Knjiga

Črna voda

Joyce Carol Oates»

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 176

vezava: mehka

izid: 2. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-967-7

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

Okvir zgodbe Črna voda (1992) – zabava, odhod v dvoje, nesreča, smrt mlade sopotnice – temelji na resničnem dogodku iz leta 1969, znanem kot »afera Chappaquiddick«, ko je bil za volanom senator Edward Kennedy; tudi on je zapustil kraj nesreče, ne da bi poklical pomoč. Toda J. C. Oates pravi, da ni pisala o njem in Mary Jo Kopechne (dogajanje je postavljeno in z omembami konkretnih političnih osebnosti in dogodkov zelo konkretno umeščeno v dobri dve desetletji poznejši čas), ampak je hotela ustvariti »mitično, skoraj arhetipsko zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno«. Gre torej za prikaz kulture, ki samodejno povezuje politično moč s spolnostjo, pri čemer ostane figura močnega, karizmatičnega moškega na lovu za mlajšimi ženskami dokaj posplošena, osebnost žrtve – utelešenja romantičnih sanj bistrega in pogumnega dekleta – pa se skozi njene spomine, razmišljanja in predsmrtne halucinacije izriše zelo natančno in živo. Tako živo, da nas preganja še dolgo potem, ko smo zaprli knjigo …

Preberite odlomek

na vrh strani

Ni je brcal, ni pobegnil od nje. Ni pozabil nanjo.
Absurdni rožnato lakirani nohti, zdaj polomljeni, scefrani. Ampak hotela se je boriti.
S krvavo obarvano goščo v nosnicah, z nazaj obrnjenimi očmi se je hotela boriti.

… ni je zapustil, ko se je zbrcal iz prekletega avta in obupno plaval proti obali, da bi si rešil življenje, izčrpan obležal tam in izbruhal umazano vodo, v katero se za nič na svetu ne bi več vrnil, nazadnje vstal (čez koliko časa, ne bi mogel reči: pol ure? uro?) in odhitel ponižujoče šepaje po eni nogi z enim čevljem brez drugega čevlja – to bi lahko nekoč postalo hudičeva zbadljivka, ki bi mu jo popevali sovražniki, če mu ne bi uspelo tega preprečiti – šepaje in opotekaje se po barjanski cesti, v strahu da ga bo odkril kak mimovozeči šofer, nazaj do glavne ceste dobre tri kilometre daleč, krčevito drgetaje, panično loveč sapo, Kaj naj storim! Kaj naj storim! Bog, povej mi, kaj naj storim! ostro, poblaznelo cvrčanje žuželk in nočna mora morja komarjev, ki so mu brenčali okrog glave in ga pikali, njegovo meso je bilo tako občutljivo, oteklo, čelo potolčeno, nos, se mu je zdelo, najbrž zlomljen zaradi sile udarca ob volan, in pri glavni cesti je počenil in sopel kot pes, ki čepi skrit v visokem ločju in čaka, da bo cesta prazna in bo lahko šepaje stekel čez do telefonske govorilnice na parkirišču lokala Post Beer & Wine, suhih ust in otopel v neskončni globoki paniki, neskončnih morastih sanjah tako neizrekljive in tako nesprejemljive groze, da je ni bilo mogoče prenašati ampak samo bežati, senator je bežal peš z enim čevljem brez drugega čevlja, zmršen kot kak pijanec in kaj če bi ga kdo videl? ga prepoznal? ga fotografiral? in če bi mu Bog ki mu je bil tako dolgo naklonjen zdaj odtegnil naklonjenost? in če bi ta sramota pomenila konec? konec, šepajoč loveč sapo prekrit z gnusnim črnim blatom? in če se ne bi nekega dne odkupil in se dvignil tako nad sovražnike kot nad občudovalce? in če ga stranka navsezadnje sploh ne bi nominirala in ne bi bil navsezadnje nikoli izvoljen za predsednika Združenih držav? in če ga bodo dotolkli posmeh in sramota in norčevanje sovražnikov? kajti politika je v bistvu, kot je rekel Adams, sistematična organizacija sovraštev: ali si organiziran ali pa nisi; te misli so ga obhajale in bilo ga je groza in zvijalo ga je v drobovju, ko je opotekaje se kot pijanec tekel čez cesto, čeprav je bil že popolnoma trezen in prepričan, prisegel je, da bo ostal trezen do konca življenja in da bo to dobro življenje, če mu bo le Bog naklonjen zdaj v tej uri trpljenja, Če bi mi zdaj izkazal milost, spačen in sključen od nenadne bolečine v drobovju medtem ko so nekje blizu v mestnem parku švigale v nočno nebo lesketajoče se rakete, veselo eksplozivne in srhljive in pisane kot vetrnica, RDEČE, BELE in MODRE, in za raketami so se vlekli ohi in ahi otroškega občudovanja, nenadno histerično pasje bevskanje in besen ukaz mladega moškega »Utihni!« torej ni bil strel ampak preprosto nepomemben hrup in v trdih prstih je imel kovanec kot čaroben talisman, listnico varno v žepu in v listnici nedotaknjen denar, pravzaprav se je zdel komaj malo vlažen, sposoben je bil govoriti mirno prositi za pomoč in napotke poklicati v hišo St. Johnovih na Derry Roadu, zadovoljen da se je spomnil imena in po osmem zvonjenju je dvignila neka ženska in v ozadju je bilo slišati glasove z zabave tako da ga je morala prositi naj ponovi, s kom želi govoriti? – in ji je rekel, tej tujki ki je bila zanj rešilna vrv kot bi bila slamica za potopljenega človeka ki bi mu voda segala komaj čez glavo, z rahlo nerazločnim, stišanim glasom brez izrazitega naglasa Raya Annicka prosim, Gerald Ferguson tu rad bi govoril z Rayem Annickom prosim, in ženska je odšla in trušč glasov in smeha se je okrepil in nazadnje je bil na zvezi Ray, živčen, nemiren, »Ja? Gerry? Kaj pa je?« ker je vedel da mora biti kaj narobe, kajti Ferguson ni bil prijatelj ampak partner ki ga ne bi nikoli klical ob takem času če ne bi bilo kaj narobe, in senator je rekel s svojim glasom, jecljaje, obupano, »Ni Ferguson, Ray, jaz sem,« in Ray je trapasto rekel »Ti?« in senator je rekel »Jaz sem in sem v hudi kaši, zgodila se je nesreča« in Ray je vprašal s šibkim glasom človeka, ki steguje roko, da bi se na kaj oprl, »Kaj? Kakšna nesreča?« in senator je rekel in zdaj se mu je glas okrepil »Ne vem kaj za vraga naj storim: tista punca – mrtva je« in treščil z že obtolčenim čelom ob umazano pleksi steklo telefonske govorilnice, potem je nastopil trenutek osuple tišine in potem je Ray rekel »Mrtva –!«, bolj vdihnil kot vzkliknil, potem pa hitro rekel: »Ne pravi mi po telefonu! Povej mi samo, kje si, pa pridem pote,« in zdaj je senator hlipal, besen in nejeveren in prizadet: »Punca je bila pijana in se je razburila, zgrabila je za volan in avto je zaneslo s ceste in zdaj bodo rekli uboj in me bodo obtožili –« in Ray ga je prekinil, zdaj jezno, avtoritativno: »Dovolj! Nehaj, zaboga! Samo povej mi, kje si, pa pridem pote.« In senator mu je povedal.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Pikov fant »

Joyce Carol Oates »

Pikov fant (2015) je v prvi osebi pisana psihokriminalka o uspešnem in uglednem avtorju »spodobnih« kriminalk Andrewu J. Rushu (»Stephenu Kingu za džentelmene«), ki ima urejeno življenje z ljubečo ženo in tremi odraslimi otroki, a obenem mračno skrivnost: pod psevdonimom Pikov fant piše in izdaja tudi zelo drugačne, krute, nasilne, sadistične romane. Ko hči po naključju najde eno teh knjig in začne spraševati, kdo je v resnici njen avtor, in ko ga istočasno neznana ženska obtoži plagiatorstva, se znajde v hudi stiski in njegov drugi jaz počasi prevlada nad ljubeznivim in umirjenim Andrewom, ki nenadoma nima več nikakršnega vpliva na dogajanje …

več »