoj pogorel, zato se je Andrews pretvarjal, da je njegov pristop bolj prefinjen in da temelji na filozofiji znanosti. Nihče ne bi uganil, da bi on, profesor fizike, zares lahko bil naiven kreacionist … dokler nisem začel na glas brati odlomkov iz njegovih knjig. Neprestano je skakal v zrak in si pomilovanja vredno prizadeval prepričati predsednico, naj mi prepreči branje njegovih lastnih spisov. Povsem po pravici ga je zavrnila in obsedel je z glavo v rokah, jaz pa sem na glas bral poglavitne odlomke, ki so njegove filozofske pretenzije postavljali na laž. Ko so po koncu debate postregli s pijačo, se je sporekel z Johnom Maynardom Smithom; to je bilo edinkrat, da sem videl tega dragega dobričino zaripniti od jeze.
Konkretnejši razlog, da nočem več sodelovati v formalnih debatah s kreacionisti, pa je ta, da kadarkoli znanstvenik privoli v tako debato, to ustvari iluzijo enakovrednosti. Poslušalstvo zavedeta dva stola, ki drug ob drugem stojita na odru, zavede jih odmerjanje enake količine časa ›obema stranema‹: zavede jih, da verjamejo, da res obstajata ›dve strani‹ in da se debata vrti okrog nečesa tehtnega. Za ta ›učinek dveh stolov‹ mi je oči odprl Stephen Jay Gould. Povabili so me, da bi debatiral z nekim kreacionistom v Ameriki, in telefoniral sem Stevu, da bi ga vprašal, kaj misli. »Ne hodi,« mi je prijateljsko svetoval. S tem, ko pravi znanstvenik privoli v tako debato, je kreacionistov poglavitni cilj že izpolnjen, ne glede na to, kaj se v debati dejansko zgodi. »Oni so tisti, ki potrebujejo reklamo,« mi je rekel Steve, »ne ti.« Robert May je isto misel izrazil z značilno neposrednim avstralskim humorjem. Ko ga povabijo na tako debato, najraje odgovori takole: »To bi bilo videti krasno v vašem CV-ju, v mojem pa ne ravno!« To zgodbo sem povedal že tolikokrat, da veliko ljudi misli, da je domislica moja. Ko bi le bila!
›Učinek dveh stolov‹ je tako močan, da so ga pritlehno škodoželjni umi obrnili in uporabili proti meni. Nekoč so me povabili, da bi v Oxfordu debatiral z ameriškim krščanskim apologetom, ki se piše Craig in ki me je že leta gnjavil, da bi imel z njim še eno debato (prvo sva imela na velikem dogodku v Mehiki, kjer je med tremi zagovorniki svojega stališča on pustil še najmanjši vtis). Prav za večer, ko naj bi se zgodila predlagana debata, sem že obljubil, da bom govoril drugje, v Londonu, vendar bi ga v vsakem primeru zavrnil, in to iz razloga, do katerega bom prišel čez kako minutko. Njegovi podporniki so torej na oxfordski oder postavili prazen stol in se pretvarjali, da sem bil prestrahopeten, da bi se prikazal! […]
V članku za Guardian sem mimogrede omenil tudi taktiko ›praznega stola‹ (ki so jo vnaprej na široko razbobnali): »Kot pravo utelešenje izsiljevalske domišljavosti Craig zdaj namerava naslednji teden v Oxfordu na oder postaviti prazen stol, ki naj bi simboliziral mojo odsotnost. Da ime nekoga drugega izkoristiš tako, da napleteš, da se skupaj z njim znajdeš na odru, ni prav nova ideja. A kaj naj si mislimo o njegovem poskusu, da bi mojo odsotnost spremenil v promocijsko priložnost zase? V duhu transparentnosti naj razkrijem, da na večer, ko Craig namerava debatirati z mano in absentia, ne bom odsoten samo v Oxfordu; moj nenastop lahko spremljate tudi v Cambridgeu, Liverpoolu, Birminghamu, Manchestru, Edinburgu, Glasgowu, in, če bo le čas dopuščal, tudi v Bristolu.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Richard Dawkins, priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist«, ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti.

več »

Razpletanje mavrice »

Znanost, praznoverje in moč domišljije

Richard Dawkins »

Angleški romantični pesnik John Keats je menil, da je njegov rojak sir Isaac Newton s fizikalno razlago svetlobe in njeno razcepitvijo v prizmi naredil poeziji nadvse slabo uslugo, saj je mavrico oropal vseh čarov in barvni svet pahnil v neznosno nezanimivo, brezdušno znanstveno puščobo.

več »

Največja predstava na Zemlji »

Dokazi o evoluciji

Richard Dawkins »

Dawkins v svoji najnovejši knjigi prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v njegovih prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana).

več »

Moč čudenja »

Kako nastane znanstvenik

Richard Dawkins »

Moč čudenja je prva knjiga avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri nam je odprl zanimiv pogled na svoja otroška in mladostna leta, intelektualno prebujanje v Oxfordu in postaje svoje zgodnje profesionalne kariere. Njegov živahni prikaz idiličnega otroštva v kolonialnem tropskem raju britanskega imperija bogatijo skice staršev in sorodnikov, katerih se spominja s hvaležnostjo, občudovanjem in spoštovanjem. Vzporedno z razgibanimi leti šolanja nam Dawkins bogato naslika tudi svoj duhovno-nazorski mladeniški razvoj od člana otroškega nabožnega zborčka do doslednega nasprotnika religije.
Z začetkom študija zoologije na Univerzi v Oxfordu je Dawkins spoznaval tamkajšnji sistem tutorstva, ki mu je na povsem nov način odprl pogled v znanost, mnogo učinkovitejši od klasičnega študija iz učbenikov.

več »

Moč čudenja (Kako nastane znanstvenik) in Kratka luč v temi (Moje življenje z znanostjo) »

Richard Dawkins »

Prva knjiga avtobiografije (Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik) zajema čas od najzgodnejšega otroštva v Afriki prek odraščanja mladega Richarda v angleških šolah in študija zoologije na Oxfordu do prvega pedagoškega angažmaja v Berkeleyju (ZDA) ter nastajanja in izida knjige Sebični gen. Knjiga kronološko sledi formiranju poznejšega znanstvenika in njegovem odraščanju v moža.

Druga knjiga (Kratka luč v temi. Moje življenje z znanostjo) je ›ciklična‹. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevi 70-letnici v dvorani oxfordskega New Collegea; tam se začne in sklene. Vmes pa nas Dawkins popelje po temah raziskovalnih postaj svoje kariere, predstavi se kot avtor, publicist, voditelj televizijskih dokumentarcev, predavatelj, udeleženec javnih debat …

več »

Čudoviti svet »

Od magije k resničnosti

Richard Dawkins », Dave McKean »

V Čudovitem svetu je znani britanski znanstvenik zgoščeno predstavil različne, predvsem naravoslovne tematske sklope, ki naj bi jih vsaj okvirno poznal vsak prebivalec 21. stoletja. Drugače kot desetero prejšnjih Dawkinsovih knjig je ta namenjena predvsem mlajšim bralcem, zlasti tistim, ki še gulijo osnovnošolske klopi ali so že zasedli tiste na nekoliko zahtevnejših šolah. Čudoviti svet je dragocen tudi za njihove starše in vse tiste, ki se v naravoslovje sicer nikoli niso (radi) poglabljali, vseeno pa so si že kot otroci postavljali temeljna vprašanja kot na primer: Iz česa je vse zgrajeno? Kako je mogoče, da se menjavata dan in noč, poletje in zima? Kako je nastal svet in vse drugo? Ali smo sami v vesolju? Kaj je mavrica? Zakaj nas obkroža tako raznovrsten živalski svet? Zakaj se godijo slabe stvari? In še marsikaj podobnega.

več »

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Bog kot zabloda je temeljito argumentirana razprava o mestu in veljavi religij v človeški družbi, tako v preteklih dobah kakor tudi v našem času. Čeprav je argumentacija v precejšnjem delu usmerjena v izpodbijanje kreacionističnih zablod, značilnih za ameriško okolje, je kot metoda zanimiva tudi za evropske in slovenske bralce. Avtor do korenin pretrese pojme religij, dobrote, morale, zla, duha in še mnoge druge ter jih presvetli z biologistično lučjo, kar daje precej natančen rentgenski posnetek teh pojmov, dobljen skozi optiko modernega naravoslovja.

več »