Knjiga

August

Christa Wolf»

prevod: Ana Jasmina Oseban

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 56

vezava: mehka

izid: 15. 5. 2015

ISBN: 978-961-241-890-8

redna cena: 8,90 €

modra cena: 8,45 €

vaš prihranek: 0,45 €

na zalogi

August je kratka avtobiografska pripoved, ki jo je Christa Wolf poklonila svojemu možu Gerhardu Wolfu ob 60. obletnici njune poroke, zapisana pa je ostala kot zadnja knjiga v avtoričinem opusu.
To je melanholična zgodba o že priletnem vozniku turističnega avtobusa, ki se med vožnjo spominja časa takoj po vojni, ko je – osemleten deček – skupaj z mnogimi drugimi bolniki, ki so si med vojno nakopali jetiko, pristal v sanatoriju. Njegove spomine ožarja podoba kakih deset let starejše Lilo, ki postane sidro njegovega rosnega otroštva.
Na stara leta se izmenjuje s podobo njegove medtem že umrle žene Trude, vse skupaj pa zaokrožuje v sentimentalno inventuro svojega mirnega, skromnega, preprostega, a kljub temu povsem zadovoljnega in polnega življenja. »Kot nekakšna hvaležnost je, da je v življenju doživel nekaj, kar bi lahko, če bi se znal izraziti, imenoval sreča.«

Preberite odlomek

na vrh strani

Osrediniti se mora na avtocesto, ki pelje blizu mesta in je iz leta v leto bolj prometna, na gradbišča na cesti, ki jih nikoli ne zmanjka, ampak se le prestavljajo z enega konca na drugega. Na zastoje, ki jih povzročajo, zaradi česar se čas vožnje podaljšuje. August se ne vznemirja. Nikoli ne izgubi potrpljenja. Ti si res angelsko potrpežljiv, mu je pogosto rekla Trude. Nikoli ne izgubi živcev. Njegovi sodelavci to cenijo. Včasih se jim najbrž zazdi malce dolgočasen. Daj še ti kaj povej, so na začetku drezali vanj, kadar so med odmorom sedeli skupaj. A kaj naj bi povedal. Nikoli se mu ni bilo treba pritoževati nad ženo. Razpravljati o ločitvi od nje. Godrnjati zaradi prepirov z otroki. Otrok nista imela, tako je pač naneslo, brez vsakega cirkusa, o tem se mu s Trude ni bilo treba niti pogovarjati. Ničesar jima ni manjkalo. In odkar je Trude pred dvema letoma umrla, se o tem res ni mogel pogovarjati prav z nikomer več.
Hannelorica je imela najmanjšo sobo samo zase, to so vsi sprejeli kot dejstvo. Naj so bolniki še tako živahno in v neskončnost razpravljali o poteku svoje bolezni, izvidih in morebitnih datumih odpusta, o Hannelorici nihče ni govoril. Kot da je ne bi bilo. Edina izjema je seveda morala biti Lilo. August ni rad videl, da je Lilo odhajala v Hanneloričino sobo. Vedel je, da ji bo kaj zapela ali prebirala zgodbe. Vedel je tudi, da se ne sme pritihotapiti zraven. To se je dogajalo tako dolgo, dokler ni glavna sestra nekega dne poklicala Lilo iz sobe, ravno sredi prepevanja pesmi ›Lun’ca je vstala‹, ne, ni je smela zapeti do konca, takoj je morala priti na hodnik, kjer jo je okregala, da mora pri priči prenehati z obiskovanjem Hannelorice. Ali ji res ni jasno, kako težko bolan je ta otrok in kako nalezljiva je bolezen. Ali bi res rada še sama staknila novo infekcijo.
Ne, tega Lilo seveda ni hotela. Ampak Hannelorice ni mogla kar nehati obiskovati, kaj pa bi si ta vendar mislila. Odslej bo pač stala pri vratih, ne bo se več približala Hanneloričini postelji, če je tam res tako kužno. To je Lilo tudi počela, pa naj se je glavna sestra postavljala na trepalnice. Ali veste, je nekega popoldneva rekla Lilo, kaj najraje reče Hannelorica? »Bohloni, v vrečki so še trije bonboni!« Pa zanjo niti treh bonbonov niso imeli. Ob slovesu ji je Lilo vedno odgovorila: »Grem jaz zdaj naprej, ti pa dobr’ se ’mej!« Njena mama je bila morala biti prava šaljivka, je rekla glavna sestra. Kmalu se je začela sestra Ilse upirati, da bi Hannelorici še naprej jemala kri, in tudi sestra Erika v drobno ročico ni bila več sposobna zabosti igle. Lilo torej pri Hannelorici ni mogla več odčitavati sesedanja krvi, kar navsezadnje najbrž tudi ni bilo več potrebno. Tako je Lilo rekel Harry. Te besede je niso niti najmanj veselile. Kljub temu je hodila s Harryjem na sprehod.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015