E-novice

avtobiografije

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Čigavo življenje? »

Maurice Béjart

Francoski koreograf Maurice Béjart je Čigavo življenje?, drugi del svoje avtobiografije, napisal na pobudo založnika svoje prve knjige spominov, Trenutek v življenju drugega. Béjart se pisanja tokratne knjige loti v božično-novoletnem tednu leta 1995, z zapisovanjem spominov pa konča poleti 1996. Svoje približevanje sedemdesetim je sprejel kot lepo priložnost za ›obračun‹, ›inventuro‹, iskren pogled na preživeta leta in doživljaje, ki so se nabrali ob umetniškem ustvarjanju ter srečevanju z drugimi.
Maurice Béjart tokrat bralca ne popelje ponovno po svojem bogatem koreografskem opusu, temveč ga povabi na sprehod skozi svojo bogato ›knjižnico‹. Med listanjem po knjigah na svojih knjižnih policah, med revijami, brošurami, pismi, ploščami in zgoščenkami nam s križpotij umetnosti in družbe predstavi nešteto velikih imen iz sveta filma, literature, glasbe, plesa – ljudi, ob katerih se je kalil, krepil, izoblikoval; ljudi, ki jih je dobro poznal, in takih, ki jih ni nikoli srečal; ljudi, ki so bili sodobniki njegovega življenja ali pa so že več stoletij del izročila …

več »

Domov »

Aljoša Furlan

Aljoša Furlan je bil eden od treh otrok Borisa Furlana. Dokler v življenje ni posegla vojna, je družina Furlan živela v Trstu, nato pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano, od tam pa pred vojno preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut. Aljoševa sestra Staša se z mamo preko Londona pozneje vrne v Jugoslavijo, kjer se pridruži partizanom, Aljoša pa še mladoleten v Ameriki ostane sam. Tu se začne zgodba te knjige – pripoveduje o priložnostnih delih, ki jih je moral opravljati, če je hotel preživeti, o opravljanju mature na Gimnaziji Georgea Washingtona v New Yorku in največ o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk. Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »

Izgubljeni čas »

Eseji, kolumne, intervjuji

Andrej Inkret »

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

več »

Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje »

Christiane V. Felscherinow s Sonjo Vukovic

Za usodo Christiane F. je izvedel ves svet. Milijoni bralcev so odraščali ob pretresljivih izpovedih te nemške najstnice, ki je bila pri trinajstih letih zasvojena z mamili in prostitutka. A kaj se je zgodilo zatem?
Petintrideset let pozneje se Christiane V. Felscherinow v spominu vrača v leta, ki so sledila izidu knjige Mi, otroci s postaje Zoo, in k številnim postajam svojega življenja do danes: od srečnih let v Grčiji do životarjenja v zaporu, od boja z odvisnostjo do srečanj z njenimi idoli rock and rolla, od trenutka, ko je v njeno življenje stopil njen angel varuh, do trenutkov sreče s sinom Phillipom.

več »

Jaz, Maja Plisecka »

Maja Plisecka

Maja Plisecka (1925–2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. V Stalinovih čistkah so ji ubili očeta, mater pa deportirali v Kazahstan. Sama je dobršen del življenja čutila, kaj pomeni biti otrok »sovražnika ljudstva«. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrastla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je 50 let, zadnjikrat je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu.
Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od 80. let veliko časa preživela v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960.

več »

Klic k razumu »

Spomini

Miran Potrč

Mirana Potrča poznamo kot državnozborskega poslanca in umirjenega politika. Donedavna ni razmišljal o pisanju spominov, a zvin gležnja spomladi 2014, želja, da se zaposli med prisilnim mirovanjem, in ženina spodbuda, kot pravi v predgovoru, so vplivali, da se je vendarle lotil njihovega pisanja. V ospredju je politika – dotaknila se ga je že v šoli in še dandanes se ji kot upokojenec ne odreka –, toda spomini veliko povedo tudi o tem, kakšen človek je Miran Potrč.
Spomini so razdeljeni v dva dela. Prvi je bolj kronološki in sega od otroštva do let, prebitih v parlamentu. Miran Potrč je poseben poudarek namenil sprejetju ustavnih amandmajev septembra 1989, ki so zagotovili pravno podlago slovenski osamosvojitvi. Drugi del knjige je tematski. Govor je o slovenski desnici, o odnosu do narodnoosvobodilnega boja, sprave, izbrisanih, posameznih zakonskih rešitvah … in do upokojitve.

več »

Kontaminirane pokrajine »

Martin Pollack »

V ospredju opisov dokumentarno-esejistične knjige Kontaminirane pokrajine so prav zares – pokrajine kot geografsko-ekološko zaokrožene prostorske enote, ki pa jim avtor Martin Pollack dodaja predvsem zgodovinsko, ponekod celó duhovno in etično komponento.
Gre za forenzično potovanje po pokrajinah (srednje)evropskega Vzhoda in zapis o njihovem ›življenju‹ v obdobju od medvojnega časa do približno naših dni, a s posebnim poudarkom na tragičnih viharjih, ki so jim bile te pokrajine izpostavljene v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Potovanje sega vse od baltskih držav na severu vzhodno-/srednjeevropskega loka do kočevskih pragozdov na njegovem jugozahodu. Zajame slikovite pokrajine, njihovo čudovito naravo in tradicionalna ljudstva, ki živijo v njih, vendar ima zlovešč podton: to so vendar pokrajine, v katerih so množično umirali pripadniki zdaj te, zdaj one skupine ljudi oziroma rase oziroma narodnosti …, kjer so bili množično pokopani, da je bil tako utišan njihov glas, da je bila tako izbrisana vsaka sled za njihovimi življenji.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.