E-novice

Knjiga

Črno jezero

Hella S. Haasse»

prevod: Mateja Seliškar Kenda

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 144

vezava: mehka

izid: 12. 6. 2017

ISBN: 978-961-287-003-4

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

V pripovedi o tesnem prijateljstvu med nizozemskim in javanskim dečkom, ki se z leti zaradi kulturnih razlik oddaljita drug od drugega, avtorica namreč brez zadržkov razkriva brezobzirno izkoriščanje ljudi in naravnega bogastva v nizozemskih kolonijah. Pripovedovalec, čigar imena ne izvemo, opisuje brezskrbno otroštvo na očetovi plantaži in se spominja najboljšega prijatelja, javanskega dečka Oeroega. Z leti se fanta začneta zavedati različnosti svojega položaja v hierarhiji kolonialnega sistema. Zaradi naraščajočih napetosti pripovedovalca proti njegovi volji pošljejo študirat na Nizozemsko, Oeroeg pa se sčasoma pridruži odporniškemu osvobodilnemu gibanju. Ko se znova srečata, pripovedovalec osupel spozna, da Oeroeg, zdaj borec v odporniški vojski, v njem vidi sovražnika, in se zave, da je v ljubljeni deželi, kjer je preživel otroštvo, postal nezaželen in tujec.
Avtorici, ki je v mladosti sama spremljala dogajanje v nizozemskih kolonijah, je v tej kratki, a presunljivi noveli o odtujevanju dveh kultur uspelo razkriti osnovne probleme nizozemskega kolonializma, zaradi česar se Črno jezero še danes uvršča v kanon nizozemske literature.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Niso naju vedno zanimale iste stvari. Če sem sam razburjeno skakal čez rečne skale in vriskal od veselja ob kakšnem res izjemnem ulovu – rakovici, nežno rožnato lisasti kot školjka, ali prozornem kuščarju – je Oeroeg le razširil nosnice in v plen bolščal s tistim svojim napetim, temačnim pogledom. Z živalmi je ravnal spretno, lovil jih je in prenašal naokrog, ne da bi se pri tem kadarkoli ranil. Sam sem jih najraje zapiral v škatle ali pločevinke s steklenimi pokrovi in mama mi je, kljub nikoli premaganemu studu nad »beštijami«, dovolila, da sem svojo zbirko spravil v eni od pomožnih zgradb na našem posestvu. Toda Oeroeg ni kazal pretiranega zanimanja za oskrbo in vzdrževanje moje menažerije. Njegova pozornost je popustila na točki, kjer se je moja vzdramila. Rad je dražil kakšno rakovico s slamico, dokler se ni živalca postavila v držo za napad. Še najbolj pa je užival v prirejanju bojev med živalmi različnih vrst – tako sta se med seboj pomerili krota in kopenska rakovica, najbolj vročekrvna tarantela z močeradom, osa s kačjim pastirjem. Pri tem ni šlo toliko za krutost. Oeroeg ni bil okruten, vendar ni imel tistega čuta, ki je lasten nam, zahodnjakom, zaradi katerega živali navadno prizanesemo in jo spoštujemo zaradi prepričanja o medsebojni sorodnosti. Kadar me je med opazovanjem njegovih gladiatorskih spopadov po eni strani zajelo silno razburjenje, po drugi pa strašna slaba vest in groza, sem mu to kriče tudi povedal, toda Oeroeg me je samo presenečeno pogledal od strani, in kot bi me hotel pomiriti, rekel: »Pa kaj potem? Saj so samo živali.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2017