Knjiga

Hitlerjevi pozabljeni otroci

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 240

vezava: mehka, zavihi

izid: 11. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-979-0

redna cena: 22,90 €

modra cena: 22,90 €

na zalogi

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav). Izvedela je, da prihaja iz Jugoslavije – države, ki ne obstaja več … Sledilo je brskanje po arhivih, dolgotrajno, polno presenečenj in razočaranj pa tudi ugank, ki so se dolga leta zdele nerešljive. Nekatere so take tudi ostale, saj po toliko desetletjih ljudi, ki bi jih lahko pojasnili, ni več med živimi. A vendar: iskanje korenin je bilo stresno, naporno, frustrirajoče, velikokrat je hotela odnehati, nekajkrat je dokumente za več let pospravila v predal, pa ji vprašanja niso dala miru in je začela znova. Z veliko vzpodbude, podpore in dragocene pomoči posameznikov in organizacij, ki se s temi vprašanji ukvarjajo že vse od konca vojne, ter novih prijateljev iz organizacije Lebensspuren, ki je povezala sotrpine s podobnimi usodami in je pri njeni ustanovitvi sodelovala tudi ona. Zdaj je zgodba izpisana in Ingrid pomirjena. Storiti je bilo treba le še zadnji korak: povedati zgodbo svetu.
Avtobiografska pripoved Ingrid von Oelhafen, napisana v sodelovanju s Timom Tatom, izkušenim angleškim avtorjem številnih dokumentarnih filmov in knjig, je vpeta v zgodovinski okvir, ki sproti pojasnjuje dogajanja v medvojni in povojni Nemčiji, v zadnjem delu knjige pa v obrisih spoznamo še nekaj podobnih zgodb. Bilo jih je ogromno, ena hujša od druge, a ta je zapisana in vsekakor vredna pozornosti. Težka in tragična, pa tudi napeta, polna zapletov in nepričakovanih razpletov – skratka knjiga, ki pritegne in presune, da je dolgo ne pozabiš.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Pripoved Ingrid von Oelhafen

na vrh strani
Avtor: Tim Tate

Preberite odlomek

na vrh strani

Bila sem otrok Lebensborna.
Lebensborn je star nemški izraz, katerega pravi pomen – vodnjak življenja – so v nacionalsocialistični talilnici besed izkrivili in popačili. Kaj je pomenil v blaznosti nacizma? Kaj pomeni danes? Iskanje odgovorov – da bi odkrila svojo lastno zgodbo – me je popeljalo na dolgo in mučno pot: fizično potovanje, ki me je vodilo po zemljevidu sodobne Evrope. Bila je to tudi zgodovinska odprava: pogosto neprijetno vračanje v Nemčijo izpred več kot sedemdesetih let in v mučne zgodbe dežel, ki jih je opustošila Hitlerjeva vojska.
Potovanje me je prisililo tudi v psihološki potop v vse, kar sem poznala in s čimer sem zrasla: v temeljno prevpraševanje, kdo sem in kaj pomeni biti Nemka. Nočem vas slepiti, da je moja zgodba preprosta; ne bo je zmerom lahko brati. Ampak tudi živeti je ni bilo lahko.
Nositi srce na dlani ni v moji naravi. Izražanje čustev, ki je v družbi enaindvajsetega stoletja nekaj tako običajnega, mi ne gre lahko z jezika. Vse življenje sem se trudila zatreti svoj notranji jaz, podrejati čustva okoliščinam, v katerih sem zrasla, in potrebam drugih.
Toda tokrat sem prepričana, da to zgodbo ljudje morajo slišati. Še več, veliko več: morajo jo razumeti. Ni edinstvena, so še drugi, ki so tudi pretrpeli veliko tistega, kar je oblikovalo moje življenje. A čeprav si osnovno zgodbo res delim s tisoči, ki so šli skozi izprijeni eksperiment Lebensborn, ni, kolikor vem, nihče drug doživel takih ovinkov in zasukov usode, zgodovine in geografije, kot so zaznamovali mojih štiriinsedemdeset let na zemlji.
Lebensborn. Ta beseda se pretaka skozi moje življenje kot kri skozi moje telo. Da to vidiš, da to dojameš, terja veliko več kot površno raziskavo. Iskanje korenin te zgodbe zahteva natančno in brezobzirno brskanje po globinah najbolj skritih prostorov.

/…/

Sedela sva v čakalnici in čakala, da bom na vrsti. Ko je zdravnik poklical »Erika Matko«, je oče vstal in me odpeljal v ordinacijo. Oddal je mojo zdravstveno izkaznico in videla sem, da je tudi na njej natisnjeno ime Erika Matko.
Niti sanjalo se mi ni, zakaj me kličejo z drugim imenom. Vendar si nisem upala ničesar reči ne zdravniku ne očetu; še zmerom sem se ga preveč bala, da bi kaj spraševala. Po pregledu mi je zdravnik predpisal terapije s sončno svetilko – v tistem času precej pogosto zdravljenje pri pomanjkanju vitaminov (ta težava je najverjetneje izhajala še iz mojih let v domu na Langeoogu) – in odšla sva domov. O tistem drugem imenu nisva govorila, vendar nisem pozabila.
Kmalu po tistem sem imela pogovor z gospo Harte. Vsak petek sva skupaj pospravljali hišo in takrat sem se lahko nemoteno pogovorila z njo o vsem, kar mi je ležalo na duši. To je bil najboljši približek normalnemu odnosu z odraslo osebo, ki sem ga imela. Medtem ko sva čistili, sem jo vprašala, ali ve, zakaj je kot moje ime zapisano Erika Matko.
Emmi mi je povedala, da Hermann in Gisela nista moja biološka starša. Rekla je, da sta me posvojila, ko sem bila še dojenček, enako kot Dietmarja, in da je bilo moje prvotno ime Erika Matko. Emmi mi je brez zadrege povedala, da sem posvojena. Vojna je razbila na kosce toliko družin in pustila toliko otrok brez staršev, da naš položaj ni bil nič izjemnega.

/…/

Ko sem bila stara petnajst let, sem na plakatu na ulici zagledala svoj obraz. Desetletje po koncu vojne in sedem let po ustanovitvi je bila nova Zvezna republika Nemčija še vedno država razseljenih otrok, ki jih ni nihče spoznal za svoje. Agencije Združenih narodov so vsa tista leta iskale po Evropi blizu dva milijona pogrešanih dečkov in deklic, ki so bili ločeni od staršev zaradi bombardiranj, vojaške službe, evakuacij, deportacij, prisilnega dela, etničnega čiščenja ali pomorov. Do leta 1956 so jih izsledile samo 343 000.
Rdeči križ je sklenil, da je en način odkrivanja izvora otrok, ki so bili morda med vojno pripeljani v Nemčijo, lahko tudi objavljanje njihovih fotografij iz tistega časa na oglasnih straneh časopisov. Pod temi zbirkami obrazov in imen je pisalo: Kdo ve, kdo so naši starši in od kod smo? Na stebre in drogove svetilk po ulicah Zahodne Nemčije so lepili velike plakate. Z enega od njih v središču Hamburga se je zazrl vame moj mlajši obraz.
To je bil, milo rečeno, šok. Niti sanjalo se mi ni, da me kdo išče, in tudi ne, kako so dobili mojo fotografijo. Lahko sem samo sklepala, da jo je oblastem dala Gisela, meni pa ni o tem nihče nič povedal.
Takrat sem že dve leti živela v materini hiši na Blumenstrasse v Hamburgu. Dve leti, v katerih se je izkazalo, da so bile moje sanje o srečnem družinskem življenju le nerealna in otročja fantazija. Polovico svojega mladega življenja sem prebila v hrepenenju po bivanju skupaj z materjo in v boleči želji po ljubezni in občutku varnosti. Do takrat, ko sem na stebru zagledala svojo fotografijo, je že zmagala realnost – in začrtala mojo pot.
Sicer sem vedela, da Gisela ni moja prava mati, še vedno pa nisem imela pojma, kdaj – in še dosti manj kako ali zakaj – sta me s Hermannom vzela k sebi, in vse skupaj sem potisnila na dno zavesti. S tako močno željo sem se oklepala vere, da pripadam Giseli in njeni družini.

/…/

Moj optimizem je trajal samo nekaj tednov, potem je vmes posegla resničnost. Iz Rdečega križa so odgovorili, da v svojih seznamih ljudi, ki so jih aretirali ali pobili nacisti, nimajo nikakršnega podatka o kom iz Jugoslavije, ki bi se pisal Matko. V pismu so mi pojasnili, da organizacija ne more preiskovati arhivov držav bivše Jugoslavije, in me opozorili, da bom, če se odločim raziskovati sama, zelo verjetno odkrila, da so starši Erike Matko mrtvi in da niso umrli naravne smrti. Sporočilo je bilo jasno: tudi če so dokumenti o obstoju mojih staršev morda nekoč obstajali, so starše po napadu Hitlerjeve vojske na Jugoslavijo nacisti verjetno ubili in najverjetneje je takrat tudi vsaka sled za njimi izginila.
A sporočilo Rdečega križa še ni bilo najhujše. Februarja 2001 sem dobila pismo, ki mi je sesulo vse upe, da bom kdaj našla svoje domače. Slovenske oblasti se v mesecih, odkar sem prvič prosila za informacije, niso izkazale ne s hitrostjo ne z uslužnostjo. Ko pa so mi zdaj končno poslale izčrpen odgovor, so me besede zadele kot udarec v želodec.
Sporočamo vam, da so nas iz občinske administracije Rogaške Slatine obvestili, da so [v svojih zapisih] našli Eriko Matko, rojeno 11. novembra 1941. Toda ta ženska še živi nekje v Sloveniji; zato je domneva, da je bila Ingrid von Oelhafen rojena kot Erika Matko, napačna.
Generacija mojih staršev (kdorkoli so že bili) je prestala več fizičnega trpljenja, kot ga bom jaz kadarkoli izkusila, pa vendar se mi je zdelo, da ni bolj krute bolečine od te, ko ti ponudijo upanje in boječe iztegneš roko po njem – pa ti ga mahoma spet odtegnejo.
S pismom v roki sem sedela za mizo v svojem stanovanju in sanje so se mi razblinjale pred očmi. Prosim, verjemite mi: to ni bilo zgolj samopomilovanje. Že desetletja sem vedela, da v resnici nisem Ingrid von Oelhafen. To rano sem celila z zavestjo, da sem bila nekoč Erika Matko, zavestjo, temelječo na nekaj koščkih papirja, ki so z mano prebrodili vsa tista leta. Zdaj nisem bila niti Ingrid niti Erika. V resnici nisem bila nihče.

/…/

Minevali so meseci, potem celo leto. Zakopala sem se v delo in študij glasbe. Že prej sem se učila flavto; zdaj sem še več vadila in se zatapljala v note in melodije klasičnih skladateljev.
Do trenutka, ko je pod mojim predpražnikom pristalo še eno pismo, je preteklo leto in pol, odkar sem pospravila mapo z oznako »Erika Matko«. Če bi prišlo od kogarkoli drugega, bi se morda pridružilo drugim. Toda ta ovojnica je prišla od Georga Lilienthala in v njej je bilo povabilo. Pripravljalo se je srečanje skupine otrok iz programa Lebensborn, prvo sploh; bi hotela priti?
Ali bi? Iskreno povedano, nisem bila prepričana. Moja dotedanja pot je bila polna slepih ulic, napačnih sledi in na pogled nepremagljivih ovir. Sem si res želela tvegati in znova odpirati stare rane? In tudi če je bil odgovor da, kaj pa sem lahko prispevala? Vzela sem iz predala svojo zapuščeno mapo z nejasnimi nacističnimi dokumenti in nasprotujočimi si pismi iz zadnjega časa: kaj bi lahko sploh komu povedala? Spet in spet sem v mislih premlevala vso stvar in nisem vedela, kaj bi.
Nazadnje sem sklenila, da nimam izbire. Vprašanja o tem, od kod in čigava sem, so bila del mojega življenja vse od dne, ko mi je Frau Harte povedala, da nisem Hermannova in Giselina prava hči. Bila so v moji podzavesti, pritiskala so na moja čustva – in nemara usmerjala moja dejanja – že več kot petdeset let. Skrivati se pred njimi preprosto ni bilo mogoče; sklenila sem, da grem na srečanje.
Oktobra 2002 sem pospravila prtljago v avto in se odpravila na dolgo pot proti jugu: od mojega doma v Osnabrücku do mesta, kjer je bilo srečanje, je bilo 260 kilometrov. Stara sem bila enainšestdeset let in čas je bil, da spoznam svoje otroštvo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016