Knjiga

Moje življenje, o njem vam pripovedujem

Rabindranath Tagore; izbrala in uredila Uma Das Gupta

prevod: Dušanka Zabukovec

spremna beseda: Ana Jelnikar

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 424

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-695-9

redna cena: 27,50 €

modra cena: 12,00 €

vaš prihranek: 15,50 €

na zalogi

Samo 12 Є do 31. januarja 2018

Rabindranatha Tagoreja (1861–1941) bi mirno lahko poimenovali tudi renesančni človek moderne Indije. Svojo deželo je na literarni zemljevid postavil leta 1913, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Čeprav je znan predvsem kot pesnik in pisatelj, je bil Tagore tudi slikar, skladatelj, filozof ..., predvsem pa velik pedagog in reformator.
Njegova avtobiografija ima vse značilnosti literarnega dela, v njej so različni Tagorejevi zapisi, govori, eseji, izseki iz dnevnikov in predavanj, pisma in pesmi, ki prikazujejo bogat portret življenja in časa ene največjih kulturnih ikon Indije: njegovo družino, v kateri so bili pionirji na področju gradnje mezaninov, pa tudi svetniki, pesniki in skladatelji, ki so morda najbolj izoblikovali Tagorejev pogled na svet; osebne tragedije, v obdobju katerih je ustvaril najbolj zgovorne in vplivne verze; temeljna dela in delovanje v izobraževanju in družbenih reformah, njegov neprestani trud za sintezo med Vzhodom in Zahodom; humanitaren pristop k politiki in pot vzpona do prepoznavnega mednarodnega pesnika.
Tagorejeve zapise je izbrala in uredila Uma Das Gupta, ki je velik del svojega raziskovalnega dela posvetila prav delu in življenju Rabindranatha Tagoreja in ustvarila knjigo, ki je doslej največji vpogled v življenje in misli tega velikega indijskega genija.

 

»Resnica in večnost bosta vedno obstajali. Laži si je izmislil človek.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Rabindranath je bil prepričan, da je »življenjska zgodba« v resnici le zbirka »slik« o »življenjskih spominih«, in ne poročilo o datumih in dogodkih. Zavedal se je bežne in spremenljive narave tistega, kar si zmoremo zapomniti o dejanskih dogodkih. Menil je, da je preteklost stvar ponovnega obujanja in prihodnost svet, poln skrivnosti. Napisal je razlago, kako so »slike življenjskih spominov« oživele med pisanjem njegovih avtobiografij in da jih je cenil predvsem zaradi njihove literarne vrednosti.

Pred nekaj leti, ko so me spraševali o dogodkih iz moje preteklosti, sem imel priložnost pokukati v to slikovno zakladnico. Pričakoval sem, da bom zadovoljen s tem, da bom za svojo življenjsko zgodbo izbral nekaj spominskega gradiva, vendar sem ugotovil, da življenjski spomini niso življenjska zgodba, temveč izvirno delo nevidnega umetnika. Pisane barve niso odsev zunanjih luči, temveč pripadajo slikarju, njegovo srce jim da čustveni nadih in slike tako izvzame izmed dokazov, ki bi veljali na sodišču.
Toda čeprav je poskus, da bi iz skladišča spominov sestavili natančno zgodovino, morda brezploden, te ogledovanje slik pritegne. Ta privlačnost je očarala tudi mene.
Cesta in obcestno zatočišče nista sliki iz časa potovanja; preveč potrebna sta, preveč očitna. Vendar pa, ko zvečer zavijemo v prenočišče, se ozremo po mestih, poljih, rekah in hribih, ki smo jih prepotovali v življenjskem dopoldnevu, in resnično so slike. Zato sem se, ko je nanesla priložnost, ozrl nazaj in bil prevzet.
Je bilo to zanimanje le naravna naklonjenost lastni preteklosti? Seveda je osebno čustvo gotovo igralo svojo vlogo, vendar so imele slike tudi umetniško vrednost. Noben dogodek iz mojih spominov si ne zasluži, da ga ohranimo za vse večne čase, vendar kakovost motiva ni edino opravičilo za spomin. Kar je človek resnično čutil in zmore posredovati tudi drugim, je vedno pomembno za soljudi. Če je slike, ki so se izoblikovale v spominu, mogoče priklicati v besede, si zaslužijo prostor v književnosti.
Svoje spominske slike ponujam kot literarno gradivo, zato ne bi bilo prav, če bi jih razumeli kot avtobiografijo. V tem primeru bi bili ti spomini neuporabni in tudi pomanjkljivi.

Avtobiografiji, ki ju je napisal Rabindranath, sta bili Džibansmriti, objavljena leta 1912, ko je imel petdeset let, in Čhelebela iz leta 1940, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo. Še preden je umrl, so ju prevedli v angleščino kot Moji spomini in Moja deška leta. Poleg teh obstaja tudi Atmaparičaj (Poznavanje sebe), zbirka šestih duhovnih esejev, objavljena posmrtno leta 1943. Ni bila v celoti prevedena v angleščino, zato pa nekaj iz vsebine teh esejev zasledimo v njegovih drugih delih v angleščini. V četrtem eseju iz zbirke piše o tem, kako težko je spoznati samega sebe – njegova priljubljena avtobiografska tematika.

Ni lahko spoznati samega sebe. Težko je urediti različna življenjska doživetja v enotno celoto. Če mi Bog ne bi naklonil dolgega življenja, če mi ne bi dovolil, da dočakam sedemdeset let, se mi ne bi posrečilo imeti jasne slike o sebi. Trudil sem se, da bi skozi različne dejavnosti in izkušnje razumel svoje življenje v različnih obdobjih. Edino, kar se mi je posrečilo ugotoviti o sebi, je, da sem pesnik, nič drugega, pa naj sem v življenju počel kar koli že.

Mislim, da je ta njegova sodba o sebi vredna razmisleka, zlasti potem, ko sem pregledala veliko količino gradiva o njegovem življenju, marsikaj tudi o družbeni dejavnosti in globoki vpletenosti na tem področju. Prvi se je sploh lotil kmetijske in šolske reforme in temu se je zavezal za vse življenje. Nikdar ga ni nehalo skrbeti, kaj njegova dežela potrebuje. Njegova proza odseva notranji in zunanji boj. Vsako besedo je zapisal s premišljeno strastjo. Ko sem ga vedno znova prebirala, sem ugotovila, da se v prozi ponavlja predvsem zato, ker je želel govoriti o problemih, ki mu niso dali miru. Človek dobi močan občutek, da je tiste besede vztrajno obujal, ker so bile bistvene za spremembe, ki jih je želel doseči. V poeziji tega ni. Razen ob redkih priložnostih nikoli ni bila poučna. Morda bi lahko rekli, da je bilo njegovo življenje zlitje idej in umetniške ustvarjalnosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012