E-novice

Knjiga

Svila

Alessandro Baricco»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 144

vezava: mehka

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-767-3

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Svila (1996), Bariccov četrti roman, je sprva sicer naletel na mešane odzive kritikov: očitali so mu, da je »preveč berljiv«. Toda v širši javnosti je bil roman deležen nesporne naklonjenosti, leta 2007 ga je režiser François Girard prenesel tudi na filmsko platno.
V Svili se srečamo z vsemi značilnostmi Bariccove pisave: z muzikalnostjo govorice, z zgodbo, ki kljub natančni umestitvi v zgodovinski okvir ostaja pravljično neulovljiva, z lapidarno, a psihološko prepričljivo začrtanimi liki in zlasti z neizmerno avtorjevo pozornostjo do sloga. Knjiga v svojih ključnih poglavjih spominja na zbirko haikujev – kratkih poetičnih zapisov, kjer razlago nadomestijo asociacije, dialog med protagonisti skrbno izbran niz podob iz zunanjega sveta, občutek patosa in obžalovanja pa nežna melanholija ter naklonjeno razumevanje vsega, tudi drugačnosti.
Svila je roman, h kateremu se je kljub njegovi navidezni preprostosti mogoče vračati znova in znova: »bela glasba«, v katere belini se združujejo vse barve vidnega spektra.

Beseda prevajalke

na vrh strani

Za začetek: beseda prevajalke.

»Strašno težka zadeva je to, bela glasba.«

Ne prevajam poezije. Komaj si jo drznem brati. Bojim se je. Strahospoštujem jo. (Je to sploh glagol?) Vseskozi se mi dozdeva, da je poezija magija, ki uhaja mejam mojih težkih, pragmatičnih rok. Zato ljubim Baricca. Berem Baricca, prevajam Baricca. Baricco s svojo prozo hrani tiste koščke moje duše, ki hlepijo po poetični magiji.

Bariccova Svila je bila prvi mojih knjižnih prevodov, na katerega sem bila res ponosna. Zelo. Danes je mojih prevodov čez šestdeset. Ko sem pripravljajoč Svilo za ponatis spet v eni sapi prebrala besedilo od začetka do konca, sem spet začutila tiste neumne, izdajalske, ženske, babje, sentimentalne, oh-kako-pašejo solze nekje tik za vekami. Morda ob istih poglavjih. Morda ne. Kdo bi vedel.

Je pač knjiga, ki se bere v eni sapi.

Prevajalka odkoraka z odra.

Dve nepreklicni zgodovinski dejstvi.

Prvo.

»Julija 1853 je komodor Matthew C. Perry s sodobnim ladjevjem, ki so ga sestavljali parniki, vplul v Jokohamski zaliv in Japoncem predal ultimat, v katerem jim je 'zaželel', naj napravijo otok dostopen tujcem. Japonci nikoli prej niso videli ladje, ki bi po morju lahko plula proti vetru.«

Drugo.

»Leta 1884 je Francoz po imenu Chardonnet patentiral umetno svilo.«

In vmes? (Šepetaje vpraša prevajalka, šepetaje vpraša bralec, šepetaje vpraša Baricco.)

Vmes je neki Francoz z Japonske tihotapil jajčeca sviloprejk. Dobro so se počutila in se lepo razvijala na murvah francoskega juga. Hervé Joncourt je bil soliden moški, poročen, resen, trezen, možak, kot se šika. Igral je biljard. Pot ga je vodila mimo mnogih geografskih znamenitosti vključno z Bajkalskim jezerom, ki so ga domačini imenovali: morje. Ali: demon. Ali: poslednje. Ali: sveto. Pot ga je vodila v tujo deželo, ki se ji reče: zgodba.

Zgodba, krhka in v svoji univerzalnosti večna kot milni mehurček. Bile so ljubice, ki jih je ljubimka poslala v postelj ljubimca, bila so pisma, ki niso bila pisma ljubljene, temveč pisma tiste tretje, ki je ljubila bolj kot vsi drugi. Bila je kletka s ptiči.

»Napolniš jo s pticami, s tolikimi, kolikor le moreš, ko pa se ti nekega dne zgodi nekaj lepega, jo na stežaj odpreš in gledaš, kako odletijo.«

Zgodba o ljubezni, hrepenenju in neulovljivem (šepne prevajalka), ki je ni mogoče obnoviti. Kako boš obnovil nekaj tako kratkega, rahlega, nežnega? Raje sezi po izvirniku.

(V mojem prevodu, šepne prevajalka.)

Preberite odlomek

na vrh strani

Francija, plovba po morju, vonj murv v Lavilledieuju, parne lokomotive, Hélènin glas. Hervé Joncour je še zmerom govoril o svojem življenju, kakor ni še nikdar v življenju. Tista deklica je nenehno upirala vanj svoj pogled, tako silovito, da je vsako njegovo besedo zavezovala, naj zveni nepozabno. Že se je zdelo, da je soba spolzela v nepovratno negibnost, ko je iznenada, popolnoma tiho, izpod obleke iztegnila roko in z njo podrsala po rogoznici pred sabo. Hervé Joncour je videl, kako se je ta bleda lisa prikazala na robu njegovega vidnega polja, videl je, kako se je bežno dotaknila čajne skodelice Hare Keija in potem nerazumljivo drsela dalje, dokler se ni brez omahovanja oklenila druge skodelice, ki je bila nedvomno skodelica, iz katere je bil pil on, jo lahkotno dvignila in odnesla k sebi. Hara Kei niti za hip ni prenehal brezizrazno opazovati ustnic Hervéja Joncourja.
Deklica je rahlo privzdignila glavo.
Prvič je odvrnila oči od Hervéja Joncourja in jih spustila k skodelici.
Počasi jo je obračala, dokler se njene ustnice niso dotaknile natanko tistega mesta, kjer je bil pil on.
S priprtimi očmi je napravila požirek čaja.
Odmaknila je skodelico od ustnic.
Potisnila jo je tja, kjer jo je bila vzela.
Njena roka je izginila pod obleko.
Spet je položila glavo v naročje Hare Keija.
Odprtih oči, uprtih v oči Hervéja Joncourja.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Ta zgodba »

Alessandro Baricco »

Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri.
Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji.

več »