avtobiografije

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Jaz, Maja Plisecka »

Maja Plisecka

Maja Plisecka (1925–2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. V Stalinovih čistkah so ji ubili očeta, mater pa deportirali v Kazahstan. Sama je dobršen del življenja čutila, kaj pomeni biti otrok »sovražnika ljudstva«. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrastla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je 50 let, zadnjikrat je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu.
Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od 80. let veliko časa preživela v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960.

več »

Na slepem tiru »

Dnevnik kulturnega urednika Dela, januar 1989–maj 1991

Jože Horvat »

Knjiga Na slepem tiru je Horvatov dnevnik iz časa, ko je bil urednik kulturne rubrike časnika Delo – natančneje, od 9. januarja 1989 do 14. maja 1991. Napisana je s perspektive neodvisnega, samostojnega novinarja, ki se je kot dolgoletni član kulturne rubrike Dela uveljavil kot suveren, kritičen komentator dogajanja v literaturi in kulturni politiki pa tudi kot zagovornik slovenske samobitnosti in idejnopolitično odprtega, pluralnega žurnalizma. S tem nazorom je kmalu po začetku urejanja kulturne rubrike naletel na nerazumevanje in čedalje večje zavračanje uredniškega kolegija. V glavnem so bili njegovi komentarji sicer deležni pohvale, toda z najvažnejšim predlogom – da naj bi uredniški kolegij edinega nacionalnega dnevnika Delo v času večstrankarskega sistema tvorila »koalicija različno mislečih«, ne pa skupina pripadnikov ene stranke (tedaj prenoviteljske) – ni uspel in je po dveh letih in pol odstopil ter se zaposlil pri založbi Mladika.

več »

Nekaj divjih rož »

Alexandre Bergamini »

Knjiga Nekaj divjih rož je pripoved o iskanju in sestavljanju drobcev polpretekle zgodovine. Spodbudila jo je dokumentarna fotografija dveh preživelih iz koncentracijskega taborišča, ki je Bergaminiju prišla v roke med obiskom v Berlinu. Dva mladeniča, pravkar rešena iz taborišča – vsak še nosi pol taboriščne uniforme – stojita sredi razrušenega mesta. Pisatelja presune nasmeh preživelih sredi uničenja in prešine ga, da sta videti kot par. Z njima se nenadoma čuti čudno povezanega in odloči se, da bo raziskal njuno zgodbo.

več »

Zakaj se otrok v polenti kuha »

Aglaja Veteranyi »

Avtobiografski roman Zakaj se otrok v polenti kuha skicira tragikomične prizore iz življenja romunske cirkuške družine, ki je v upanju na boljše življenje zbežala na Zahod in se tam nepopravljivo razbila. Zgodbo s perspektive otroka razgrinja brezimna pripovedovalka, ki otroštvo preživlja med barvitim svetom cirkuškega življenja ter zunanjim svetom krute realnosti, ki cirkusante poriva na obrobje. Po begu iz Ceauşescujeve Romunije družina sanjari o boljšem življenju in mednarodnem uspehu v filmski industriji. A življenje se obrne drugače. Starša, katerih razmerje najedajo nesoglasja, alkoholizem in incest v družini, hčerki pošljeta v dom, potem pa starejša pristane pri očetu in mlajša, protagonistka, pri materi, ki pri svoji ekstravagantni artistični točki doživi nesrečo.

več »

Domov »

Aljoša Furlan

Aljoša Furlan je bil eden od treh otrok Borisa Furlana. Dokler v življenje ni posegla vojna, je družina Furlan živela v Trstu, nato pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano, od tam pa pred vojno preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut. Aljoševa sestra Staša se z mamo preko Londona pozneje vrne v Jugoslavijo, kjer se pridruži partizanom, Aljoša pa še mladoleten v Ameriki ostane sam. Tu se začne zgodba te knjige – pripoveduje o priložnostnih delih, ki jih je moral opravljati, če je hotel preživeti, o opravljanju mature na Gimnaziji Georgea Washingtona v New Yorku in največ o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk. Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes.

več »

Vojna vse spremeni »

Stasha Furlan Seaton

Najbolj krizni trenutek v zgodovini Slovencev – čas druge svetovne vojne – je spletel mnogo tragičnih in presunljivih zgodb. Ena teh zgodb se nam v vsej svoji razsežnosti kaže šele zdaj, več kot sedemdeset let po vojni. Napisala jo je ameriška Slovenka, ki je zaradi težkih spominov in življenja v Ameriki opustila celo materni jezik in knjigo objavila v angleščini. To je Stasha Furlan Seaton, drugi otrok dr. Borisa Furlana, slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

V pogonu »

Neko življenje

Oliver Sacks »

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.

več »

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »