E-novice

Knjiga

Umetnost ljubezni

Ovidij»

prevod in spremna beseda: Barbara Šega Čeh

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 232

vezava: trda

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-410-8

redna cena: 25,10 €

modra cena: 23,84 €

vaš prihranek: 1,26 €

na zalogi

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana. Povsem banalne praktične nasvete, od skrbi za telesno nego do spretnega osvajanja in prikrivanja čustev, pesnik podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov in reminiscenc, ki pa jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, ampak z njimi, kot kak izurjen odvetnik s precedenčnimi primeri, spretno argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov.
Umetnost ljubezni pa ni le neizčrpen vir antičnih mitoloških motivov, zgodovinskih utrinkov in dragocenih antropoloških podatkov. Ovidij je bil tudi pronicljiv poznavalec človeških značajev, pa četudi na lahkotno ironični ravni. Človeškega načina razmišljanja o ljubezni ne poenostavlja zgolj na »moški« in »ženski« vzorec, ampak ga diferencira tako po različnih karakternih lastnostih kakor po posameznih generacijskih obdobjih.

Umetnost ljubezni je v slovenščini prvič izšla leta 2002 (Modrijan). Za prevod je Barbara Šega Čeh leta 2003 prejela Sovretovo nagrado.

Novi izdaji Umetnosti smo dodali tudi kratko pesnitev Nega ženskega obraza (Medicamina faciei femineae), ki je bila prvič objavljena leta 2006 v knjižici Nega ženskega obraza Publija Ovidija Nazona s koledarjem za leto 2007, beležnico ter rimskim in večnim koledarjem (Modrijan).

Prevod prve knjige Umetnosti ljubezni je vključen v tematski sklop za ustni del maturitetnega izpita iz latinščine na splošni maturi.

Preberite odlomek

na vrh strani

Liber tertius, 551–610

A doctis pretium scelus est sperare poetis;
me miserum! scelus hoc nulla puella timet.
Dissimulate tamen, nec prima fronte rapaces
este: novus viso casse resistet amans.
Sed neque vector equum, qui nuper sensit habenas,
comparibus frenis artificemque reget,
nec stabiles animos annis viridemque iuventam
ut capias, idem limes agendus erit.
Hic rudis et castris nunc primum notus Amoris,
qui tetigit thalamos praeda novella tuos,
te solam norit, tibi semper inhaereat uni:
cingenda est altis saepibus ista seges.
Effuge rivalem: vinces, dum sola tenebis;
non bene cum sociis regna Venusque manent.
Ille vetus miles sensim et sapienter amabit,
multaque tironi non patienda feret:
nec franget postes, nec saevis ignibus uret,
nec dominae teneras adpetet ungue genas,
nec scindet tunicasve suas tunicasve puellae,
nec raptus flendi causa capillus erit.
Ista decent pueros aetate et amore calentes;
hic fera composita vulnera mente feret.
Ignibus heu lentis uretur, ut umida faena,
ut modo montanis silva recisa iugis.
Certior hic amor est: brevis et fecundior ille;
quae fugiunt, celeri carpite poma manu.
Omnia tradantur: portas reseravimus hosti;
et sit in infida proditione fides.
Quod datur ex facili, longum male nutrit amorem:
miscenda est laetis rara repulsa iocis.
Ante fores iaceat, ‘crudelis ianua!’ dicat,
multaque summisse, multa minanter agat.
Dulcia non ferimus: suco renovemur amaro;
saepe perit ventis obruta cumba suis;
hoc est, uxores quod non patiatur amari:
conveniunt illas, cum voluere, viri;
adde forem, et duro dicat tibi ianitor ore
‘non potes,’ exclusum te quoque tanget amor.
Ponite iam gladios hebetes: pugnetur acutis;
nec dubito, telis quin petar ipse meis.
Dum cadit in laqueos captus quoque nuper amator,
solum se thalamos speret habere tuos.
Postmodo rivalem partitaque foedera lecti
sentiat: has artes tolle, senescet amor.
Tum bene fortis equus reserato carcere currit,
cum quos praetereat quosque sequatur habet.
Quamlibet extinctos iniuria suscitat ignes:
en, ego (confiteor!) non nisi laesus amo.
Causa tamen nimium non sit manifesta doloris,
pluraque sollicitus, quam sciet, esse putet.
Incitat et ficti tristis custodia servi,
et nimium duri cura molesta viri.
Quae venit ex tuto, minus est accepta voluptas:
ut sis liberior Thaide, finge metus.
Cum melius foribus possis, admitte fenestra,
inque tuo vultu signa timentis habe.
Callida prosiliat dicatque ancilla ‘perimus!’
Tu iuvenem trepidum quolibet abde loco.
Admiscenda tamen venus est secura timori,
ne tanti noctes non putet esse tuas.

__________________________________

Tretja knjiga, 551–610

Res je zločin, če od pesnikov veščih zahtevaš plačilo.
O, jaz nesrečnež! Saj žensk tega zločina ni strah.
Malo pretvarjanja vsaj! Ne bodite takoj grabežljive!
Novi ljubimec bo šel, brž ko ugledal bo past.
Toda voznik ne bo konja, ki vajet je prvič začutil,
z uzdami brzdal takó kot izučeno žival;
da osvojiš še zeleno mladost in srcá, izmodrèna
v letih, nikoli ne smeš iste ubrati poti.
Ta še nezreli vojščak, ki je prvič okusil ljubezen,
v tvojo je posteljo zdaj zlezel in svež je še plen;
tebe samó naj pozna in vedno naj tebe drži se,
ta svoj pridelek skrbnó s plotom visokim obdaj.
Ogni se tekmici; zmaga bo tvoja, če sama ob njem boš;
Venera ali vladar – krhka je v družbi oblast.
Tisti starejši vojščak bo ljubil počasi, razsodno,
skoraj bo vse potrpel, kar je zelencu čez rob.
On ne bo vlamljal ti vrat, ne podtikal plamenov iz besa,
niti razpraskal ne bo ljubici žametnih lic,
niti raztrgal ne bo ne oblek svoje drage ne svojih,
spulil ne bo ji lasu, da bi izbruhnila v jok.
To se le dečkom poda, ki jih vnema mladost in ljubezen;
prejšnji bo mirno kot nič rane skeleče trpel.
V ognju počasnem (na žalost!) bo tlel, kot slama premokra,
ali kot les, ki je bil sveže posekan v goráh.
Trajnejša ta je ljubezen, a druga je kratka, bolj plodna.
Trgajte sadeže brž, preden vam vsi ovené.
Vse naj povem (na stežaj sem sovražniku vrata odprl);
kar sem brezvestno izdal, zdaj naj zvestobe bo vir.
Tisto, kar daš brez težav, ne ohranja ljubezenske zveze,
vmes med užitek igriv vpleti še včasih kak ›ne‹.
Moški leži naj pred vrati; ›o, vrata okrutna‹, naj toži,
naj v nedogled vas roti, naj v nedogled vam grozi.
Moškim odveč je sladkobnost; a sok, ki greni, nas poživlja.
V vetru ugodnem večkrat barko prevrnil je val.
Tu tiči razlog, zakaj pri soprogah možje ne vzdržijo;
kadar zahoče se njim, pridejo v ženin objem.
K temu zdaj vrata dodaj in vratarja, ki reče brezčutno:
»Vstop prepovedan!« In že v tebi ljubezen vzplamti.
Skrhane meče odvŕzite; ostri za boj so primerni.
Tudi ne dvomim, da sam žrtev bom lastnih puščic.
Brž ko omrežiš ljubimca, potem ko je pravkar nasedel,
naj kar verjame, da sme v spalnico tvojo le on;
šele pozneje naj zve, da delita si s tekmecem póstelj!
Če ne držiš se veščin, kmalu ljubezen splahni.
Mimo spuščene pregrade se konj najhitreje požene,
kadar še drugim sledi, kadar drvi mimo njih.
Ogenj, čeprav že ugasel, krivica ponovno razpiha;
jaz kar priznam, da samo ranjen v ljubezni gorim.
Vendar naj vzrok za trpljenje ostane še malo zakrinkan,
naj si mož beli glavó, česa še vsèga ne ve.
Čustvo podžgeš, če se zlažeš, da čuva te zoprni suženj,
ali če bdi nad teboj kak ljubosumnež prestrog.
Kadar na varnem užiješ naslado, je manj vznemirljiva.
Hlini mu strah, pa boš bolj čutna kot sama Taís.
K sebi ga spústi skoz okno, čeprav bi ga laže pri vratih,
glej, da pri tem narediš čisto prestrašen obraz.
Zvita služabnica plane in vzklikne: »Zdaj vsi smo zgubljeni!«
Ti pa le urno v kak kot fanta prepadlega skrij.
Vendar med strah neskaljene užitke v ljubezni pomešaj,
da ne zazde se preveč drage mu tvoje noči.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Poglejte tudi

na vrh strani

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Zdravila za ljubezen »

Ovidij »

Pesnitev, ki obsega dobrih štiristo elegičnih distihov, je Ovidij napisal kot nekakšno nadaljevanje Umetnosti ljubezni. Namenjena je pesnikovim učencem, ki so se po branju njegovih nasvetov preveč zapletli v ljubezenske mreže in potrebujejo pomoč, da prebolijo nesrečno ali preženejo neželeno ljubezen.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.