Knjiga

Klic k razumu

Spomini

Miran Potrč

naslovnica: Vesna Vidmar (fotografija Igor Modic)

format: 160 × 235

strani: 320

vezava: trda

izid: 9. 9. 2014

ISBN: 978-961-241-848-9

redna cena: 27,00 €

modra cena: 25,65 €

vaš prihranek: 1,35 €

na zalogi

Mirana Potrča poznamo kot državnozborskega poslanca in umirjenega politika. Donedavna ni razmišljal o pisanju spominov, a zvin gležnja spomladi 2014, želja, da se zaposli med prisilnim mirovanjem, in ženina spodbuda, kot pravi v predgovoru, so vplivali, da se je vendarle lotil njihovega pisanja. V ospredju je politika – dotaknila se ga je že v šoli in še dandanes se ji kot upokojenec ne odreka –, toda spomini veliko povedo tudi o tem, kakšen človek je Miran Potrč.
Spomini so razdeljeni v dva dela. Prvi je bolj kronološki in sega od otroštva do let, prebitih v parlamentu. Miran Potrč je poseben poudarek namenil sprejetju ustavnih amandmajev septembra 1989, ki so zagotovili pravno podlago slovenski osamosvojitvi. Drugi del knjige je tematski. Govor je o slovenski desnici, o odnosu do narodnoosvobodilnega boja, sprave, izbrisanih, posameznih zakonskih rešitvah … in do upokojitve.
O zapisanem avtor v predgovoru pravi: »Opisi dogodkov in okoliščin, vse do tistih v skupščini SRS, temeljijo na mojih spominih in mojem doživljanju takratnega časa. Z vso moralno odgovornostjo trdim, da se je vse to res zgodilo in da je opisano korektno ... knjiga ni moj življenjepis, temveč le izbor pomembnih dogodkov in dejanj, ki so zaznamovali moj značaj in delo. Opisujem tudi družbene okoliščine, kakor sem jih sam videl in doživljal, in vesel bom, če bo knjiga zanimala tudi mlade, ki teh obdobij niso doživljali osebno in jih zato ne poznajo ali pa poznajo le zavestno izkrivljeno resnico o tistem času. Svoj zapis dogodkov in časa, ki ga opisujem, dajem tudi v kritično oceno sodobnikom, ki preteklost morda vidijo drugače.«
Knjigi daje vrednost tudi seznam gradiv, dokumentov in avtorjevih člankov, ki bolj zainteresiranim bralcem in raziskovalcem omogočajo natančnejši vpogled v čas, ki mu je dal pomemben pečat tudi Miran Potrč.

Miran Potrč je največji gospod med tovariši in največji tovariš med gospodi. Čeprav je njegov osebni in politični značaj iskreno odprt in premočrten, je kompleksna osebnost v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije

Preberite odlomek

na vrh strani

Posebej se spomnim še ene naloge, pri kateri pa po mnenju profesorjev nisem zadel pričakovane vsebine. Ravno obratno, zaradi vsebine te naloge sem celo povzročil vznemirjenje med profesorskim zborom in resna pojasnjevanja, ki so me rešila ukora ali še česa hujšega. Naslov naloge je bil »Kaj mi nudi šola?« in poanta mojega spisa ni bila, da nas šola uči in vzgaja za pošteno življenje, kar so vsi pričakovali, posebej od vestnega in discipliniranega dijaka, kar sem tudi bil. Med drugim sem bil predsednik razredne skupnosti in tudi sicer aktiven v izven šolskih dejavnostih. Leta 1953, ob Tržaški krizi, me je mladinska organizacija na šoli celo predlagala za sprejem v zvezo komunistov, kar sem odklonil z utemeljitvijo, da sem za tako odločitev še premlad. Poanta moje naloge pa je bila, da nas šola z vsem svojim delovanjem vzgaja v slepo poslušne in avtoritetam podrejene ali njihovim pogledom in ciljem prilagojene državljane. Da nas torej vzgaja v hinavce, ki so se zaradi ljubega miru vedno pripravljeni podrediti nadrejenim in slediti njihovim zahtevam.
Zgroženost nad mojim ravnanjem je bila vsaj navidezno popolno, čeprav še danes menim, da so se mnogi, posebej mlajši profesorji, ob vsebini moje naloge tudi nasmihali in mi potihoma deloma dajali celo prav.

***

Oba predloga sta bila brez dvoma dobronamerna, nista pa rodila pričakovanih sadov. Pri predlogu Deklaracije o narodni spravi je šlo za prevelik optimizem predlagatelja deklaracije, da bi naslednice Demosovih strank lahko pristale na to, da bi iz predloga predsednika ZLSD prišlo do skupnega dogovora o politično tako spornem vprašanju, ki so ga Demosove stranke vedno imele v rezervi, ko je bilo treba spreti in z vprašanji preteklosti polarizirati slovensko javnost. O njihovi pripravljenosti na spravo sem vedno dvomil. Po mojem mnenju bi to moral znati oceniti tudi predsednik Pahor – ali vsaj prisluhniti kolegom v stranki, ki so ga na to opozarjali.
Glede poskusa politične ocene dogajanja v slovenski polpretekli zgodovini pa bi sploh moral vedeti, da so mnenja o tem tako spolitizirana in tako različna, da je nemogoče pričakovati njihovo skorajšnjo uskladitev. In vsi, vsak s svojega zornega kota, so napadli njegove ocene. Pri tem je najhujše, da so te ocene skoraj največ kritike doživele v lastni stranki. Moram priznati, da je bil to prvi primer, ko ga pred kritiko strankarske javnosti tudi sam nisem poskušal ubraniti. Tudi sam sem kritično ocenil sprejemljivost pripravljenega besedila. In zgodba se je končala brez vsakega uradnega rezultata, v stranki pa je pustila kritična mnenja nad takim ravnanjem njenega predsednika. Predsednik je v tem primeru res ravnal samovoljno in naivno, in ni prav veliko manjkalo, da bi se tudi stranka polarizirala ali zahtevala razpravo in glasovanje o zaupnici svojemu predsedniku. Zato se je tudi Borut, kar sicer ni bila njegova navada, rahlo umaknil in v najožjem krogu svojega kolegija obljubil, da v svojih aktivnostih, vsaj glede tako delikatnih vprašanj, ne bo več ravnal samovoljno.
Borut je vedel, da je bila to moja, ne pa njegova zmaga. Sam se zaradi tega nisem posebej veselil, saj mi je šlo bolj za položaj in uspehe stranke kot pa za osebne uspehe. Toda prepričan sem bil, da sem takrat to moral storiti, saj bi sicer precejšen del članstva zapustil stranko. Take znotrajstrankarske bitke nisem nikoli ponovil, čeprav je del članstva od mene pričakoval in zahteval, da od predsednika stranke v določenih primerih izsilim drugačno ravnanje. Praviloma pa je šlo le za nerazumevanje v javnosti, saj je predsednik s poslansko skupino zelo korektno sodeloval in se enakopravno kot drugi poslanci vključeval v njeno delo. Praviloma je upošteval stališča, oblikovana v poslanski skupini, in želel uveljaviti svoja zelo določna stališča predvsem glede vprašanj uveljavljanja politike EU in NATA v Sloveniji. Težje je bilo to sodelovanje in tudi manj ga je bilo le v času, ko je bil predsednik vlade in je moral upoštevati tudi politiko in zahteve drugih vladnih strank, kar pogosto ni bilo lahko, posebej ker smo mi pričakovali, da bo s položaja predsednika vlade uveljavljal stališča naše stranke v večji meri kot vladna. Toda v tem času nisem bil več vodja poslanske skupine, kar mi je olajšalo položaj, saj nisem bil več neposredno zadolžen za usklajevanje politike in stališč v naši in z vladnimi strankami.

***

Bolj mrkih obrazov smo se poslovili, med vožnjo v Ljubljano pa smo ugotovili, da kakšne posebne podpore niti pri Drnovšku nismo dobili, da pa za 27. september 1989 sklicane seje skupščine ne bomo preložili, temveč da bomo storili vse, da ta dan postopek sprejemanja amandmajev izpeljemo do konca. Hkrati smo potrdili že prisotno védenje, da tudi v predsedstvu SFRJ nimamo zaveznikov in da je z nasprotnim mnenjem Drnovšek osamljen in zato tudi ne povsem prepričan, ali res ne bi mogli s sprejemanjem počakati, doseči nekaterih kompromisov in mu olajšati položaja. Prepričali smo se, da tega ne moremo storiti, če ne želimo spodbuditi vstaje in izrednih razmer v Sloveniji. Zato je bilo za nas v Sloveniji, za mednarodno skupnost in za preprečitev morebitne intervencije zveznih organov več kot dobrodošlo, da se je tudi dr. Drnovšek zadnji hip odločil, da nas podpre, in naravnost iz New Yorka prišel na začetek zasedanja slovenske skupščine, na kateri smo potem sprejeli amandmaje. Tako nam je tudi ob pomoči dr. Drnovška, čeprav ne v celoti po njegovi volji, zadnji hip uspelo slovenski, jugoslovanski in mednarodni javnosti pokazati, da so vsi slovenski funkcionarji – ne le v Ljubljani, temveč tudi v Beogradu – enotnega mnenja glede sprejetih odločitev o amandmajih, to pa je gotovo otežilo resne načrte posameznikov o nasilnem ukrepanju federacije.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014