E-novice

Knjiga

El Greco slika velikega inkvizitorja

Stefan Andres»

prevod: Aleš Učakar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 64

vezava: mehka

izid: 2. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-944-8

redna cena: 8,90 €

modra cena: 8,45 €

vaš prihranek: 0,45 €

na zalogi

Novela El Greco slika velikega inkvizitorja je eno najbolj znanih del Stefana Andresa. Godi se v Španiji okoli leta 1600. Znamenitega slikarja El Greca, ki živi v Toledu, pokliče generalni inkvizitor Katoliške cerkve k sebi v Seviljo, da bi ga portretiral. Medtem ko El Greco dela na ovekovečenju cerkvenega mogočneža, čemerni kardinal nevarno zboli. Smrti ga reši El Grecov prijatelj, zdravnik Cazalla, čeprav je inkvizitor v preteklosti prav Cazallovega brata obsodil na grmado. Kljub nasprotnemu pričakovanju inkvizitor po ozdravitvi v ničemer ne spremeni svoje srdite odločenosti, da izkorenini krivoverstvo …
Prijatelja na misiji imata težko delo: Cazalli se ponudi skušnjava, da bi maščeval brata in prepustil kardinala smrti; toda zdravniški etos mu tega ne dovoljuje. Tudi El Greco bi lahko naslikal kardinala takega, kot bi si ta sam želel biti ohranjen večnosti; toda na platno noče prenesti zunanjega videza, temveč naslika veljaka po njegovem notranjem bistvu, tako »kot mu veleva Bog«.
Andres v tem kratkem besedilu raziskuje odnose med umetnostjo in oblastjo, napetosti med navdihom in prisilo. Razkriva navidezno krhkost, šibkost, ranljivost duha, saj si ga brutalna sila z lahkoto in praviloma brez pomišljanja podreja; in hkrati njegovo neizmerno veličino, saj se opira na mogočne kreposti, iz katerih se pomlajen lahko vedno znova poraja, vsakokrat moralno čist in trden. Zgodba (nastala je leta 1936) je tudi aktualna odslikava nezmožnosti neodvisnega umetniškega ustvarjanja v razmerah totalitarne oblasti, ki dopušča umetnost le kot svojo dekoracijo, duši pa njeno avtonomno duhovno identiteto.

Preberite odlomek

na vrh strani

Mojstra Domenikosa Teotokopulosa je zadelo kakor ledena strela, ko mu je kardinalov kaplan, ki je posebej s tem namenom prijezdil iz Sevilje v Toledo, sporočil, da se mora slikar prvo nedeljo v adventu zglasiti pri Njegovi eminenci. Medtem ko je rutinirano vljudno in kakor z naučenim ter povsem razmišljenim glasom velel postreči gostu s čim osvežujočim, je o svoji notranjosti pretehtaval, ne ali je dobra, temveč ali je trdna in celovita. Pomislil je na svoje prijatelje, na ušesom inkvizicije neljuba imena, pomislil je na Cazallo in na izjave, ki jih je bil dal svojemu pomočniku Prebosteju glede določenih naročil nabožnih slik, pomislil je tudi na svoje slike, v duhu je bil tu in tam, v vseh cerkvah in kapelah in samostanih; krila njegovega splašenega strahu so s svojimi trzajočimi zamahi risala sence, ko so frfotala čez njegove slike, ko so na obrazih njegovih svetnikov in njegovih ljudi iskala … Sploh ni pogledal lačnega kaplana, ko mu je porinil skodelo s pomarančami, videl je le blede, koščene duhovnikove roke, ki so samo s konicami prstov zgrabile sadež in ga prebodle z ostrimi, dolgimi nohti. El Greco je opazoval kapljanje svetlikajočega se soka in v duhu je še vedno imel pred seboj svoje slike, in pomarančni sok je polzel po čelih njegovih svetnikov, zlat znoj; in ko se je lupina lahno hreščeč odločila, je izpod koničastih prstov zazijalo meso.
Dolgo se lahko skrivaš, je pomislil El Greco in čutil, kako mu znoj zaliva podpazduhe, preden pride slava. Slava je brušena leča nad našimi deli; tja, kamor se zgosti pogled sveta, bo vžgala luknjo. Veliki inkvizitor pošilja svojega kaplana.
»Kaj želi Njegova eminenca od svojega služabnika?« je vprašal in dvignil pogled, toda na tisto stran duhovnikovih senc, ki je bila nizko poraščena. »S seboj prinesite svoje slikarske potrebščine, o vsem drugem se boste pogovorili z gospodarjem.« El Greco je s prikritim olajšanjem zakašljal in sprostil nakopičeno sapo v sebi ter se svojemu gostu vljudno nasmehnil. Nevarnost pa še ni minila, si je mislil in dejal: »Zahvaljujem se Njegovi eminenci za to izredno čast.« Hotel je reči še več, hotel celo v besedah poklekniti proti Sevilji, a je le dodal: »Čudim se!« Kaplanu je otrpnila roka, v kateri je držal pomarančni krhelj, obstala je na poti k njegovim ustom, kot bi obstala hostija tik pred iztegnjenim jezikom osumljenca, a je nato ugriznil v sočno meso in pokimal: »Mene pa nič ne čudi, da se čudite. Vaša slikarska umetnost je, če jo primerjamo s tisto pri Juanu el Mudu … zelo – –,« iskal je primerno besedo, »… neobičajna.« »Moj rod!« je pojasnil El Greco. »Ne pozabite, da sem Grk!« Duhovnik, star bržkone že nekaj čez petdeset let, je pokimal kakor malo prej. »So bili vaši starši shizmatiki?« »O ljudstvu nikoli ni mogoče reči, da je shizmatično; duhovniki so tisti, pastirji, ki – – ki postavljajo in podirajo meje med ljudmi!« Kaplan je pozorno privzdignil obrv. Roki je položil široko na mizo in se nekoliko odmaknil od nje, stol se mu je malce zazibal na zadnjih dveh nogah, trstje je zahreščalo. Šepetaje je ponavljal El Grecove besede, pri tem gledal slikarja, a videl skozenj. Potem je dodal, nekoliko bolj poudarjeno, ne več šepetajoč: »Če se celotno ljudstvo odvrne od Rima, je treba krivdo za to pripisati vsakemu, tudi najmanjšemu otroku, da je le malo prišel k pameti in razumu. Ali pa nemara mislite o tem kako drugače?« El Greco je odločno odkimal. »V nasprotnem bi bilo sežiganje nedoletnih otrok na grmadi gotovo najmanj nečloveško!« Ob teh besedah je vstal in tudi kaplan se je dvignil.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016