E-novice

Knjiga

Spisi

Spektakli, Žensko lepotičenje, Vojak in njegov venec, Grški plašč

Tertulijan»

prevod in spremna beseda: Marko Marinčič

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 206

vezava: trda

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-605-8

redna cena: 16,20 €

modra cena: 15,39 €

vaš prihranek: 0,81 €

na zalogi

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult; naposled v Grškem plašču (De pallio) tudi sam zavrže togo, simbol rimske oblasti in državljanskega dostojanstva, in stopi v javnost v grškem paliju, oblačilu filozofov.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

De spectaculis, XII.

Superest illius insignissimi spectaculi atque acceptissimi recognitio. Munus dictum est ab officio, quoniam officium etiam muneris nomen est. Officium autem mortuis hoc spectaculo facere se veteres arbitrabantur, posteaquam illud humaniore atrocitate temperaverunt.
Nam olim, quoniam animas defunctorum humano sanguine propitiari creditum erat, captivos uel mali status servos mercati in exequiis immolabant. Postea placuit impietatem voluptate adumbrare. Itaque quos paraverant, armis quibus tunc et qualiter poterant eruditos, tantum ut occidi discerent, mox edicto die inferiarum apud tumulos erogabant. Ita mortem homicidiis consolabantur.
Haec muneri origo. Sed paulatim provecti ad tantam gratiam, ad quantam et crudelitatem, quia ferarum voluptati satis non fiebat nisi et feris humana corpora dissiparentur. Quod ergo mortuis litabatur, utique parentationi deputabatur; quae species proinde idololatria est, quoniam et idololatria parentationis est species: tam haec quam illa mortuis ministrat. In mortuorum autem idolis daemonia consistunt.
Ut et titulos considerem, licet transierit hoc genus editionis ab honoribus mortuorum ad honores viventium, quaesturas dico et magistratus et flaminia et sacerdotia, cum tamen nominis dignitas idololatriae crimine teneatur, necesse est quicquid dignitatis nomine administratur communicet etiam maculas eius, a qua habet causas. Idem de apparatibus interpretabimur in ipsorum honorum suggestu deputandis, quod purpurae, quod fasces, quod vittae, quod coronae, quod denique contiones et edicta et pultes pridianae sine pompa diaboli, sine invitatione daemonum non sunt.
Quid ego de horrendo loco perorem, quem nec periuria sustinent? Pluribus enim et asperioribus nominibus amphitheatrum consecratur quam capitolium: omnium daemonum templum est. Tot illic immundi spiritus considunt quot homines capit. Ut et de artibus concludam, Martem et Dianam utriusque ludi praesides novimus.
__________________________________

Spektakli, XII.

Ostaja še pregled najimenitnejše in najbolj priljubljene zvrsti spektaklov: gladiatorskih iger. Izraz zanje, munus, pomeni »obvezno podaritev« in izhaja iz obveznosti (officium) prirejanja iger; munus se namreč drugače reče tudi officium. Stari so verjeli, da jih k tej zvrsti spektakla zavezuje dolžnost do mrtvih – vsaj potem, ko so prvotno obliko iger omilili s človečnejšo obliko krutosti.
Nekoč je namreč veljalo, da je duše umrlih moč miriti s človeško krvjo, in takrat so imeli navado na pogrebih žrtvovati ujetnike ali slabotne sužnje, ki so jih kupili posebej za ta namen. Pozneje pa se je pojavila želja, da bi brezbožnost zakrinkali s tančico užitka. Zato so jih najprej po svojih zmožnostih priučili za boj z orožjem – tistim, ki so ga takrat pač premogli – toda samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da so se znali pustiti ubiti; potem so jih na dan, ki je bil določen za darovanje umrlim, poklicali na morišče. Nad smrtjo so se tolažili z umorom.
Tak je torej izvor »podaritve«. S časom, ko so ugodje čedalje bolj merili po krutosti, pa svojega zverskega poželenja niso več mogli utešiti drugače kot tako, da so človeška telesa pustili raztrgati zverem. Daritve umrlim so bile nedvomno namenjene njihovemu čaščenju; tovrstno čaščenje je bilo nujno malikovalsko, saj je tudi malikovanje samo oblika čaščenja mrtvih: prejemniki darov so v obeh primerih mrtvi. V podobah mrtvih pa domujejo zli duhovi.
Presodimo še naslove. Ta vrsta prireditve je sicer res prešla od čaščenja umrlih k čaščenju živih, to je h kvesturam, magistraturam, vrhovnim in nižjim svečeniškim službam; a ker je dostojanstvo naslovov slejkoprej ujeto v greh malikovalstva, tudi vse tisto, kar se godi v imenu tega dostojanstva, nujno nosi madež svojega izvira. Enako bomo sodili o ceremonialu, v katerem se razodeva napuh prav teh časti: škrlat, butare, trakovi, venci, pa tudi zasedanja, edikti in obedi na predvečer predstave, vse to je del hudičevega spremstva, odgovor na vabilo zlih duhov.
Kaj naj za sklep rečem o strahotnem kraju, ki je celo krivoprisežnikom neznosen? Amfiteater je posvečen številnejšim in strašnejšim božanstvom kot Kapitol: je svetišče vseh demonov. Toliko nečistih duhov sedi tam, kolikor ljudi lahko sprejme. In če sklenem z veščinami: kot dobro vemo, nad eno vrsto bojev bdi Mars, nad drugo Diana.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.