Knjiga

Kot konji, ki spijo stoje

Paolo Rumiz»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 240

vezava: mehka, zavihi

izid: 17. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-984-4

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«
Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz po sledeh svojih dedov odpotuje z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Potovanje v »deželo senc« začne pri velikem pomniku Stotisočem, italijanskim žrtvam bojišča ob Soči in na Krasu v Sredipolju (Redipuglia); prižiga lučice na vojaških pokopališčih v beskidskih gorah; prebija se skozi goščavje, ki prerašča trdnjavski kompleks okoli mesta Przemyśl, kjer se je več kot sto tisoč obkoljenih cesarskih vojakov branilo pred Rusi skoraj pol leta, dokler jim ni zmanjkalo hrane in so se morali predati; govori s padlimi – eden čustvenih vrhuncev dela so pretresljive, v tržaškem narečju in ritimizirani prozi zapisane Litanije za Tržačane, padle v Karpatih; prebira spomine veteranov velike vojne; potuje po galicijski deželi, zaznamovani z neštetimi pokoli, in premišljuje o nezmožnosti Evrope, da bi se iz zgodovine kaj naučila; priča je nemirom, ki so prinesli prevrat v Ukrajini, in ponovnemu prebujanju napetosti med zahodom in Rusijo vzdolž frontne črte iz leta 1914 ...
Leta 2015 je Paolo Rumiz za knjigo prejel nagrado »Alassio Centolibri – Un Autore per l’Europa«.

Prevod sta finančno delno podprla Ministrstvo za zunanje zadeve in Oddelek za mednarodno sodelovanje Italije.

Preberite odlomek

na vrh strani

Priprave za odhod na fronto. Nahrbtnik, pohodni čevlji, knjige, zemljevidi, datumi. Odkrijem, da je julija '14 nemški Kaiser še počitnikoval na morju; načelnika generalštaba je celo pozabil obvestiti, da so odnosi z Rusijo napeti. V Moskvi je car razglasil splošno mobilizacijo, vendar kar tako, da bi napenjal mišice. Anglija je še spokojno urejala delovanje londonske borze in nadzirala oceanske pomorske poti, v Franciji pa so nekaj dni pred katastrofo, sredi poletja, ki se je zdelo bolj bleščeče kot običajno, časopisne naslovnice polnile novice iz črne kronike in optimistične napovedi v zvezi z žetvijo. Norman Angell je oznanjal, da do vojne ne more priti, ker so narodi med seboj preveč gospodarsko odvisni, in njegova pomirjujoča knjiga se je prodajala v milijonski nakladi.
Ko človek doume, kaj se je v resnici dogajalo, ga začne neznosno kljuvati vprašanje, zakaj nihče ne ve, zakaj nihče ne piše ognjevitih pisem, zakaj ne oznanjajo na vse štiri strani sveta, zakaj v vsaki šolski knjigi v Uniji ne piše, da se je vse skupaj začelo po naključju, da bi se bilo vojni mogoče zlahka izogniti, da je Evropa zagrešila samomor nepremišljeno, brez razloga, ko je najbolj blestela. Nerazumljivo postane, zakaj v uvodu k vsakemu pisanju o prvi svetovni vojni ni jasno in glasno povedano, da je ni pričakoval nihče, da so ljudje padli z oblakov in da so vse skupaj podcenjevali.
Vojna? Kaj vedo ljudje o njej leta 1914? Preveč časa je minilo od zadnjega spopada in zdi se, da se svet razpira v obdobje neomejenega napredka. Tržaški gledališki listi iz leta 1913 in takratna poročila tržaške borze z ničimer ne napovedujejo tistega, kar se pripravlja. Iredentistično ali avstrijakantsko, mesto vsak dan spravi skupaj gledališko premiero; Ibsena in Schnitzlerja tam uprizorijo prej kot v konkurenčnih gledališčih v cesarstvu in v Italiji. Trst je izjemno občutljiv seizmograf umetnosti, trgovine in geopolitike, v njem okrepljeno odzvanjajo tako Smetanove in Sibeliusove note kot najmanjše spremembe utripa na Balkanu, cene žita v egiptovski Aleksandriji na enak način kot vročične Slataperjeve vizije ali futuristične bebavosti.
V Verdiju izvajajo Schönbergovo skladbo za godala, ki zveni kot rekviem za stari svet ali kot boleča predigra k pokolu, ki se pripravlja, v krčmah pa se izzivalno razlegajo judovski sedmerci v jidišu ali pa pesmi v tistem našem narečju, ki je nastalo zato, da bi se iz vsega norčevali, še najprej iz samih sebe. Iz Bolgarije prihajajo poročila o barbarstvih, o pešakih, ki jih pobijajo z bajoneti, v Trstu pa se je pristanišče podvojilo in odprli so novo, veličastno ribarnico; vsenaokrog se hrupno razlegajo opereta, Cecchelinove popevke in razbrzdani ritem čarde.
Ponovno zavrtimo počasni posnetek Sarajeva leta 1992, zadnjo bosansko katastrofo. Tudi ta je mnoge presenetila, kajti mnogo jih je vojno pozabilo. Okoli Sarajeva rožljajo tanki zvezne vojske; kopljejo strelske jarke, ljudje pa nočejo verjeti v najhujše in v kafanah, ki ležijo blizu mesta atentata na Franca Ferdinanda, razumniki kadijo, srebajo kapučine in filozofirajo, ponavljajoč: »Ne bo se zgodilo.« Diplomacija se ne zgane, v bogatih državah po tv gledajo posnetke razsula, zdi pa se, da se vse dogaja daleč in da ni tveganj za okužbo. Balkanska zadeva, pravijo. Evropa je seveda nekaj drugega, daleč od barbarstva. Tako kot leta '14 se mehanizem zažene po zaslugi nejevere dobromislečih in otrplosti intelektualcev.
Predstavljam si že, koliko sestradanih grobarjev spomina se bo vrglo na posel s stoletnico. Kar vidim jih, kako razkropljeni naskakujejo. Morski psi na lovu za subvencijami, pirati z detektorji kovin, restavratorji utrdb s podizvajalskimi pogodbami, mumifikatorji Padlih, priporočeni špekulanti iz kinotek. Države Unije nam bodo do leta 2018 vse zagnusile. Za Božji svet je prepovedano izreči, da je bilo leto 1914 tragedija, ki bi morala preprečiti druge tragedije in nam pomagati razumeti današnjo Evropo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016