E-novice

Knjiga

Čigavo življenje?

Maurice Béjart

prevod: Marjan Poljanec

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 256

vezava: mehka, zavihi

izid: 26. 9. 2014

ISBN: 978-961-241-850-2

redna cena: 24,60 €

modra cena: 23,37 €

vaš prihranek: 1,23 €

na zalogi

Francoski koreograf Maurice Béjart je Čigavo življenje?, drugi del svoje avtobiografije, napisal na pobudo založnika svoje prve knjige spominov, Trenutek v življenju drugega. Béjart se pisanja tokratne knjige loti v božično-novoletnem tednu leta 1995, z zapisovanjem spominov pa konča poleti 1996. Svoje približevanje sedemdesetim je sprejel kot lepo priložnost za ›obračun‹, ›inventuro‹, iskren pogled na preživeta leta in doživljaje, ki so se nabrali ob umetniškem ustvarjanju ter srečevanju z drugimi.
Maurice Béjart tokrat bralca ne popelje ponovno po svojem bogatem koreografskem opusu, temveč ga povabi na sprehod skozi svojo bogato ›knjižnico‹. Med listanjem po knjigah na svojih knjižnih policah, med revijami, brošurami, pismi, ploščami in zgoščenkami nam s križpotij umetnosti in družbe predstavi nešteto velikih imen iz sveta filma, literature, glasbe, plesa – ljudi, ob katerih se je kalil, krepil, izoblikoval; ljudi, ki jih je dobro poznal, in takih, ki jih ni nikoli srečal; ljudi, ki so bili sodobniki njegovega življenja ali pa so že več stoletij del izročila … Ne manjka niti spominov na svoje otroštvo in vojna leta. Medtem ko je skozi prvo knjigo govoril še zelo aktiven plesalec in koreograf, nas tokrat ›zreli‹ Béjart nagovarja kot Intelektualec, akademik, modrijan.
O knjigi nam spregovori tudi kar avtor sam:
»Naslov te knjige je Čigavo življenje?. Vztrajam pri vprašaju. To je kot v kriminalnem romanu: treba je obvarovati uganko in si do konca postavljati vprašanja o glavnem nastopajočem. Je dober, je slab? Izgublja ali dobiva? Je prestrašen, smešen, ganljiv, dejaven? Je bolan, je zdrav? Je Faust, je Mefisto? Je razočaran, je navdušen? Je Mozart, je Freddie Mercury? Je Fernandel, je Marius Petipa? Je jaz, je vi?«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Stojim torej v sobi pred kupom pisem in jih začnem odbirati. Med njimi je anketa neke filmske revije, ki bi rada dobila moj seznam najboljših filmov, posnetih »v prvem stoletju sedme umetnosti«. Res je, da bo film stopil v svoje drugo stoletje šele prihodnji teden! Nisem odgovoril. Ko gre za tovrstne sezname, ljudje vedno goljufamo. Rečeš si, da je treba vključiti kakega velikega Američana, in zapišeš John Ford. Če ne daš gor Eisensteina ali Griffitha, misliš, da se boš zdel bedak. Mene ne zanimajo najboljši filmi, ampak filmi, ki so me najbolj ganili, tistih deset ali dvajset filmov, ki so me pretresli, ko sem jih gledal. Eisensteina občudujem, vendar sem se ob filmih režiserjev, ki gotovo niso bili genialni kakor on, veliko bolj na novo spraševal o sebi. Škoda, da nisem odgovoril na anketo.
Moj seznam nemara ne bi bil kredibilen, a bil bi iskren, kot je lahko iskren avtoportret. Vanj bi dal Danza macabra režiserja Maria Bava. Film sem videl v Benetkah v kinodvorani, ki je bila nekoč, tako mislim, staro gledališče Malibran, ki je nato spet postalo gledališče (kjer je plesala Carolyn Carlson) in ki stoji blizu hiše Marca Pola. Vrsta oseb, zaprtih na gradu, je morala v njem podoživljati boleče dogodke iz svoje preteklosti. Igrala je tudi vzburljiva, mila in okrutna Barbara Steele, ki je drugim rekla: »Od tod ni nikoli nihče prišel živ!« Prvi del se je končal z groznim prizorom, ki se ga slabo spomnim, in ker smo bili v Italiji, so se v dvorani prižgale luči za odmor po primo tempu. Tedaj sem v medli rumenkasti svetlobi odkril nekakšen kino, v katerem straši, nekaj med podpalubjem tovorne ladje, ki je doživela brodolom, in gledališčem Bouffes du Nord Petra Brooka … Pogledal sem naokrog in se zavedel, da sem povsem sam. Nisem bil več miren. Ob nekem šumu sem obrnil glavo in zagledal med gubami rjavo rdečkaste zavese skrito brezzobo starko, ki se mi je nepremična smehljala in mi pošiljala signale z žepno svetilko. Prestrašil sem se in skoraj ušel ven! Med drugim delom sem začel misliti, da je kinodvorana del gradu, v katerem se dogaja zgodba filma, in si ponavljal stavek, ki ga je v prvem delu izgovorila Barbara Steele: »Od tod ni nikoli nihče prišel živ!« Na koncu filma Danza macabra se glavni osebi posreči uiti: po vrtu steče do vrtnih vrat in jih odpre. Stopi ven skozi ograjo in se ustavi; prosta in vsa vesela globoko zadiha s polnimi pljuči in gleda, kako se dani. Vendar se železna vrata tiho zaprejo za njo. Nenadoma iz njih šinejo noži in ji prebodejo telo. Le korak dlje, pa bi bila rešena!

***

Ko se vrnem v Lozano, ne smem pozabiti, da zaprosim za nov potni list. Sedanji je prepoln najrazličnejših vizumov in letališki policisti ravnajo z njim, kot da bi šlo za bombo. Postrani me gledajo, iščejo v seznamih in računalnikih in to postane zame vir zaskrbljenosti pa še izguba časa. Zakaj? Saj strani v potnem listu vendar izkazujejo miroljubno sožitje med žigi Egipta in Izraela, Zaira in Maroka, Grčije in Turčije, nekdanje Vzhodne Nemčije in nekdanje Sovjetske zveze. Tokrat smem na Japonsko kot ›entertainer‹: Good for single journey to Japan as entertainer.
Pred nekaj leti sem se izkrcal na letališču v Atlanti po neposrednem letu iz Pariza. Zajetna policistka me je vprašala po poklicu. Odgovoril sem:
»Choreographer.«
»Choreographer? What’s that?«
Skušal sem razložiti z besedama ballet, dancer.
Obraz se ji je razsvetlil:
»Ah! Belly dancer!«
Kot trebušni plesalec sem tedaj smel stopiti na ozemlje Združenih držav Amerike.

***

Toliko M-jev je šlo skozi moje življenje, mi pomagalo pri delu, izboljšalo moje balete: Molière, Mozart, Marilyn, Montaigne, Marlène, Malraux, Marcia, Murnau, Mohamed, Michelangelo, Méliès, Mathilde, Mahler, Mallarmé, Moreau (Gustave), Maria (Casarès in Callas), Marx (Brothers), Mefisto, Mérimé, Marcel Proust, Mizoguči, Monteverdi, Mrs. Mills, Mistral, Marseille, Mare Nostrum, Mort subite … […]
V Berlinu sem se kratkočasil z mislijo na črko B: B kot Berlin, kot Barenboim, Boulez, Béjart, Berger (ko sem si za psevdonim izbral Béjart, sem ohranil začetnici M. B.), B kot Béla Bartók, B kot Bruselj … Barenboim bo zdaj dirigiral orkestru na predstavah Šeherezade, potem ko je zame dirigiral Mandarina Béle Bartóka. Boulez je bil v Berlinu, vadil je svoj Poročni obraz, ki ga je zložil na pesmi Renéja Chara.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014