Knjiga

Sonjica

Ljudmila Ulicka»

prevod: Marjan Poljanec

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 120

vezava: mehka

izid: 2. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-966-0

redna cena: 10,90 €

modra cena: 10,90 €

na zalogi

Sonjica, samotarsko, nelepo dekle, odrašča odmaknjeno od resničnega življenja in se samorastniško vzgaja ob prebiranju klasikov. Po neprijetni izkušnji, ki jo pri štirinajstih letih doživi z nesramnim sošolcem, v katerega se zaljubi, ji pozneje poroka z zrelim moškim, znanim in priljubljenim slikarjem Robertom Viktorovičem pomeni nebeški dar. Rodi se jima hči Tanja, ki odrase – kakor njena mama – v nelepo dekle; spoprijatelji pa se z Jasjo, prelepo hčerjo poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica.
Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda možu na stara leta prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, Sonjica pa se na stara leta ponovno samotarsko zataplja v svoje stare prijateljice – knjige.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NAGRADA MÉDICIS 1996

Preberite odlomek

na vrh strani

Človek se vprašuje, od kod sta izčrpani Robert Viktorovič in po naravi krhka Sonjica zajemala moč, da sredi bedne pustote evakuacijskega življenja, sredi revščine, hude stiske, fanatičnih gesel, ki so komaj preglasila skrito grozo prve vojne zime, gradita novo življenje, zaprto in samotno kot svanski stolp, ki pa je vendarle brez najmanjšega črtanja vključevalo vso njuno neenako preteklost: življenje Roberta Viktoroviča, begajoče kakor let oslepljenega nočnega metulja, z bliskovitimi in veselimi preobrati od judaizma k matematiki in nazadnje k najpomembnejši stvari njegovega življenja, k neumnemu in privlačnemu packanju z barvami, kakor je sam definiral svojo obrt, in Sonjičino življenje, ki se je hranilo s tujimi knjižnimi izmišljijami, lažnimi in mikavnimi.
Zdaj pa je Sonjica vlagala v njuno skupno življenje nekakšno vzvišeno, posvečeno neizkušenost in kazala brezmejno dovzetnost za pomembno, žlahtno, ne popolnoma razumljivo vsebino, s katero jo je zasipal Robert Viktorovič, ki se ni nehal čuditi, kako prenovljena in prevrednotena postaja njegova preteklost po dolgih nočnih pogovorih. Nočni pomenki so bili podobno kot stik s kamnom modrosti čarobni mehanizem za očiščenje preteklosti …
Od petih taboriščnih let, se je spominjal Robert Viktorovič, sta bili posebno težki prvi dve, potem se je nekako uneslo – začel je portretirati žene načelnikov, delal po naročilu kopije kopij … Originali so bili klavrni vzorčki izrojene umetnosti, in ko jih je Robert Viktorovič izdeloval, se je navadno zabaval s kakšno tehnično iznajdbo, na primer da je slikal z levo roko. Pri tem je odkril, da se dojemanje barv ob občasnem slikanju z levo roko spremeni …
Po naravi je bil Robert Viktorovič človek asketskega kova. Zmeraj se je znal zadovoljiti z minimalnim, a ker je dolga leta pogrešal, kar je bilo po njegovem mnenju nujno – zobno pasto, dobro britev in toplo vodo za britje pa robec in toaletni papir –, se je zdaj veselil vsake najmanjše malenkosti, vsakega novega dne, obsijanega z navzočnostjo žene Sonje in z relativno prostostjo človeka, ki je bil čudežno izpuščen iz taborišča in se je moral zdaj samo enkrat na teden zglasiti na krajevni milici …
Živela sta bolje kot veliko drugih. V kleti tovarniške uprave so umetniku dodelili sobo brez oken zraven kurilnice. Bilo je toplo. Skoraj nikoli niso izključili elektrike. Kurjač jima je kuhal krompir; prinašal ga je Sonjičin oče, ki je po zaslugi svojega brezhibnega mojstrstva dobival dodaten živež.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016