Knjiga

Domov

Aljoša Furlan

spremna beseda: Špela Furlan (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 112

vezava: mehka, zavihi

izid: 31. 1. 2017

ISBN: 978-961-241-991-2

redna cena: 15,30 €

modra cena: 15,30 €

na zalogi

Aljoša Furlan je bil eden od treh otrok Borisa Furlana. Dokler v življenje ni posegla vojna, je družina Furlan živela v Trstu, nato pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano, od tam pa pred vojno preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut. Aljoševa sestra Staša se z mamo preko Londona pozneje vrne v Jugoslavijo, kjer se pridruži partizanom, Aljoša pa še mladoleten v Ameriki ostane sam. Tu se začne zgodba te knjige – pripoveduje o priložnostnih delih, ki jih je moral opravljati, če je hotel preživeti, o opravljanju mature na Gimnaziji Georgea Washingtona v New Yorku in največ o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk. Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes. Aljoša Furlan je potoval z ladjo, pot ga je iz Portlanda po reki Columbii vodila na odprto morje, do Aleutov, po Ohotskem morju do Petropavlovska, nato pa z ledolomilcem skozi Laperuzov preliv do Vladivostoka in od tam z vlakom do Moskve in Jugoslavije, kjer se njegova pripoved tudi sklene. Aljoša Furlan je tako še ne dvajsetleten prepotoval domala cel svet.
Leta 1946 je, kot izvemo v predgovoru h knjigi, ki ga je napisala njegova hči Špela Furlan, pisal domov, o tem, kako si ob prihodu želi, da bi bila vsa družina spet skupaj. A ta želja se ni uresničila: »Ko je po dolgih letih končno prišel na Postojnsko 66 v Ljubljani, dóma ni bilo več. Pričakal ga je le brat Borut. Oče je bil v zaporu. Mesec dni pred Aljoševim povratkom je bil na Nagodetovem procesu obsojen na smrt zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav. Sestra Staša je odšla za vedno. Pred očetovo aretacijo ji je mama, ko jo je uspela obiskati na Svobodnem tržaškem ozemlju, zabičala, naj se nikdar več ne vrača domov. Naj ne zaupa niti njunemu morebitnemu pismu, če bi jo vabila domov, saj bi bilo najverjetneje napisano pod prisilo. Kam naj gre, ji ni znala svetovati. Materi je po vsem tem odpovedalo srce.«
Aljoša Furlan je po vrnitvi postal ugleden novinar Dela, njegove članke so objavljali še ob petnajstletnici njegove smrti. Bil je poročevalec, poročal je z Bližnjega vzhoda, spremljal Tita na uradnem obisku v Indiji in Burmi, delal kot poseben poročevalec v sedmih južnoameriških državah ... Umrl je pri 36 letih. Njegova zgodba o potovanju domov dopolnjuje predstavo o usodi, ki je doletela člane družine Borisa Furlana.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko smo zapluli mimo rta Male Lopatke, se je podnebje rezko spremenilo. Medtem ko je bilo dotlej sicer hladno, vendar pa nikdar pod ničlo, je bilo takoj po Kamčatki dvajset stopinj pod ničlo. V New Yorku sem si sicer kupil usnjen jopič, podložen s kožuhovino, toda v njem me je zeblo, da se nisem upal na palubo.
»Kaj nimaš več za obleči? In samo te nizke čevlje?« me je zavzeto vprašala Ada.
»Nimam. Sem mislil, da bo zadostovalo.«
»No, lepa reč. Kaj bo šele v Sibiriji?!«
Odhitela je h kapitanu in mu razložila moje težave. Ta je takoj poklical ladijskega gospodarja in po kratkem posvetovanju mi je Ada prišla povedat, da so mi iz ladijske zaloge pripravljeni prodati najpotrebnejše po pošteni ceni. Za 63 dolarjev sem dobil debelo kožuhovinasto bundo, volneno spodnje perilo, debel sviter in ameriške vojaške visoke čevlje z nekaj pari volnenih nogavic. Ko sem vse to navlekel nase, sem brez strahu in težav vzdržal na zgornji palubi tudi po nekaj ur. Za to sem bil zelo hvaležen.
Kljub mrazu je bilo zunaj prekrasno vreme. V prihodnjih dneh smo prehiteli nekaj manjših tovornih ladij, ki so bile prav tako namenjene v Vladivostok, vreme se je spet poslabšalo in izboljšalo, zaradi česar je bila ladja podobna Nansenovemu Framu, okrašena je bila z debelo plastjo ledu in ivja, sem in tja pa smo šli mimo tudi kakšne ledene plošče. Stari Feliks se zanje ni menil, saj so bile pretanke. Deseti dan zvečer so se ladijski stroji ustavili in ladja je vrgla morsko sidro.
»Tu imamo sestanek s konvojem,« mi je povedal Kostja. »Po nas in še devet drugih ladij pride ledolomilec, ki nas bo popeljal skozi Laperuzov preliv. Ta je zdaj trdno zamrznjen in brez pomoči ne bi nikdar prišli skozi.«
Odšel sem na palubo. Morska voda je pljuskala ob bokih stoječe ladje. Dobro, da Sovjetska zveza ni v vojni z Japonsko, sem si mislil, sicer bi nudili odličen cilj za njene podmornice. Ne samo, da se stari Feliks ni prav nič skrival. Nasprotno: ladijske boke, kjer so bile sovjetska zastava in velike bele črke »USSR«, so ponoči obsevali močni reflektorji.
Zjutraj že nismo bili več sami. Prav blizu nas sta bili zasidrani manjši ladji. Tisti dan so prišle še tri ladje, naslednji dan pa še tri. Popoldne se nam je pridružila še deseta: Kaganovič, ledolomilec sovjetske tihomorske flote. Dvignili smo sidra in odpluli, Kaganovič prvi, za njim tri manjše ladje, potem naš Feliks, ki je bil največji, nato še ostale.
Vsi smo bili na palubi, da bi gledali, kako bo. Vse ladje so bile močno razsvetljene in močni reflektorji so tipali po morju. Posamezne ledene plošče so postajale vedno večje, dokler ni bilo okoli nas eno samo strnjeno belo morje. Ladja se je začela potresavati in občutek sem imel, da se vozim z vlakom. Led okoli nas je postajal vedno debelejši, dokler se nismo vozili skozi meter debelo plast ledu, po kateri bi brez večjega napora lahko odpešačili na Sahalin ali pa na severno japonsko obalo. Čudovit je bil pogled na kolono razsvetljenih ladij in na pošastno, razgibano pokrajino okoli nas, na kateri so se lomili mesečni žarki. Ostali smo na palubi dolgo, vse dokler nam niso popolnoma otrpnile noge: zunaj je bilo 31 stopinj pod ničlo!
Zjutraj je bil Feliks že sam. Skozi ledeno polje smo prišli ob štirih zjutraj, nakar se je Kaganovič vrnil po druge ladje, druge pa so kmalu zaostale za nami. Pred nami je bilo še pet dni plovbe do Vladivostoka. Razen srečanja z japonskim rušilcem, ki je hotel vedeti, kaj tovorimo, pa mu je kapitan v slikovito okrašenem jeziku povedal, da ga nič ne briga, nakar je odplul, se nam ni zgodilo nič posebnega. Vsi smo imeli že dovolj vožnje z ladjo in si želeli, da bi že bili na cilju.
Želja se nam je izpolnila. Enajstega januarja zvečer se je Feliks Edmundovič Dzeržinski zasidral v Vladivostoku. Nismo pristali ob pomolu, temveč kar sredi ledu dvajset metrov od obale. Do zjutraj, so mi povedali, bo morje okoli Feliksa že zmrznjeno in bodo tovorni avtomobili prišli k ladji kar po ledu. Nekaj minut po tem ko se je ladja zasidrala, so prišli na palubo skupina carinikov in trije oficirji Sovjetske obmejne armade. Prispeli smo v Sovjetsko zvezo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017