Knjiga

Starogrška literatura

Tim Whitmarsh»

prevod: Nada Grošelj

format: 160 × 235

strani: 304

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-740-6

redna cena: 27,50 €

modra cena: 26,12 €

vaš prihranek: 1,38 €

na zalogi

Kljub nekoliko pustemu naslovu, Ancient Greek literature – Starogrška literatura, monografija Tima Whitmarsha ni »šolski« pregled starogrške književnosti po obdobjih in zvrsteh (čeprav se nekaj poglavij osredotoča na zgodovinska obdobja in čeprav v nekaterih prevladujejo posamezne literarne oblike), ampak poglobljena, kulturološko zasnovana študija, kar je – vsaj v slovenskem prostoru – pri obravnavi antične književnosti velika inovacija. Kulturni zgodovinar ne preučuje antičnih besedil zgolj v njihovih prvotnih kontekstih, ampak tudi v luči poznejših interpretacij in recepcije, kot javna udejanjanja ideologij in razmerij moči.
Whitmarsh se osredotoča na kanonične antične avtorje, vendar na nekanoničen način: za izhodišče posameznega poglavja ne postavi tega ali onega avtorja, ampak osrednja vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil, in poskuša rekonstruirati tudi glasove, ki so v antični književnosti odrinjeni na rob.
Knjiga ima tri razdelke; v prvem, Koncepti, se ukvarja z intelektualnimi problemi, ki spremljajo pojem grške literature, na primer z vprašanjem tradicije ali vprašanjem, kaj sploh je literatura ali besedilo; v teku knjige tudi prikazuje razvoj grškega pojmovanja, kako besedila dojemati, urejati in jim pripisovati estetsko in ideološko vrednost. Drugi del, Konteksti, govori o institucionalnih okvirih, v katerih so Grki ustvarjali in doživljali svoja besedila (javno slavje, simpozij, gledališče itn.), in tretji, Konflikti, o glavnih kulturnozgodovinskih temah teh besedil, zlasti o kulturni identiteti, spolu, spolnosti in družbeni razslojenosti.
Knjiga je opremljena z izčrpno bibliografijo in je dragoceno čtivo za študente klasične filologije, s svojim živim in nevsakdanjim pristopom pa je primerna za širok krog izobražencev, tudi takšnih, ki ne znajo starogrškega jezika.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Vsebina

na vrh strani
Predgovor
 
I. DEL – KONCEPTI
1 Grška literatura in kulturna zgodovina
Kaj je literatura?
Besedila v družbah
Literatura in kulturna zgodovina
Problem »grške literature«
Branje kanona
Meje literature
Vprašanja politike
Zgodovina v praksi
2 Problem tradicije
Literarne tradicije
Iznajdevanje tradicij
Grška literarna tradicija
Izvirni grehi
Zamisel Evrope
Siva Atena
Besedilna tradicija
Preobražen si
 
II. DEL – KONTEKSTI
3 Slavje
Epika in javno slavje
Iznajdba izvorov
Homersko izročilo
Poezija oblasti
Pesniški red in politični red
Plemenitenje junakov
Boji za oblast
Boj za status
Lepota telesa
Alternativni epi
4 Simpozij
Pivske kulture
Politika prijateljstva
Literatura za simpozije
Teognis: nov pogled na aristokracijo
Zaton in padec
Razbiranje sleparije
Moški kot urejevalci
Urejanje z zmerljivkami
Ureditev poželenja
Simpotična vednost, simpotična identiteta
5 Gledališče
Imperialne vizije: kultura in oblast v Atenah petega stoletja
Gledališče in državna ideologija
Preteklost in sedanjost
Zbor in agens
Atene in Drugi
Nagovor Atenam: pohvala in provokacija
Tebanski preobrati
Narava in kultura
Tragedija in psihologija
Satirski preobrati
Komični preobrati
6 Moč govora
Močni besedniki in del junaških vršitelji
Gledališča moči
Demokratični govor
Modeli skupnosti
Govorništvo, moč in vpliv
O iznajdbi politikov: Demosten in Ajshin
Sodni procesi v mestu
Oblikovanje značaja: Lizija in sodišča
Govorništvo na robu: sokratska retorika
Govorništvo in javnost
7 Iznajdba arhiva: Atene
Pesništvo, proza in intelektualna avtoriteta
Obrat k prozi
Diskurz arhiva
Herodot in izvori zgodovine
Nove smeri
Znanost in beseda
Kulture hibridnosti
Tukidid in zgodovinski realizem
Govor in pripoved
Arhivarsko mišljenje
8 Gradnja arhiva: helenistična Aleksandrija
Grčija in svet
Spopadi za identiteto
Knjižnica
Jezik arhiva
Konstruiranje kanona
Nastop in knjiga
»Naši« in »zunanji«
Preteklost in sedanjost
Poezija in mecenstvo
9 Branje iz arhiva: rimska Grčija
Iznajdba Ahaje
Izobraževalna politika
Različice izobraževanja
»Druga sofistika«
Popotniška modrost
Notranje oko
Nove tirnice
 
III. DEL – KONFLIKTI
10 Iznajdba grštva: kulturna identiteta
Parada identitete
Iznajdba Drugega
Širjenje duha
Iznajdba grštva
Kartiranje ozemlja
Prilaščanje tradicije
Kultura in identiteta
11 Ženska in njeno mesto
Težave s spolom
Popotnice
Sapfo in »osebni glas«
Sapfo bere Homerja
Bojevite besede
Tragiška hiša
Transgresije
Prešuštvo, spol in mesto
Komična ženska
Spremembe v vzorcih
Novosti
12 Spolni naboj v besedilu
Kdaj se vname ljubezen?
Uničevalne strasti
Preizkušnje obscenosti
Nazorni pouk
Lezbijke/lezbijke
Seksualna agonistika
Užitki ob besedilu
13 Status in suženjstvo
Še več glasov v arhaični epiki
Nova razvrstitev epike: Odiseja
Predajanje besede
Pojmovanje sužnja
Suženj kot agens: dramski vzorci
Komični spletkarji
Igrati Drugega
»Iznajdba literature«
 
Kronologija grške literature
Literatura
Kazalo avtorjev in del

 

Preberite odlomek

na vrh strani

Grško literaturo in grško družbo sploh so izrazito obvladovali moški; že res, da so Grki od nekdaj tuhtali, kaj moškost pravzaprav pomeni (nekaj primerov bomo raziskali v naslednjem poglavju), vendar jim v splošnem le pripisujemo androcentričnost.
Nasprotno so bile ženske podvržene protokolom molka in zaprtega življenja. Še edino področje, na katerem so se smele izražati, javno žalovanje, so – vsaj v Atenah petega stoletja pr. Kr. – očitno vse bolj uravnavali s predpisi. Toda čeprav so ženske v grški literaturi vedno znova odrinjene na rob, iz nje nikoli ne izginejo. Utišanje žensk ni izvršeno dejstvo, ampak (kot je pokazala feministična literarna kritika) proces, ki ga pri branju književnih besedil lahko razkrinkamo, najbrž pa celo obrnemo. Navkljub nenehnim prizadevanjem grške literature, da bi ženske varno prikovala v domačo hišo, lahko še zlasti opozorimo na vselej prisotno tesnobo zaradi njihove mobilnosti in odklanjanja (ali nezmožnosti), da bi ostale »na svojem mestu«. V virilokalni družbi (tj. družbi, v kateri se mora ženska ob poroki preseliti iz očetove hiše v hišo svojega novega moža) so ženske predmeti menjave, toda kot ugotavlja francoski antropolog Claude Lévi-Strauss, jih nikoli ni mogoče zreducirati na gola menjalna sredstva, ker imajo sposobnost govora in dejavnega vplivanja. Prav k njihovemu dejavnemu samoodločanju in k strahu pred njim pa se znova in znova vrača grška književnost.
Iliada, za mnoge temeljno besedilo mačistične vojne kulture, je zgodba o težavah s spolom. Pohod nad Trojo izzove Helenina preselitev od prvega soproga, Menelaja v Sparti, k drugemu, Parisu v Troji. Predstava, da vojne izbruhnejo zaradi gibanja žensk, je pozneje postala kanonična: »perzijska zgodba«, s katero se začenjajo Herodotove Zgodbe (peto stoletje pr. Kr.), razlaga konflikte med Vzhodom in Zahodom kot posledico niza ugrabitev (medtem ko je Herodot sam skeptičen iz razloga, ki zveni zaskrbljujoče znano: take ženske »bi ne bile ugrabljene, ko bi ne bile samé hotele«, 1.4.2). Tudi zbor v Aharnjanih (425 pr. Kr.) komediografa Aristofana (5. poglavje) vali krivdo za tedanjo vojno s Sparto na ugrabitev neke prostitutke (523–9).
Čeprav se Iliada zvečine osredotoča na moške in vojno, se v ključnih trenutkih vendarle pojavljajo tudi ženske. Ob prepiru zaradi njih se razvname Agamemnonov pogubni spor z Ahilom, kar spominja na prvo, Helenino ugrabitev – le da Agamemnonu in Ahilu, ki zdaj prebivata v šotorih ob obali, ne gre za zakonske žene ter civilizacijske institucije in strukture, ki sodijo k njim, temveč za dve sužnji, Hrizeido in Brizeido. Kot po navadi ima ženska vlogo predmeta želje, moški pa z izbiro zaželene ženske pokaže, iz kakšnega testa je sam. Argejska vojska, tako namiguje gornja epizoda, je izgubila stik z urejeno družbo, saj se prepira že zaradi navadne lastnine in znakov časti.
Nasprotno pa imajo Trojanci urejeno družbo z domovi in ženami. Družbena stabilnost se zamaje zgolj takrat, kadar se ženske nočejo omejiti na svojo vlogo, temveč prestopijo meje spolne opredeljenosti. V 6. spevu priteče Andromaha, žena trojanskega branilca Hektorja, možu nasproti ob mestnih vratih in ga roti, naj ne odhaja ven v boj, ampak naj varuje družino. Andromaha je vzor vestne žene, a zato ni njena navzočnost nič manj moteča. Vrata zavzemajo negotovi položaj med notranjščino in zunanjščino mesta; ta kontekst je pomenljiv, saj je na preizkušnji Hektorjeva dvojna identiteta, identiteta bojevnika ter soproga in očeta. Pri Homerju ima Hektor pridevek »v gizdávi perjánici«, a prav to perjanico si zdaj sname, ker plaši njegovega sinčka (6.471–3). Toda ko že vse kaže, da bo zavrgel identiteto bojevnika in postal oče, pošlje Andromaho nazaj domov k statvam: »[V]ojno pa pusti možém: oní naj se menijo zanjo, / vsi, ki jim Troja je dom, a najbolj je meni na ramah!« (6.492–3). S tem ostrim ukazom razprši nastalo negotovost in brutalno podkrepi delitev med spoloma: on mora ven v boj, ona noter k statvam.
Kot bomo videli, je imela Hektorjeva delitev seksualnih identitet, ki vsakemu spolu odmerja svoj fizični prostor in družbeno vlogo, pred seboj še dolgo zgodovino. Grki so različno pojmovali, kdaj doseže odraslo identiteto ženska in kdaj moški. Za ženske je bila znamenje odraslosti poroka, za moške pa – vsaj v klasični dobi – prvi vojni pohod (seveda je bila poroka pomemben korak tudi zanje). Jean-Pierre Vernant je v poantiranem slogu zapisal, da je »za dekle poroka to, kar je vojna za fanta«, kajti ti ustanovi sta v grški družbi bistveno opredeljevali posameznikovo identiteto. Homerski odlomek pa je zanimiv zato, ker razkriva proces delitve in brutalno avtoriteto, na kateri ta temelji: v gornjem odlomku se namreč identitete zamajejo in šele Hektorjev odločni, celo svojevoljni poseg znova vzpostavi red med spoloma.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013