E-novice

Knjiga

Naravoslovje

Izbrana poglavja

Plinij Starejši»

prevod in spremna beseda: Matej Hriberšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 225

strani: 472

vezava: trda

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-395-8

redna cena: 27,00 €

modra cena: 25,65 €

vaš prihranek: 1,35 €

na zalogi

Opus diffusum, eruditum nec minus varium quam ipsa natura – »obsežno delo, učeno in prav tako raznoliko kot narava sama«. Tako Plinijevo Naravoslovje (Naturalis historia), ki je najobsežnejše ohranjeno prozno delo rimske antike, opisuje Plinij Mlajši (Pisma 3, 5, 6). Delo namreč obsega skoraj neverjetnih 37 knjig. Prva knjiga je v celoti kazalo vsebine, preostalih 36 knjig pa je razdeljenih na dva dela: prvi del obsega knjige 2–19 in obravnava naravo kot tako, drugi del (knjige 20–37) pa se posveča naravi v odnosu do ljudi, raznim vidikom njenega vpliva na življenje, človeškemu delovanju in ustvarjanju.
Osrednji predmet Plinijeve raziskave je torej Narava, ki zanj ni le skupek sil, ki vplivajo na vsa področja človekovega življenja in ustvarjanja, ampak tudi božanstvo. Naravoslovje je po eni strani slavospev njenim čudesom, po drugi strani pa tudi ne spregleda njenih temnih plati: spačkov, pokvek, bolezni, bolečin, škodljivcev, golazni, strupov idr.
Čeprav strokovna literatura Naravoslovje pogosto označuje »Encyclopedia Britannica antičnega sveta«, pa tega dela še zdaleč ne moremo primerjati z modernimi enciklopedijami, saj se po svoji organizaciji, taksonomiji in referenčnem obsegu močno razlikuje od njih. Bistvena razlika je že v tem, da je delo enega samega avtorja in da ni urejeno po abecednem redu. Plinij je v delo povezal zelo obsežne eseje s področja aplikativnih znanosti; vsebino zanje je črpal iz že obstoječih virov ter jih dopolnil s senzacionalizmom: z neverjetnimi zgodbami, pojavi, digresijami, etnografskimi in geografskimi ekskurzi ...
Knjiga, v kateri je poleg prevoda objavljeno tudi latinsko besedilo, vsebuje izbrana poglavja iz 8. (§ 1–229), 9. (§ 1–33, 102–141) in 10. knjige (§ 1–139), ki obravnavajo živali, ter iz 33. (§ 154–157), 34. (§ 15–93), 35. (§ 1–159) in 36. knjige (§ 8–44), ki obravnavajo rudna bogastva; v teh se s posebno skrbnostjo posveča tudi umetnikom, kot so kiparji, slikarji, arhitekti ... Vključen je tudi del 1. knjige (kazalo) z vsebino iz 34., 35. in 36. knjige. Plinijevo življenje in delo temeljito osvetli obsežna uvodna študija, prevod je bogato komentiran, izjemno dragocen pripomoček pa je tudi imensko kazalo.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Liber VIII

5 9 Mirum in plerisque animalium scire quare petantur, sed et fere cuncta quid caveant. Elephans homine obvio forte in solitudine et simpliciter oberrante clemens placidusque etiam demonstrare viam traditur; idem vestigio hominis animadverso prius quam homine intremescere insidiarum metu, subsistere ab olfactu, circumspectare, iras proflare nec calcare, sed erutum proximo tradere, illum sequenti, simili nuntio usque ad extremum, tunc agmen circumagi et reverti aciemque derigi. Adeo omnium odori durare virus illud maiore ex parte ne nudorum quidem pedum. 10 Sic et tigris, etiam feris ceteris truculenta atque ipsa elephanti quoque spernens vestigia, hominis viso transferre dicitur protinus catulos, quonam modo agnito, ubi ante conspecto illo quem timet? etenim tales silvas minime frequentari certum est. Sane mirentur ipsam vestigii raritatem. Sed unde sciunt timendi esse? immo vero cur vel ipsius conspectum paveant, tanto viribus, magnitudine, velocitate praestantiores? nimirum haec est natura rerum, haec potentia eius, saevissimas ferarum maximasque numquam vidisse, quod debeant timere, et statim intellegere, cum sit timendum.
11 Elephanti gregatim semper ingrediuntur. Ducit agmen maximus natu, cogit aetate proximus. Amnem transituri minimos praemittunt, ne maiorum ingressu atterente alveum crescat gurgiti altitudo. Antipater auctor est duos Antiocho regi in bellicis usibus celebres etiam cognominibus fuisse; etenim novere ea. Certe Cato, cum imperatorum nomina annalibus detraxerit, eum, qui fortissime proeliatus esset in Punica acie, Surum tradidit vocatum altero dente mutilato. 12 Antiocho vadum fluminis experienti renuit Aiax, alioqui dux agminis semper. Tum pronuntiatum eius fore principatum qui transisset, ausumque Patroclum ob id phaleris argenteis, quo maxime gaudent, et reliquo omni primatu donavit. Ille, qui notabatur, inedia mortem ignominiae praetulit. Mirus namque pudor est, victusque vocem fugit victoris, terram ac verbenas porrigit. 13 Pudore numquam nisi in abdito coeunt, mas quinquennis, femina decennis. Initur autem biennio quinis, ut ferunt, cuiusque anni diebus, nec amplius; sexto perfunduntur amne, non ante reduces ad agmen. Nec adulteria novere, nullave propter feminas inter se proelia ceteris animalibus pernicialia, nec quia desit illis amoris vis, namque traditur unus amasse quandam in Aegypto corollas vendentem ac, ne quis vulgariter electam putet, mire gratam Aristophani celeberrimo in arte grammatica, 14 alius Menandrum Syracusanum incipientis iuventae in exercitu Ptolemaei, desiderium eius, quotiens non videret, inedia testatus. Et unguentariam quandam dilectam Iuba tradit. Omnium amoris fuere argumenta gaudium a conspectu blanditiaeque inconditae, stipes, quas populus dedisset, servatae et in sinum effusae. Nec mirum esse amorem quibus sit memoria. 15 Idem namque tradit agnitum in senecta multos post annos qui rector in iuventa fuisset; idem divinationem quandam iustitiae, cum Bocchus rex triginta elephantis totidem, in quos saevire instituerat, stipitibus adligatos obiecisset, procursantibus inter eos qui lacesserent, nec potuisse effici ut crudelitatis alienae ministerio fungerentur.
6 16 Elephantos Italia primum vidit Pyrri regis bello et boves Lucas appellavit in Lucanis visos anno urbis CCCCLXXII, Roma autem in triumpho VII annis ad superiorem numerum additis, eadem plurimos anno DII victoria L. Metelli pontificis in Sicilia de Poenis captos. CXLII fuere aut, ut quidam, CXX, travecti ratibus quas doliorum consertis ordinibus inposuerat. 17 Verrius eos pugnasse in circo interfectosque iaculis tradit paenuria consilii, quoniam neque ali placuisset neque donari regibus; L. Piso inductos dumtaxat in circum atque, ut contemptus eorum incresceret, ab operariis hastas praepilatas habentibus per circum totum actos. Nec quid deinde iis factum sit auctores explicant qui non putant interfectos.
__________________________________

8. knjiga

5 9 Presenetljivo je, da mnoge živali vedo, zakaj jih lovijo, pa tudi, da skoraj vse vedo, česa se morajo paziti. Baje je slon do človeka, ki v samoti po naključju prečka njegovo pot in mu preprosto pritava nasproti, prijazen in miroljuben in mu celo pokaže pot; če pa opazi stopinjo človeka prej kot človeka samega, se začne v strahu pred zasedo tresti, ustavlja se in ovohava, ozira se naokoli, jezno trobi, ne gre po stopinji, ampak jo izkoplje in poda naslednjemu slonu, ta pa spet naslednjemu in podobno se novica prenaša vse do zadnjega, tedaj pa se krdelo obrne, se umakne in oblikuje bojno vrsto; ta zoprni vonj se ohrani tako dolgo, da ga vsi ovohajo, čeprav večinoma niti ne gre za vonj golih nog. 10 Tako menda tudi tigrica, čeprav je nasilna do drugih zveri in se ne zmeni niti za slonove stopinje, ko vidi sled človeka, nemudoma prenese mladiče; kako neki ga je prepoznala, kje je videla prej tega, ki se ga boji? V take gozdove namreč nedvomno zahaja zelo malo ljudi. Gotovo bi se čudili, kako redko se najdejo stopinje. Toda kako vedo, da se je ljudi treba bati? Še več, zakaj se bojijo celo pogleda na samega človeka, ko pa ga po svojih močeh, velikosti in hitrosti tako zelo presegajo? Ni dvoma: to je narava in v tem je njena moč, da najbolj divje in največje zveri nikoli niso videle stvari, ki bi se je morale bati, in vendar jim je nemudoma jasno, ko se jo morajo bati.
11 Sloni vedno potujejo v čredah. Krdelo vodi najstarejši, na repu kolone je drugi najstarejši. Kadar nameravajo prečkati reko, pošljejo najmanjše naprej, da ne bi večji sloni steptali rečnega dna in da se struga ne bi poglobila. Antipater trdi, da sta bila dva slona, ki ju je kralj Antioh uporabljal v vojaške namene, javnosti znana celo po imenih; vsekakor sta svoji imeni poznala. Dejstvo pa je, da je Katon, čeprav je iz svojih Analov izločil imena vojskovodij, poročal, da je bilo slonu, ki se je v punski vojski najpogumneje boril, ime Sur in da je imel en okel zlomljen. 12 Ko je hotel Antioh prečkati rečno plitvino, je njegov slon Ajaks ni hotel, čeprav je sicer bil vedno vodja kolone. Tedaj je dal Antioh razglasiti, da bo slon, ki bo prečkal plitvino, dobil vodilno mesto; Patrokla, ki si je to upal, je za to nagradil s srebrnim nakitjem, ki so ga sloni najbolj veseli, ter vodilnim mestom na vseh drugih področjih. Osramočeni Ajaks se je raje izstradal do smrti, kot pa da bi prenašal sramoto. Slonji občutek za sram je namreč neverjeten; premaganec se umakne pred glasom zmagovalca ter mu ponuja zemljo in zeleneče vejice. 13 Zaradi občutka za sram se parijo samo na skrivaj, samci pri petih letih, samice pri desetih. Parjenje pa poteka dve leti – tako pravijo –, vsako leto po pet dni in nič več; šesti dan se umijejo v reki; prej se ne vrnejo v čredo. Prešuštva ne poznajo, pa tudi ne medsebojnih spopadov za samice, ki so tako pogubni za druge živali, pa ne zato, ker bi ne zmogli močnih ljubezenskih čustev, kajti poročajo o slonu, ki se je v Egiptu zaljubil v neko prodajalko venčkov (ta je bila – da ne bi kdo mislil, da so jo kar tako izbrale množice – izjemno pri srcu slovitemu gramatiku Aristofanu), 14 neki drug slon pa se je zaljubil v Sirakužana Menandra, mladega vojaka v Ptolemajevi vojski, in kadar ga ni videl, je svoje hrepenenje po njem menda izražal z odklanjanjem hrane. Juba poroča tudi o neki prodajalki mazil, v katero je bil zaljubljen slon. V vseh teh primerih so sloni svojo ljubezen pokazali z veseljem ob pogledu na ljubljeno osebo, z okornim dobrikanjem in s tem, da so vejice, ki jim jih je dalo ljudstvo, shranili in jih stresli ljubim osebam v naročje. In nič čudnega ni, da so živali, ki imajo spomin, zmožne ljubiti. 15 Isti pisec namreč poroča, da je slon po mnogih letih spoznal starega moža, ki je bil v mladosti njegov vodnik, pa tudi o nekem božjem navdihu pravičnosti, ko je kralj Bokh krdelu tridesetih slonov izpostavil trideset za kole privezanih slonov, nad katerimi se je hotel divjaško znesti; in čeprav so med njimi tekali možje, ki so jih ščuvali v napad, jih ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi bili okrutni za nekoga drugega.
6 16 V Italiji so slone prvič videli v času vojne s Pirom in jih poimenovali lukanijski voli, ker so jih prvič videli v Lukaniji leta 472 od ustanovitve mesta, v Rimu pa v triumfu sedem let pozneje, prav tako pa tudi zelo veliko število, ki so jih zajeli Puncem ob zmagi pontifeksa Lucija Metela na Siciliji leta 502. Bilo jih je 142 ali, po drugih, 120, prepeljali pa so jih s splavi, ki jih je dal Metel narediti tako, da so jih položili na zvezane vrste sodov. 17 Verij poroča, da so se sloni borili v cirkusu in da so jih pobili s kopji, ker niso vedeli, kaj bi z njimi, saj je bilo sklenjeno, da jih ne bodo ne vzrejali ne podarili kraljem; Lucij Pizon pravi, da so jih samo pripeljali v cirkus, tam pa so jih, da bi okrepili prezir do njih, cirkuški sluge s sulicami, ki so imele na koncu glavič, gnali po celem cirkusu. Pisci, ki menijo, da jih niso pobili, ne pojasnijo, kaj se je z njimi zgodilo kasneje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009