Slovenija

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Slovenija v vojni 1941–1945 »

Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Nevenka Troha

Druga svetovna vojna je bila po vseh merilih največji vojaški spopad v zgodovini. Vanjo je bilo vpletenih kar 96 odstotkov takratnega prebivalstva in 61 držav, vojaške operacije so zajele 40 držav na več kot petini zemeljske površine. Bila je najstrašnejša vojna tudi glede na število mrtvih.
Slovenci, eden manjših narodov v Evropi, smo drugo svetovno vojno doživeli v vseh njenih razsežnostih. Za številčno majhen narod je bila to velika preizkušnja in po vseh merilih vélika vojna. Bila je morda najbolj krizni trenutek v vsej narodovi zgodovini. Napadalci oziroma okupatorji so slovenskemu narodu vzeli svobodo in mu namenili izničenje, zato se je, če je hotel obstati, moral upreti.

več »

Slovenska zgodovina »

Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja

Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec

Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.

več »

Kruh, pogače in sladice »

Prlekija, Prekmurje in Porabje

Marija Fras »

Tradicionalna peka severovzhodnega konca Slovenije je izjemno bogata in raznolika. Tam ne pečejo le znamenite prekmurske gibanice, ki jo danes nudijo slaščičarne, trgovine in gostilne tako rekoč po vsej Sloveniji, poznajo pa jo tudi onstran naših meja, temveč znajo pripraviti še na desetine drugih pekovskih dobrot, tako preprostejših in hitro pripravljenih, kot je različno cvrtje, kakor zahtevnejših, katerih priprava zahteva več časa, spretnosti in znanja. Prleki, Prekmurci in Porabci pečejo najrazličnejše vrste kruha, potic in kvašenih pogač, kot so krapci, kvasenice, ocvirkovke in posolanke; iz kvašenega testa naredijo krofe, flancate, miške in langaše, iz vlečenega pa retaše, štruklje, štrudlje in gibanice. Zelo priljubljene so močnate jedi: krompirjev in ajdov krapec, dvoplastna ajdova pogača in ajdov krapec s skuto in svežo repo.

več »

Kruh, pogače in sladice »

Prlekija, Prekmurje in Porabje

Marija Fras »

Tradicionalna peka severovzhodnega konca Slovenije je izjemno bogata in raznolika. Tam ne pečejo le znamenite prekmurske gibanice, ki jo danes nudijo slaščičarne, trgovine in gostilne tako rekoč po vsej Sloveniji, poznajo pa jo tudi onstran naših meja, temveč znajo pripraviti še na desetine drugih pekovskih dobrot, tako preprostejših in hitro pripravljenih, kot je različno cvrtje, kakor zahtevnejših, katerih priprava zahteva več časa, spretnosti in znanja. Prleki, Prekmurci in Porabci pečejo najrazličnejše vrste kruha, potic in kvašenih pogač, kot so krapci, kvasenice, ocvirkovke in posolanke; iz kvašenega testa naredijo krofe, flancate, miške in langaše, iz vlečenega pa retaše, štruklje, štrudlje in gibanice. Zelo priljubljene so močnate jedi: krompirjev in ajdov krapec, dvoplastna ajdova pogača in ajdov krapec s skuto in svežo repo.

več »

Loške poti »

50 izletov po Selškem, Poljanskem in Žirovskem

Željko Kozinc »

Tisti, ki jim je knjiga dobra prijateljica, pogosto pravijo, da jo radi vzamejo s sabo, kamor koli že gredo. Knjiga Loške poti je v tej luči prav posebna prijateljica, saj je ne boste vzeli le vi s sabo, temveč bo vzela s sabo tudi ona vas: popeljala vas bo – bodisi samo v duhu bodisi čisto zares, v športnih čevljih, z nahrbtnikom in fotoaparatom in sploh vsem, kar spada na take prelepe poti – v loško pogorje, v tiste čarobne kraje, ki jih je tako privlačno, a hkrati prepričljivo stvarno opisal »domačin« Ivan Tavčar.
Tudi v tej knjigi – gre za že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca, ki se je na vodniškem področju proslavil predvsem s serijo vodnikov Lep dan kliče – hodimo z avtorjem po hribih in dolinah, kmetijah in zaselkih, večjih in manjših krajih, pri čemer nas večkrat popelje tudi med ljudi in njihove usode v različnih časih. Skozi Kozinčevo unikatno lečo, opremljeno s tipali, ki najdejo posebno v (navidezno) vsakdanjem in dragoceno v (pogosto) pozabljenem, je bralcu (in izletniku) dan dragocen vpogled v skrite in manj skrite kotičke naše dežele – ter seveda prelep razgled po njenih pokrajinah.

več »

Vzporedni svetovi »

Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem

Lidija Tavčar »

Veliki umetniki, ki jih vsi poznamo, so večinoma moški, o ženskih ustvarjalkah pa je znanega bolj malo. Razlogov za to je več: ženskam so bile »umetnostne akademije« nedostopne, zaradi svojega družbenega položaja se niso mogle izobraževati in samostojno ustvarjati. Njihova dela so ostala skrita, nekatera so še do nedavnega pripisovali moškim ustvarjalcem. Vsa njihova umetnost je tako živela zastrta, večinoma je bila zaprta v družinsko okolje, umaknjena pred javnostjo, tako kot so bile one same.

več »

Mesto brez spomina »

Javni spomeniki v Ljubljani

Božidar Jezernik »

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

več »

Klic k razumu »

Spomini

Miran Potrč

Mirana Potrča poznamo kot državnozborskega poslanca in umirjenega politika. Donedavna ni razmišljal o pisanju spominov, a zvin gležnja spomladi 2014, želja, da se zaposli med prisilnim mirovanjem, in ženina spodbuda, kot pravi v predgovoru, so vplivali, da se je vendarle lotil njihovega pisanja. V ospredju je politika – dotaknila se ga je že v šoli in še dandanes se ji kot upokojenec ne odreka –, toda spomini veliko povedo tudi o tem, kakšen človek je Miran Potrč.
Spomini so razdeljeni v dva dela. Prvi je bolj kronološki in sega od otroštva do let, prebitih v parlamentu. Miran Potrč je poseben poudarek namenil sprejetju ustavnih amandmajev septembra 1989, ki so zagotovili pravno podlago slovenski osamosvojitvi. Drugi del knjige je tematski. Govor je o slovenski desnici, o odnosu do narodnoosvobodilnega boja, sprave, izbrisanih, posameznih zakonskih rešitvah … in do upokojitve.

več »

Lepi izleti vabijo »

Lep dan kliče – 15 let

Željko Kozinc »

Knjiga Lepi izleti vabijo je že sedma v nizu priljubljenih Kozinčevih vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki smo jih izdali v zadnjih 15 letih. Lep dan kliče, prvi Kozinčev vodnik, ki je izšel leta 1999 in bil kar šestkrat ponatisnjen, je v slovensko popotniško literaturo prinesel svež veter. Ta še danes navdušuje bralce in izletnike, dokaz pa je tudi izbor najlepših izletov Moje najljubše poti, ki je izšel ob desetletnici izida prve knjige Lep dan kliče. Oba natisa sta zelo hitro pošla.
Minilo je pet let in prišel je čas za novo izdajo. Željko Kozinc je po izidu Mojih najljubših poti prehodil mnogo lepih kotičkov, nekatere na novo, druge že kdo ve kolikič, in nastala je knjiga Lepi izleti vabijo.
Lepi izleti so zbirka 104 izletov – 81 jih je Kozinc opisal že v prejšnjih knjigah in jih je zdaj prehodil na novo ter njihove opise osvežil, 23 izletov pa je čisto novih. Tudi to knjigo spremljajo Kozinčeve fotografije – te »govorijo« tako kot besedilo in mnogim daje največji mik prav detajl, ki bi vas na fotografiji na kaki »lepi« turistični razglednici zmotil.

več »

Vse o imenih v Sloveniji »

Simon Lenarčič

Ime je beseda (ali več besed), ki se uporablja za določevanje posameznega človeka, torej za razlikovanje posameznika od drugih ljudi. Uporabljamo ga za klic, s katerim se vzpostavi stik. Človeka spremlja od zibelke do groba, določuje pa ga tudi še po smrti. Ime je torej človekovo prvo in nemalokrat celo edino imetje.

V knjigi Vse o imenih v Sloveniji je na več kot 1000 straneh razloženih več kot 12.000 ali skoraj dve tretjini vseh v Sloveniji uradno zapisanih imen, od tega več kot tretjina prvič ali prvič pravilno. Vsako ime ima svoj opis, bodisi v obliki geselskega sestavka (teh je kar 4292) bodisi v obliki polgesla (tj. gesla z zelo kratkim, jedrnatim opisom – teh je več kot 8500). Svoj opis ima tudi več sto starih imen, od najzanimivejših že pozabljenih staroslovenskih do nedavno izumrlih.
Imena torej niso bila nabrana kar tako, z vseh vetrov, temveč so bila večinoma vzeta s seznama imen državljanov Slovenije, ki so imeli na zadnji dan leta 2007 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, upoštevana pa so bila tudi še povsem nova imena, ki so se pojavila do vključno leta 2010, in imena, ki po letu 1994 niso več uradno zapisana.

več »