Knjiga

Pretrgano življenje

Dnevnik Etty Hillesum. Pisma iz Westerborka

Etty Hillesum»

prevod in spremna beseda: Martina Soldo

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 280

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2008

ISBN: 978-961-241-283-8

redna cena: 31,00 €

modra cena: 12,00 €

vaš prihranek: 19,00 €

na zalogi

Samo 12 Є do 31. januarja 2018

Dnevnik Etty Hillesum in Pisma iz Westerborka, ki so pod skupnim naslovom Pretrgano življenje (Het Verstoorde leven: Dagboek van Etty Hillesum 1941–1943) prvič izšli leta 1981 na Nizozemskem, so nastali v letih 1941 in 1942. V dnevnikih poleg vsakdanjih doživetij in problemov pod nacističnim nasiljem izčrpno opisuje tudi razvoj svoje osebnosti, svoja čustva in odnos do boga ter vere. Zaznamujejo jih iskrenost in sproščenost v stvareh, ki zadevajo erotiko, razpoloženja in dovzetnost za lirično izražanje, obenem pa tudi izkušnje zloveščih dogajanj, ki vse bolj zgovorno pričajo o »pretrganem življenju« in opustošenju sveta. Etty je poskušala izmeriti razsežnosti dogodkov, pisala je o vsem tem, jasno, zavzeto, s posebnim literarnim navdihom. V središču sporočil njenih pisem so protijudovski ukrepi in življenje v taborišču Westerbork.
Ettyjino življenje in miselnost sta bila nekonvencionalna in sta presegla tedaj veljavne in ustaljene vzorce. Njen razvoj k zelo osebnemu pojmovanju boga je popolnoma spremenil tradicionalno sliko tistega časa in jo s tem naredil zelo aktualno in moderno. Zato je toliko bolj razumljivo, da so njeni zapisi (prvič so bili objavljeni štiri desetletja po njeni smrti) še danes tako zelo privlačni in prevedeni v mnoge jezike.
Pričujoča knjiga je v izvirniku izšla v najmanj 25 izdajah. V Deventru, kjer je Etty preživela mladost, so leta 1995 v nekdanji sinagogi ustanovili spominski center Etty Hillesum.

 

»Morali bi postati obliž za neštete rane.«

Preberite odlomek

na vrh strani

Torek, 14. julij [1942], zvečer
Navsezadnje mora človek živeti tako, kot ustreza njegovemu značaju. Sama se na primer ne morem aktivno boriti, da bi se rešila, ker se mi zdi nesmiselno. Spravlja me iz tira, onesrečuje. Pismena prijava za delo na Judovskem uradu, oddana na vztrajno Jaapovo prigovarjanje, je omajala moje blaženo, obenem pa smrtno resno vsakdanje ravnovesje. Kot da bi šlo za neke vrste nečastno dejanje, za poskus pririniti se na edini košček lesa, ki se po brodolomu suklja v neskončnem oceanu. Vse to reševanje lastne kože, odrivanje drugih v vodo in v smrt, kako nečastno! Pa tudi gneče ne maram. Najbrž sodim med tiste ljudi, ki bi po brodolomu raje še malce lebdeli na morski gladini, na hrbtu, s pogledom, uprtim v nebo, potem pa vdano in z molitvijo na ustih zdrsnili v globino. Ne morem iz svoje kože. Moji boji se odvijajo v notranjosti – spopadam se z lastnimi demoni. To, da bi se sredi množice prestrašenih ljudi bojevala proti podivjanim, ledeno hladnim fanatikom, ki nas hočejo iztrebiti – ne, kaj takega mi zares ne leži. Pravzaprav me ni strah, celo neverjetno mirna sem. Včasih se počutim, kot da bi stala na obzidju palače zgodovine in se razgledovala po daljnih obzorjih. Drobcu zgodovine, kot jo izkušamo v tem času, lahko pokončno kljubujem. Vem, kaj vse se dogaja, toda moje misli ostajajo bistre. Včasih je sicer tako, kot da bi bilo moje srce zasuto pod debelo plastjo pepela. Dogaja se tudi, da mi pred očmi zbledeva in kopni celo njegov obraz, vzdolž sivih potez drug za drugim strmoglavljajo v brezno svetovi in časi, dokler se vse ne razblini, moje srce pa dokončno pusti stvarem, da minejo. To so samo drobni utrinki, kajti pozneje spet najdem izgubljene podobe in moje misli se zbistrijo. Zmožna sem prenašati sedanji nalet zgodovine, ne da bi me to strlo.
[…]
Če bi bila zmožna izraziti obilico misli, občutij ali pa svoje občasne prebliske o življenju, ljudeh in Bogu, bi bilo to brez dvoma nekaj strašansko lepega. Vedno znova bom poskušala gojiti potrpljenje, čakati, da bodo stvari dozorele v moji notranjosti.
Preveč trepetamo za svoje nesrečno telo. Duh, pozabljeni duh, pa se skrčen potuhne nekam v kot. Narobe živimo, obnašamo se nečastno. Primanjkuje nam zgodovinske zavesti. Tudi če bomo morali umreti, jo lahko ohranimo. Nikogar ne sovražim. Nisem zagrenjena. Ko se začne v srcu razcvetati ljubezen do vsega človeštva, se poslej samo še razrašča in širi v neskončnost.
Če bi pred drugimi razkrivala svoja občutja in misli, bi me imeli mnogi za nerealistično tepko. Pa vendar ostajam v stiku z vsemi realnimi izzivi vsakdanjosti. Za zahodnjaka »trpljenje« ni nekaj, kar bi sodilo k življenju. Zato tudi ne more iz njega črpati življenjskih moči. Poiskati moram tistih nekaj stavkov iz Rathenauovega pisma, ki sem si jih nekoč izpisala. Saj res, tukaj so. Pozneje bom najbolj pogrešala ravno to – samo roko iztegnem in takoj lahko najdem besede, odlomke, ki jih moj lačni duh najbolj potrebuje. Toda vse bom morala shraniti vase. Človek mora biti zmožen živeti brez knjig, brez česar si že bodi. Vedno bom lahko videla vsaj košček neba nad seboj in okrog mene bo tudi zmeraj dovolj prostora za sklenitev dlani v molitvi.

Torek, 28. julij [1942], ob pol osmih
[…]
Nekoč bom naša doživetja popisovala v kronikah, skovala bom popolnoma nov jezik in ga hranila v sebi, če ne bom imela možnosti, da bi pisala. Otrpnila bom in spet zaživela. Padla in zopet vstala. In morda bom nekoč v daljni prihodnosti le našla svoj prostor, prostor zasebnosti in miru. V njem bom ostala dovolj dolgo – če bo treba, tudi leto dni – vse dokler ne bo vame spet prižuborelo življenje in se mi ne bodo porodile besede pričevanja o tistem, kar mora biti povedano.

Naslednjega dne [torek, 13. oktober 1942], zgodaj zjutraj
[…]
Vedno znova se vračam k Rilkeju. Čudno, kajti bil je krhek človek. Mnoga izmed svojih del je napisal za varnim grajskim obzidjem. Če bi moral živeti v razmerah, v kakršnih smo zdaj prisiljeni živeti mi, bi najbrž kmalu podlegel. Toda vse to morda pričuje o uravnoteženosti življenjskih ciklov. V obdobjih miru in v ugodnih razmerah lahko rahločutni umetniki neovirano iščejo najidealnejši izraz za svoje globoke uvide. Ljudje, ki živijo v nemirnejših in bolj napornih časih, pa se lahko ravnajo po njih in se zatekajo k njim z vsemi odprtimi vprašanji, z vsemi negotovostmi. Sami namreč ne bi mogli najti ustrezne oblike zanje ali jih razrešiti, ker jim vso moč, ki bi jo za to potrebovali, izpije boj za golo preživetje. V težkih časih se človek običajno nagiba tudi k zmrdovanju nad duhovnimi dosežki umetnikov iz ›lagodnejših‹ obdobij (čeprav je najbrž življenje umetnika že samo po sebi dovolj težko) – omalovažuje jih in jih poskuša odpraviti z besedami: »Le kaj naj zdaj počnemo s tem?«
Morda je to celo do neke mere razumljivo. Toda hkrati je tudi kratkovidno, predvsem pa nas neizrekljivo siromaši.
Morali bi postati obliž za neštete rane.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008

Multimedija

na vrh strani