antika

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Rim »

Robert Hughes »

Knjiga Rim (Rome, 2011) Roberta Hughesa je izrazito osebno obarvan sprehod skozi umetnostno zgodovino tega mesta, prepleten s politično zgodovino in osebnimi razmišljanji.
Prvi dve petini sta posvečeni starim Rimljanom in kratkemu očrtu njihove zgodovine in institucij, predvsem pa dosežkom v arhitekturi, ki so postavili temelje za mnoge poznejše stvaritve: iznajdbi betona, vodovodom, cestnemu sistemu. Natančno se posveti tudi obdobju zgodnjega krščanstva, najsuverenejši pa je v poglavjih o renesansi in baroku, na primer o Michelangelu ali (njemu nadvse ljubem) Berniniju.

več »

Aleksandrida »

Vladimir Pištalo »

Aleksandrida Vladimirja Pištala, novela, kot je to besedilo o Aleksandru Velikem sam žanrsko opredelil, je »zgodba o človeku, ki je osvojil ves svet«. Pravzaprav pa gre za sago »o tem, kaj je svet in kaj ni svet, kje se začne in kje se konča« – ne zgolj svet iz časa Aleksandra Velikega, temveč tudi naš svet, predvsem naš notranji svet, tisti, ki ga bodisi obvladujemo bodisi on obvladuje nas, tisti, v katerem smo bodisi zmagovalci bodisi poraženci, svet, ki je lahko labirint, kakršen je bila za Aleksandrove bojevnike Indija.

več »

Rimska zgodovina »

Jules Michelet »

Julesa Micheleta poznamo predvsem po neprekosljivi Zgodovini Francije. Toda kot mlad zgodovinar, ki se mu je že nasmihal prevzem zgodovinske stolice na Collège de France, je leta 1831 objavil Rimsko zgodovino. Pravzaprav le njen prvi del, Republiko: obdelal je torej obdobje od začetkov Rima do konca republike. V drugem delu naj bi se lotil rimskega cesarstva, a ga ni nikoli napisal.
Zakaj se njegova Republika bere še danes? Pustimo ob strani, da je izvirnega znanstvenega prispevka v njej malo in da je v delu strnil predvsem najnovejša odkritja svojih nemških sodobnikov, po drugi strani pa se premočno oprl na antične pisce. Ta mladi duh je namreč, razvnet od idealov julijske revolucije, ustvaril novo videnje antične zgodovine, naslanjajoč se na Vicovo filozofijo zgodovine kot napredovanja človeštva. Toda predvsem se je izkazal za odličnega pisatelja.

več »

Zgodovina umetnosti starega veka »

Johann Joachim Winckelmann »

Winckelmannova mojstrovina Zgodovina umetnosti starega veka je bila objavljena leta 1764. Kritiki so delo kmalu prepoznali kot veličasten prispevek k evropski literaturi in temeljno delo za nadaljnji razvoj umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Za najpomembnejši prispevek velja temeljit in luciden kronološki pristop, ki je vključeval tudi razvoj sloga. Avtor v delu obravnava tudi umetnost egiptovske civilizacije in Etruščanov ter sumarično še umetnostno ustvarjanje Perzijcev in Feničanov.

več »

Osli »

Tit Makcij Plavt »

Osli se začnejo z zapletom, značilnim za rimsko paliato, »komedijo v grškem plašču«: kako naj zaljubljeni mladenič prepriča strogega in stiskaškega očeta, da je dekle iz bordela najboljša izbira. Rešitev je bila občinstvu znana vnaprej: fant bo sklenil zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ta bo preslepil očeta, in resnična ljubezen bo slavila triumf nad filistrstvom.
V Oslih se svet »nove komedije« že v prvem prizoru postavi na glavo: tu gospodar prebrisanega sužnja kar sam angažira za pomočnika sinu. Vlogo Očeta bo tokrat igrala bogata žena, oče, sin in dvojica sužnjev pa bodo sodelovali v zaroti.

več »

Starogrška literatura »

Tim Whitmarsh »

Kljub nekoliko pustemu naslovu, Ancient Greek literature – Starogrška literatura, monografija Tima Whitmarsha ni »šolski« pregled starogrške književnosti po obdobjih in zvrsteh (čeprav se nekaj poglavij osredotoča na zgodovinska obdobja in čeprav v nekaterih prevladujejo posamezne literarne oblike), ampak poglobljena, kulturološko zasnovana študija, kar je – vsaj v slovenskem prostoru – pri obravnavi antične književnosti velika inovacija. Kulturni zgodovinar ne preučuje antičnih besedil zgolj v njihovih prvotnih kontekstih, ampak tudi v luči poznejših interpretacij in recepcije, kot javna udejanjanja ideologij in razmerij moči.
Whitmarsh se osredotoča na kanonične antične avtorje, vendar na nekanoničen način: za izhodišče posameznega poglavja ne postavi tega ali onega avtorja, ampak osrednja vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil, in poskuša rekonstruirati tudi glasove, ki so v antični književnosti odrinjeni na rob.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini »

Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

več »

Spisi »

Spektakli, Žensko lepotičenje, Vojak in njegov venec, Grški plašč

Tertulijan »

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult.

več »

O vzvišenem »

Longin

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.