Knjiga

Moje življenje

Marcel Reich-Ranicki»

prevod: Ana Jasmina Oseban

spremna beseda: Andrej Inkret»

format: 135 × 220

strani: 472

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-742-0

redna cena: 37,90 €

modra cena: 16,00 €

vaš prihranek: 21,90 €

na zalogi

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Moje življenje je avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, in vendar veliko več kot le izjemna in obsežna avtobiografija – je kronika nekega časa in dogajanja, tankočuten, temperamenten in trezen oris burnih desetletij med letoma 1920 in 1999. Je eden najpopolnejših dokumentov o vsakdanu varšavskega geta, v katerega je imel avtor še zlasti temeljit vpogled, saj je dobršen čas tudi sam delal v dopisni pisarni judovskega sveta, ki je geto upravljal. Ne nazadnje pa smo priča notranji moči človeka, ki zmore preživeti, in ljubezni, ki ostaja rdeča nit pripovedi – ljubezni do Tosje Langnas in do nemške kulture in književnosti, ki je, kot pravi avtor, njegova edina resnična domovina.

Po knjigi je bil posnet tudi film.

 

»Resnično: knjige so nam rešile življenje.«

Prevod knjige je denarno podprl Goethejev inštitut (Goethe-Institut) v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve Nemčije.
Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Izraz za medene tedne v nemščini, »Flitterwochen«, kot izvemo iz slovarjev, izhaja iz srednjevisokonemškega glagola »vlittern«, kar pomeni nekaj takega kot »šepetati«, »se hihitati« ali »se ljubkovati«. Kako je bilo pri naju? Poročnega potovanja nisva imela, bilo nama je prihranjeno, Tosji in meni – imelo bi namreč en sam cilj: plinsko celico. Ampak medeni tedni, ta izraz je vendar časovne narave, torej so ti tedni morali obstajati. Res je, obstajali so, le da so bili eni najhujših, najgrozovitejših v najinem življenju.
V dopoldanskih urah 22. julija 1942 začeto in do sredine septembra istega leta trajajoče ubijanje velike večine varšavskih Judov se je v zgodovinske knjige zapisalo s tedaj običajnim izrazom. Z besedami, ki dejanje zabrisujejo. Govori se namreč o »Veliki akciji« ali o »Prvi akciji« ali pa je prevzeta celo kar nemška uradniška nomenklatura, »Preselitvena akcija«. Toda: Judje so bili deportirani in izseljeni. Ampak, preseljeni? In če že – kam?
Vsak dan so napolnili na tisoče živinskih vagonov, v povprečju približno šest do sedem tisoč. Najvišje število na en dan transportiranih oseb je po uradnih nemških podatkih znašalo 13.596. Prve žrtve so bili ljudje, ki so družbi, predvsem socialnemu skrbstvu, povzročali največ stroškov. Najšibkejši med šibkimi: getovska milica je dobila nalogo, da izprazni azile za brezdomce, sirotišnice, zapore in druga bivališča najrevnejših.
Večine starih in bolnih ljudi niso odvedli do vlakov, temveč na judovsko pokopališče, kjer so jih postrelili. Da so delovno nezmožne brez oklevanja usmrtili, je lahko za tiste, na katere se ni nanašalo – in kar so, naj se sliši še tako neverjetno, verjeli številni prebivalci geta – vendar pomenilo nekaj pozitivnega: »preselitev« torej, so menili, ne pomeni nujno gotove smrti, temveč so deportirani tisti Judje, ki jih nekje in za nekakšna dela še potrebujejo. Šušljalo se je, da Nemci na Vzhodu načrtujejo obsežno obrambno črto, primerljivo s Siegfriedovo utrjeno črto na Zahodu. Morda zato, so ugibali, potrebujejo na sto tisoče delavcev.
Navsezadnje pa take govorice in špekulacije nikogar niso pomirile. Postalo je očitno: kdor aretira ljudi, ne da bi izbiral med njimi, in jih tako barbarsko, tako nečloveško trpa v živinske vagone (tudi ženske in otroke), prav gotovo nima namena, da bi zanj delali. Kmalu so vse, naj so bili delazmožni ali ne, po ulicah aretirali in jih odvedli do »prekladališča«. Ulice so bile pri priči prazne. Kdor se je zadrževal v hiši, so ga poklicali, naj se takoj prikaže na dvorišču, in kdor tega ukaza ni ubogal, so ga ustrelili. Navzlic temu se je marsikdo skrival v kleti, na podstrešju ali kje drugje in raje tvegal ustrelitev na kraju samem, kot da bi se pustil odvesti do »prekladališča«.
Pri tem je morala pomagati judovska milica: SS jim je obljubila, da bodo s svojimi družinami smeli ostati v getu, da bodo torej preživeli. Kljub smrtnemu strahu pa vsi pripadniki milice niso bili pripravljeni početi, kar so jim ukazali Nemci. Nekatere, ki so se temu uprli, so takoj usmrtili, drugi so naredili samomor. Večina pa je v tistih dneh in tednih odigrala zelo neslavno vlogo. Da SS ni držala besede, je samoumevno: ob koncu »Prve akcije« so tiste redke izjeme iz vrst pripadnikov judovske milice, ki so še smele ostati, domala vse druge družinske člane odvlekle do »prekladališča« in jih deportirale.
Na vprašanje, kam peljejo transporti, se je dalo odgovoriti že v začetku avgusta. Judovski stražniki na »prekladališču« so si beležili številke vagonov in osuplo ugotovili, da vlaki nimajo dolge poti, da nikakor ne peljejo do Minska ali Smolenska. Vagoni so bili namreč že čez nekaj ur, največ štiri ali pet, ponovno v Varšavi.
Kmalu se je izvedelo, da transporti vodijo do kolodvora v majhnem naselju severovzhodno od Varšave, dobrih sto kilometrov proč. Od tega kolodvora je približno štiri kilometre dolga stranska proga vodila v neprediren gozd, kjer je stalo taborišče Treblinka. Taborišče? Pozneje smo izvedeli, da to ni koncentracijsko taborišče, še manj pa delovno. Tam je stala samo plinska celica, natančneje: stavba s tremi plinskimi celicami. Čemur so rekli »preselitev« Judov, je bila samo izselitev – izselitev iz Varšave. Imela je en sam namen: smrt.
V getu si nismo ustvarjali iluzij. Toda upanje? Pojavil se je nov nemški izraz: »koristni Judje«. Za »koristnega« je veljal, tako se je domnevalo, kdor je bil v skladu z »Informacijami in napotki« izvzet iz »preselitve«. Toda kako naj bi dokazal, da opravljaš nekaj »koristnega«, če so tisti, ki so sistematično prečesavali geto, predvsem Latvijci, Litovci in Ukrajinci, preprosto ignorirali pokazana delovna dovoljenja in jih pogosto brez razmišljanja odvrgli ali raztrgali? Najbolj varno se je zdelo ostati na delovnem mestu. Večinoma je šlo za velika podjetja, ki so v getu za nemške naročnike proizvajala vrsto reči in katerih nemškim lastnikom in šefom ni bilo do tega, da bi dopustili deportacijo pri njih zaposlenih Judov. Delovna sila namreč sploh ni bila plačana ali pa le minimalno.
Tudi zaposleni v judovskem svetu, katerega osebje je bilo močno zdesetkano, so bili sprva označeni za »koristne«. Zato sva s Tosjo cele dneve ostajala v pisarni. Nepričakovano se je tam prikazala neka Tosjina sorodnica, spretna in pogumna ženska, ki je živela zunaj geta kot Nejudinja. Prišla je, da bi s sabo odpeljala Tosjo, da bi jo torej rešila. Vendar, je obžalovala, ni mogoče, da bi jo spremljal tudi jaz. To bi bilo nesmiselno in nevarno. S svojimi črnimi lasmi bi bil namreč takoj prepoznan za Juda in izdan – ter brez odlašanja ustreljen. To je zdaj dejstvo, še sama da je pred kratkim videla, kako so zunaj geta odkrili neko Judinjo in jo ustrelili. Tosja pa bi vsekakor mogla – je menila teta – veljati za arijko. Hitro naj premisli in se nemudoma odpravi z njo, vendar se mora od mene ločiti. Tudi to je danes dejstvo.
Ne da bi se posvetovala z mano, se je Tosja odločila. Skopo je odvrnila, da me ne bo pustila samega. Še naprej sva torej ostala skupaj. Da ženska tvega življenje, da bi rešila prijatelja, ljubimca, moža, ta motiv sem poznal – iz oper, balad in novel. Tedaj, v varšavskem getu, pa sem to prvič v življenju izkusil na lastni koži.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Multimedija

na vrh strani