Knjiga

Igre brez meja

Andrej E. Skubic»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 128

vezava: mehka

izid: 28. 10. 2015

ISBN: 978-961-241-924-0

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Zgodba Igre brez meja prinaša vrhunskega Skubica, tisto, kar »Skubica dela Skubica«: aktualno vsebino, ki intimno prevrača v družbeno (in nasprotno), ter mojstrsko izpiljen način podajanja, o katerem oznaka »pogovorni jezik« pove vse premalo. Toda Igre brez meja imajo vendarle svojo posebnost. Skubic je doslej namreč posegal po domači (urbani) tematiki, tokrat pa segel čez mejo in »slovensko« povezal z »evropskim«. Tako, kot najbolje zna: posvetil je v črno točko današnjega trenutka, a tokrat ne le domačijskega, temveč tudi evropskega.
Osrednji lik gorenjskih korenin s prijateljem najde rešitev svojih finančnih težav na razvpiti Lampedusi, v delu z afriškimi pribežniki, natančneje: z njihovimi trupli, ki jih za denar pobira iz morja, zraven pa še dodatno zasluži s preprodajo njihove skromne osebne lastnine, kolikor je trupla seveda premorejo. Vendar Kastelic, ki je obenem pripovedovalec zgodbe, ni nekakšen negativec, ki brezsramno ropa trupla tragičnih žrtev in živi na njihov račun, pa čeprav je tudi to res, kot je tudi res, da je razpravljati o utopljencih kot o »tovoru« ali »robi« nekaj povsem običajnega, ideja »privat lagerja« pa velik poslovni obet. Obenem je namreč ne le koristen znotraj sistema, ki je pripeljal do tako absurdno grozljivega stanja stvari, je tudi sočuten in etičen, pripravljen osebno tvegati, da bi preživeli Afričanki z otrokom omogočil dostojno življenje.
Biznis z življenjem in smrtjo se zdi odlična metafora današnjega družbenega trenutka, vprašanje, ki ga zastavlja, pa strašljivo: ali je mogoče, da je sodobni sistem sprevržen bolj, kot si lahko predstavljamo – ko »lagerji« postanejo samoumevna ekonomska kategorija. In mar takšna antiutopija sploh ni stvar neke fantastične prihodnosti, temveč jo v resnici živimo? Podobe v Skubičevem ogledalu so tokrat mračne in obenem – oslepljujoče.

Izdajo je finančno podprla zavarovalnica Generali.

Preberite odlomek

na vrh strani

Valovi so faking zoprni za tole lokacijo. Še sploh v situaciji, v kateri sem.
Javi, se, Ale, mater ti jebem, mi roji skozi glavo, ko v telefonu poslušam signal zvonjenja. Prosim, ne bodi že spet kje pijan ko mamba.
»Oj,« se oglasi Ale.
»Oj,« pravim in z eno roko še kar držim krmilo, čeprav pomaga bolj za en blažev žegen. »Okej, mogoče je v redu, da si zjutraj zajebal. Če si že na kopnem, mi zdaj prav na hitro zrihtaj vleko.«
»Kakšno vleko?« pravi Ale in iz ozadja se sliši šunder. Očitno je res nekje zunaj in sem ga zmotil sredi kakšne akcije.
»Motor je krepnil, mislim, ni krepnil, dela tja nekje do četrtine, samo nikamor ne morem, saj valda še ti vidiš, kakšen je veter,« pravim in si mislim, da čisto lahko tudi ne vidi, kakšen je veter, če ždi v kakšnem pajzlu s kompanjoni. »Tovor imam. Not me nese, na obalo. Ne morem več okrog rta.«
»Kje si?« pravi kratko.
»Tik pod Zajčevko, ob obali,« pravim. »Nese me pa direkt na kopališče. Poklical bom Palomba, naj me spusti na privez. Ampak pokliči vleko. Če nimam zrihtane vleke, me še na privez ne bo pustil.«
»Od pomola pred Zajčevko?«
»Od pomola, mater, a ti kaj ni jasno?« pravim in prekinem, ker sem zdaj že prav tečne volje. Mater, pa to najemanje lokalcev. Kako malo je temu Aleju zadosti, če ga najameta dva furešta, da se mu ne ljubi več niti pretegniti. Saj mu drugače niti ne zamerim, itak ga imava bolj za lokalni PR, na barki nisva nikoli kaj dosti računala nanj. Ampak če je Tadej že ravno spodaj v podsaharskih krajih, bi se pa lahko Ale vsaj za en teden malo bolj zbral. In evo: danes, ko je padlo obvestilo direkcije o prevrnjeni lupini – ki ni bilo kakšno jebeno presenečenje, glede na ta veter, že teden dni napovedan – njega zjutraj ni bilo pred barko. Ga kličem, on pa: v postelji.
Jebiga, sem šel pač na morje sam. Preden me prehiti še kakšen Kinezer. To barko obvladam. Tadej bi se mi režal, če si ne bi upal, jebenih petnajst milj – uf, odneslo jih je mimo otoka, že skoraj proti Linosi. Čeprav konec koncev: kaj bi se mi pa imel za režat. Zato ker je bil on dejansko zadolžen za servis, in kakšen je bil njegov servis? Očitno ne najbolj na vrhuncu. Hvala bogu je motor odpovedal šele zdaj, ko sem že pred obalo. Čeprav napačno obalo. Do depoja bi bilo še sedem milj, pa dva rta.
Dobro, računajmo torej, da bo Ale zrihtal vleko. Še zmeraj se moram pa zmeniti za pristanek. Drugače bo tole divje. Čisto blizu mene se elegantno podijo jadralni surfi. In manj kot kilometer – par sto metrov stran so boje, ki označujejo ogrado kopališča. O, ne, ne.
»Ojla, Palombo, Kastelic,« pravim, ko se tip končno oglasi. Prav nervozen sem, ker mi krmilo v rokah tako gunca sem in tja: brez moči motorja že tako ne pomaga kaj dosti, ampak vsaj zdaj ne bi bilo treba, da mi zbuja sume, da bi bilo mogoče lahko tudi z njim kaj narobe. Ampak saj ni. Ne, krmilo je v redu. Lahko pristanem. Samo iz tega zaliva ne morem več ven.
»Ja,« mi pravi tip z ljudomrznim glasom, kot kakšnemu akviziterju. Verjetno je na klic tudi že čakal, in to ne z veseljem. Saj me gotovo že nekaj časa gleda z obale. Ha, pa tukaj govorimo o tipu, ki je na meni zaslužil že prenekateri evro provizije.
»Palombo, nujen pristanek na kopališkem pomolu. Motor mi crkuje, ne morem okrog rta.«
Tip je kar tiho.
»Na plažo me nese.«
»In to ti – poln?« vpraša.
»Poln, samo je vse pod palubo.«
»Okej,« pravi Palombo in se zdi, kot da si je že kar oddahnil, samo imam na žalost zanj še majhen dodatek:
»Samo dva sta živa. Bi rabil bolnico. A boš poklical rešilca?«
»Rešilca?« se iznenada skoraj začne krohotati, glas mu postane čisto grlen. »Jaz imam zavarovano za svoje komade.«
»Glej, dva komada,« pravim. »Tebi se letos še niti en debeli Švaba ni začel utapljati.«
»Kolikor jaz vem, pa kakršni so danes valovi,« pravi, »se mi jih lahko takoj zdajle začne utapljati cel avtobus. Za pet fur na mesec sem zavarovan. Sem že imel ta mesec eno.«
»Daj, jebi ga, tukaj sta,« pravim. »V morje ju pa ne bom fuknil. Saj bi se ti zataknila za ograjo od kopališča.«
Ta zadnja možnost Palomba zgleda malo zmede, tako da je spet nekaj sekund tiho.
»Kaj jima pa manjka?« pravi nazadnje.
S pogledom ošvrknem starejšo žensko in mlajšega moškega, ki ležita na nosilih, veter jima komajda premika mokri obleki. Tip je očitno preživel v morju toliko ur zato, ker je pač mlad in zgleda dokaj močan; ampak trenutno je očitno v nezavesti, prsni koš se mu komaj premika, vanj mi sploh ni uspelo uliti niti malo pitne vode. Bog ve, kdaj je dobil zadnji požirek, rabil bi infuzijo. Ženska je bolj specifičen primerek: je že kar osivela; od kod ji toliko energije, da ne rečem ekstremne kondicije, da je zdržala do mojega prihoda? In oblečena je nadpovprečno za običajni tovor. Ruto ima okrog vratu, pa je bila v vodi kar precej ur. Ni je vrgla stran. To kaže na karakter. Čisto lahko si jo predstavljam kot kakšno pripadnico srednjega sloja, ki je bila v svojem vsakdanjiku vajena določene rekreacije, mogoče fitnesa. Nekdo ali nekaj jo je moralo zelo na hitro odrezati od siceršnjih transportnih možnosti, ki jih je bila vajena; mislim, kot so potni list, vizum, avion. Bila je neka fora, zaradi katere ji je preostala samo še barka. In to slaba barka.
Hecno, kako se življenje obrne. V glavnem, ženska ima ravno zdajle priprte oči in čisto lahko, da me skoznje opazuje. Od tukaj je težko videti. Gunca nas. Nimam pojma, ali razume moj pogovor ali ne. Zadosti je svetla za Libijko, ni izpod Sahela.
»Nista razpoložena za sončenje na tvoji plaži,« pravim. »Verjemi mi, da rabita infuzijo bolj, kot ti rabiš, da bi ga namočil.«
»Pristani pri meni, če hočeš,« pravi Palombo po krajši pavzi, »samo živakov pa moji turisti ne bodo gledali, kako jih nosiš naokrog. Pod palubo ju daj, pa na vleko počakaj. Saj moraš imeti čokoladice. Ju bodo na depoju popedenali.«
Zdaj mi začne po malem že tudi prekipevati. Ampak ne, dajmo počasi.
»To za njiju ne bo lepa smrt, Palombo,« poskusim, ampak res benigno.
»Ti v svojem poslu rešuješ svoje probleme, prav? Jaz pa v svojem svoje. Mene šef drži za jajca. Ne boš mi vznemirjal gostov.«
»Ne bom ju dal pod palubo, Palombo,« pravim. »Cel dan sem jih pobiral. Bi rad videl, kakšno je spodaj, pod palubo?«
»Pol pa kakšnega surferja zaštopaj, da ju potegne.«
Izziva. Izziva me, prasec.
Ne morem si pomagati, to ni najbolj pametno, ampak telefon kar fuknem v ladelc zraven krmila. Sploh ne vem, ali sem prekinil zvezo ali ne. Bo že on prekinil, kurac.
Preklet majmun. In jaz jih pobiram za sedem evrov po komadu. Če ne bi bilo merci restituite, še za nafto ne bi bilo. Provizijo pa dajem klincem, kot je on.
Pri tem tipu človek nikoli ne more vedet, kaj ga pravzaprav dela takšno majhno pizdo. Opcija je, da mu enostavno ne plačamo dovolj, čeprav bi bilo to skoraj nemogoče. Trg je provizije lepo izenačil, tukaj so imeli ekonomisti prav. Tudi je težko verjeti, da bi res mislil, da mu muslimani jurišajo čez morja – taki, od svojih imamov robotsko sprogramirani, da pridejo razstrelit njegovo ljubljeno malo Madonno di Porto Salvo, in da naj rajši kar vsi lepo pocrkajo? Malo je pri tem seveda tudi njegovega ponosa: on je domačin, jaz pa tukaj neki Slovan, schiavo, Rus, kar se njega tiče, in mu hočem nasrati barko z dvema umirajočima na njegovo lepo plažo. On ima tako čudovito, kristalno zeleno vodo, mi, priseljenski bedniki, pa —
In seveda je še to, da je on car, ki v svoji kabini pred pomolom cel dan liže sladoled, prižge kakšen čikec, spije grapico in gleda postavne reševalce – tiste, ki jih že dobro vidim v stolpičkih nad sijočo belo mivko, oni pa mene –, jaz pa sem tisti, ki mora gledati dve drhteči … pardon, eno drhteče telo v agoniji, drugo pa tako, da me izpod priprtih, izmozganih vek opazuje, kaj bom naredil. Njega noben ne opazuje. Tudi če ga opazuje njegov bog, je ta enak kreten, ki liže sladoled, prižge kakšen čikec in gleda svoje postavne angele, mater mu blesavo. Ah, seveda, šef ga drži za jajca. Še postavni fantje v stolpičkih čisto dobro vidijo, da mi barko nese direkt v zaliv in da s takim motorjem lahko izbiram samo med dvema opcijama: da grem na pomol ali pa kar direkt čez ograjo kopališča in na plažo, med njegove ljube turiste. Kako bodo ti veseli, če se tovor prevrne.
Ali pa, jasno, da požrtvovalno rešim njegov ugled pred šefom in se suicidalno zabijem naravnost v čeri pred rtom. Mimo katerega ob tem vetru ne morem.
In mene se spravi izsiljevat.
Poberem telefon. Ja, zveza je bila prekinjena. Pokličem nazaj.
»Palombo, prihajam ti na pomol,« pravim. »Obadva bom postavil na premec. Pa me zanima, če si ju boš upal ti vreči v vodo. Ali pa odnesti pod krov.«
Palombo čisto spremeni glas. Prej je bil neznansko ležeren.
»Da si ne bi dovolil!« zahrešči iz telefona.
»Pokliči rešilca zdaj,« pravim, »da ju bodo odpeljali, čim se bo dalo. Krajši čas ko bosta tukaj, manj bodo tvoji turisti trpeli.«
»Ne dovolim ti pristati na plaži! Nimaš dovoljenja!«
»Od tebe je odvisno, koliko časa boš imel sranje,« pravim. »Lahko pa pošlješ svoje mišičnjake, da me odrivajo stran od pomola.«
»Jebem ti mater bolgarsko!«
»Turisti že čakajo s fotoaparati,« zaključim in spet fuknem telefon nazaj. Situacija je zdaj res obupna, široko piha kot nor, valovi so dvometrski in izgubila sva toliko časa, da res še komaj lahko računam, da mi bo s prdenjem te ropotulje uspelo zaviti do pomola. In se pri tem po možnosti še izogniti trčenju s kakšnim takšnim norcem, kot je ta, ki mi direkt pred premcem švigne s surfom pa mi zraven še pomaha. Samo – danes bi bil skoraj dan za surfanje brez jadra.

Na pomolu me čaka Palombo osebno, da mu zabrišem špago. Mrko jo zatakne za stebriček. Za njim stojita dva mišičnjaka. Barka se ziba, jaz pa za trenutek gruntam, kje sem bolj varen – če se potegnem k pomolu ali ne. Ker tista dva reševalca sta kar konkretna fanta. Ampak ne: tukaj smo vsem na očeh, obe nosilnici imam na premcu, ne bosta me mlatila. Mogoče me bosta pozneje, ne pa zdaj, pred turisti, ki pijejo svoje orangine in pirčke in žvečijo rezine pice.
»Lahko bi ju vsaj pokril z rjuho,« pravi Palombo, ko barko z bokom privežemo k pomolu.
»Nimam rjuh, Palombo. To ni jahta za križarjenje,« pravim in skočim dol.
Palombo me gleda ubijalsko.
»Plačal mi boš za tole, Kastelic,« pravi.
»Ne vidim, za kaj,« pravim. »Plačal bi ti, če bi mi dovolil pristati. Pa mi nisi, se pravi, ni tvoja stvar. Šef ti nič ne more.«
»Razen tega, tale je itak že pokojni,« pokaže proti mladeniču, ki je zdaj res nenavadno miren. Ni še dolgo tega, kar mi je končno popil nekaj požirkov vode iz steklenice, zdaj pa se je iznenada nehal tresti. Je gotov? Vleče me, da bi stopil k njemu, ampak po drugi strani spet ne. Tako ali tako mu ne morem pomagati; smrt me pa že zdavnaj res čisto nič ne privlači. Moral sem krmariti barko in klicati dva različna bebca, to je največ, kar sem lahko naredil. Rešilca pa še zmeraj ni. S Palombom sva začela prvič govoriti že pred petnajstimi minutami; kreten. Če bi takrat, kot sem mu rekel, poklical, bi zdaj tukaj že zdavnaj tulile sirene, ker od kateregakoli konca otoka, od mesta ali pa od Natove baze, do tukaj ni več kot pet kilometrov. Kreten.
Stopim pa k sivolasi gospe, kateri se zenice še dokaj očitno premikajo. Poberem plastenko vode, ki jo je itak imela že ves čas čisto blizu sebe, samo stegnila se ni k njej, odkar sem ji jo nazadnje sam prislonil k ustnicam.
»Voda?« pravim in odmašim plastenko, ji jo pomolim.
»Oui, merci,« pravi in se nenadoma premakne, kot da se šibko skuša dvigniti. Skoraj pade, zato jo hitro ujamem pod ramo, da ji privzdignem glavo. Se pravi, verjetno ni Libijka.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Samo pridi domov »

Andrej E. Skubic »

V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Čeprav v vrtincu dogodkov, ki se hkrati berejo kot kriminalka in drama, nenehno srečujemo mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana, to ni roman na ključ; prav tako se ne spogleduje s političnim aktualizmom.
Leon Berden izgubi prestižno službo v odvetniški pisarni, ker na tiskovni konferenci razkrije poslovne nečednosti svoje stranke. Toda čeprav v očeh javnosti zaradi tega postane junak, samostojna pisarna, ki jo odpre, bolj ali manj sameva. Napetost se pojavi tudi v družini, saj zaradi njegovega padca večino družinskih financ prevzame žena, ki sprejme mesto državne sekretarke, medtem ko njemu vloga varuške njune hčerke ne diši preveč. Da postanejo stvari še kočljivejše, se zaplete v razmerje z nekdanjo sošolko, danes novinarko, ki jo, kot se zdi, zanima predvsem pravo ozadje njegove nerazumne izdaje strankinega zaupanja.

več »

Permafrost »

Andrej E. Skubic »

Upokojeni častnik izraelske vojske Avishai Bronfman – včeraj mu je umrl oče, in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena – med raziskovanjem podatkov za družinsko drevo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedu Levu zbrala izraelska varnostna služba. Osupne ga del, posvečen Marku Potokarju iz Slovenije, učitelju kemije z uničenim zakonom in težavnimi odnosi s sinom. Včeraj mu je umrl oče, in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena ... in mu povedala o pustolovščini, v katero je bil njegov oče vpleten, ko je ob koncu druge vojne kot mlad partizan med spremljanjem člana ruske misije na tajajočem se ledeniku našel zmrznjeno truplo iz bronaste dobe. Truplo so prepeljali v ZSSR, kjer ga je kasneje prevzel genetski inštitut v Moskvi. Potem je skrivnostno izginilo, njegove sledi pa vodijo v Izrael ...

več »