E-novice

Knjiga

Newtonovo pismo

John Banville»

prevod: Jure Potokar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 120

vezava: mehka

izid: 28. 10. 2015

ISBN: 978-961-241-928-8

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

Neimenovani protagonist Newtonovega pisma najame majhno hišo v samoti, da bi končal svoje znanstveno delo o Newtonu. Blizu njegovega novega bivališča živijo le lastniki najete hiše, moški, dve ženski in otrok, ki jih znanstvenik sprva opazuje od daleč, počasi pa se z njimi vse bolj zbližuje, dokler ga povsem ne posrka v zapleteno ljubezensko razmerje. Z družino z zagonetnimi medsebojnimi odnosi postane malone obseden, poskus, da bi iz koščkov skupnega življenja sestavil »resnico« o njej, pa mu spodleti. Vedno večja intimna vpletenost ga odvrne tudi od načrtovanega dela in na koncu pripelje v še večjo osamo.
Banvillov kratki roman je res pismo, a ne Newtonovo, čeprav se to v zgodbi pojavlja – in zaradi naslova dobi poseben pomen –, ampak je znanstvenikova izpoved, naslovljena na prijateljico »iz prejšnjega življenja«, Klio, v njenem imenu pa bi prav tako lahko iskali simboličen pomen. Poleg tega pripoved ne skriva, da je tudi dialog z Goethejevimi Izbirnimi sorodnostmi, saj so iz njih vzeta vsa tri imena osrednjih protagonistov. Zgodba, ki je zaradi forme pisma ujeta v časovno zanko, je tako odprta interpretacijam v različne smeri, njeno večplastnost pa podpira pisateljev briljantni slog.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kar je prišlo, je bilo nepričakovano.
Pomisli: junijski dan, ptice, sapica, leteči oblaki, vonj bližajočega se dežja. Čas kosila. V kuhinji štedilnik čepi v vroči čemernosti po svojem delu, zrak je gost od dima zažgane maščobe. Trkanje. Obotavljivo odprem vrata in molče preklinjam. Ottilie stoji zunaj z nezavestnim otrokom v naročju.
Padel je z drevesa. Vreznina na čelu je krvavela. Vzel sem ji ga. Bil je težji, kot sem pričakoval, in mlahav, kot bi bil mrtev, zdelo se je, da bi se mi morda lahko precedil skozi prste v bledo lužico na podu. Začutil sem strah in čuden nedoločen gnus. Položil sem ga na staro zofo iz žime, on pa je zakašljal in odprl oči. Najprej so bile samo beločnice, potem so zdrsnile navzdol zenice, kot da bi nekaj groznega prihajalo navzdol v dvigalu. V obraz je bil presojen marmor z vijoličastimi sencami pod očmi. Velika buška mu je rasla na čelu; kri se je zgostila v nekakšen žele. Potrudil se je vstati. Ottilie se je sesedla na pete in zavzdihnila: »Fej!«
Znova sem ga vzel v naročje in ga odnesel v hišo. Gotovo smo bili videti kot ilustracija iz viktorijanske novele, ko smo stopali po livadi, ki jo je preletavala lastovica: je Ottilie privijala roke k prsim? Michael je obraz odločno obrnil stran od mene. Na stopnicah se je izvil in me prisilil, da sem ga odložil. Charlotte je odprla vrata – in za trenutek se je zdelo, da bo urno stopila nazaj in jih znova zaprla. Ottilie je rekla: »Oh, v redu je,« in se zastrmela v otroka. Zapustil sem jih. Moje kosilo se je strdilo v lastni maščobi.
Uro pozneje je Ottilie znova prišla v hišico. Ja, ja, dobro je, nič zlomljenega, pamž mali. Opravičevala se je, ker ga je prinesla k meni; moja vrata so bila najbližja. »Me veseli,« sem rekel, ne da bi čisto vedel, kaj to pomeni. Skomignila je. Nanesla si je ličilo za ustnice. »Prestrašila sem se,« je rekla. Nerodno sva stala in si ogledovala stvari kot ljudje na železniškem peronu, ki se skušajo spomniti, kako izreči dokončno slovo. Sončna svetloba v oknu je zbledela in začelo je deževati. Nekakšen mehurček mi je nenadoma nabreknil v prsih in položil sem ji roke na ramena in jo poljubil. Na zapestju sem imel madež strjene krvi. Njena šminka je imela okus nečesa iz otroštva, plastelina ali poceni bombončkov. Ko sem stopil nazaj, je samo namrščena obstala in premikala ustnice, kot da bi skušala prepoznati skrivnostno domači okus.
»Mislim, da me ne mara,« sem rekel.
»Kaj? Ne. V zadregi je bil.«
»So otroci lahko v zadregi?«
»O ja,« je tiho rekla in me končno pogledala. »O ja.«

***

Nenavadno je, če se ti brezpogojno ponudi telo, ki ga v resnici nočeš. Najbolj nepričakovane stvari čutiš, nežnost seveda, pa tudi nestrpnost, radovednost, malenkost prezira in nekaj drugega, za kar je žalost edino ime, ki ga lahko najdem. Ko je slekla oblačila, je bilo, kot bi se ne samo slekla, ampak izvajala mnogo bolj zapleteno operacijo, kakor da bi se morda preobrnila, da ne bi razkazovala prsi, zadnjice in svetlega naročja, ampak samo svojo notranjost, nežna pljuča, zelenkasto gnezdo drobovja, bleščečo slonovino kosti, in svoje srce, strastno razbijajoče. Vzel sem jo v naročje in začutil blag šok, kot bi bil mahoma, docela nastanjen.
Nisem bil pripravljen na njeno nežnost. Sprva se je zdela skoraj zavrnitev. Tako tiha sva bila, da sem lahko slišal zašepetane vzklike dežja na oknu. Po mestu mesa potujem brez zemljevida, zaskrbljeni turist: in Ottilie je bila same Benetke. Spotikal sem se, izgubljen v modri senci njenih pločnikov. Bila je sanjava negibnost, zibanje, čofotanje vesla. Potem ko sem najmanj pričakoval, sem nenadoma stopil na velik trg, na sonce, in bila je jata ptic, ki se mi je s tihim krikom razpršila v objemu.
Vlažna in mrzla sva ležala kot nasedli ribi, dokler me njeni prsti na mojem tilniku niso trikrat kratko potrepljali, in je sedla. Obrnil sem se na bok in se z nekakšno ljubečo otopelostjo zastrmel v gubi kože nad njeno kolčno kostjo. Nataknila si je hlače in razvlečen pulover pa odšla v kuhinjo pripravit čaj. Najin madež na rjuhi je imel obliko želve. Siva žalost mi je prevzela srce. Oblečen sem bil, ko se je vrnila. Sedela sva na postelji v najinem komaj zaznavnem amonijakovem smradu in pila močan čaj iz razpokanih lončkov. Dan je potemnel, dež se je ustalil.
»Najbrž misliš, da sem prava kurba,« je rekla.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.