Knjiga

Mars

Fritz Zorn»

prevod: Marko Trobevšek

spremna beseda: Adolf Muschg (predgovor), Vesna Kondrič Horvat

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 224

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-312-5

redna cena: 30,80 €

modra cena: 29,26 €

vaš prihranek: 1,54 €

na zalogi

Mars je nenavadna knjiga. Že v osemdesetih letih je postala tako rekoč kultna, še zmeraj se ponatiskuje in prevaja. Zorn svojo bolezen – nemara bi bila celo ozdravljiva, če bi bil pravi čas poiskal zdravniško pomoč – razlaga kot posledico brezplodnega življenja, to pa izvira iz vzgoje tiste vrste, ki ji pravimo malomeščanska: vzgoje v brezpogojni spodobnosti, ki pomeni neopredeljenost, nezanimanje, dvoličnost, konformizem, dolgčas, narejenost v odnosih, nekakšno razčlovečenje, ki ga kot dve nasprotni skrajnosti določata skrb za materialno na eni strani ter podložnost abstraktnemu idealu dostojnosti na drugi. Gotovo je zanimivo, da gre za vzgojo v bogati švicarski družini v času, ki ga še živimo, ni pa bistveno, in vseeno je, da je presojo umirajočega odločilno oblikovala psihoterapevtska pomoč. Mars (kot se imenuje sam) je kukavičje jajce v gnezdu živih. »V neozdravljivi družbi njegova smrt ni izjema, ampak običajen primer. Dokler bomo tako živeli, bomo še naprej tako umirali. To je v tej knjigi zares pretresljivo,« sklene Adolf Muschg svoj predgovor h knjigi.

 

»Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.«

Preberite odlomek

na vrh strani

Če je človek v življenju izpolnil samo »vseh vrst stvari«, potem ni kaj dosti dosegel in v življenju ni uspel. Ob vprašanju, kaj ljudje potem želijo predvsem doseči, si mislim, da je vendarle prvi cilj ljudi sreča. Kot srečo si predstavljam stanje, ki je v tem, da ti dejstvo obstoja ne pomeni nikakršne muke, da rad živiš in da ti je življenje celo v veselje. Tega stanja ne poznam in ga nikoli nisem poznal. Sposobnost biti srečen je v meni uničena. To je resnični znak nevroze: nevrotičen je tisti, ki ne more biti srečen. Najbolj viden izraz te nemoči je gotovo spolna nemoč. Uničenje mojih seksualnih sposobnosti je največja škoda, ki sem jo utrpel. Duševno kastriran sem, nimam seksualnih vzgibov, nič seksualnega ne morem občutiti do žensk niti do moških. Nikoli nisem imel zvez z ženskami, kajti ne morem jih ljubiti in ne morem jih poželeti. Zato tudi, logično, nisem sposoben izpeljati spolnega akta, niti takšnega brez čustev in vzburjenja, torej čisto mehanskega; ne morem izsiliti tistega, kar ne obstaja, in tako ostajam tudi telesno impotenten.
[…]
Če rečem, da me žre frustracija, to ni samo fraza, ampak ima čisto konkreten telesni pomen. Zares me nekaj žre, in sicer rak. To je v resnici rak, njegov razlog, njegov izvor, njegov obup; rak daleč presega področje zgolj medicinskih pojavov.
Drugi cilj človeškega življenja pa se mi zdi smisel. Če že ne moreš biti srečen, potem si vsaj želiš, da bi bilo življenje, tudi najbolj nesrečno življenje, smiselno. S pojmom smisla pa po mojem mnenju ljudje uganjajo precej neumnosti. S tem mislim predvsem na splošno razširjeno nagnjenje k temu, da se nam vse za vsako ceno zdi smiselno. Glavni grešnik za izmaličenje pojma »smisel« je gotovo krščanska vera, ki nas uči, da noben vrabec ne pade s strehe, če ni bila takšna volja konstruktorja tega ptiča. Krščanska dogma uči: če vrabec ostane gori, potem je Bog tako hotel in je to smiselno; če vrabec pade dol, je tudi Bog tako hotel in je to tudi smiselno – samo da tega smisla ne razumemo. Če torej vrabec ostane gori, ima to neki smisel, ki ga lahko razumemo, če pa vrabec pade dol, ima to smisel, ki ga ne moremo razumeti. Ergo: vse je smiselno. V tem utemeljevanju je protislovje, ki se mi preveč gnusi, da bi ga kar tako prenašal. Enkrat bi bilo treba Boga, ki je tega vrabca ustvaril, kar izumiti (po mojem osebnem mnenju ga namreč ni), samo zato, da bi mu dali eno na gobec.
Po mojem prepričanju smisel obstaja. Nujna posledica tega je, da obstaja tudi nesmisel. Vse ne more biti smiselno, nekatere reči morajo biti nesmiselne. Tudi o življenju človeka ne moremo za vsako ceno trditi, da je bilo smiselno. Nesmiselnost pač obstaja, in celo če si človek zastavi vprašanje o smiselnosti življenja v trenutku smrti, ko ni več, kot smo rekli, nobenega zadnjega izhoda proti Moskvi, to v ničemer ne spremeni dejstva, da je treba na vprašanje o smislu življenja odgovoriti z da ali ne. Če se odgovor glasi ne, potem je to za prizadetega boleče, ni pa zaradi tega nič manj res.
Tega smisla v svojem življenju ne morem odkriti. Moja nevrotična starša sta iz mene naredila človeka, ki sicer telesno ni bil dovolj slaboten, da bi umrl takoj po rojstvu, ki pa ga je nevrotično okolje, v katerem je odrastel, duševno tako sesulo, da ni bil več sposoben bivanja, ki bi mu lahko rekli človeško. Sicer sem trideset let telesno obstajal, a ravno tako dolgo sem bil mrtev v duši. Danes, po tridesetih brezplodnih letih, tudi telo razpada, in izdelek, nezmožen življenja, se sam uničuje. Je smiselno, da leži med mojo duševno in telesno smrtjo še trideset let stiske, depresije in frustracije? Je smiselno, da nisem umrl takoj po rojstvu? Ne, v tem ne morem videti smisla. Ne more se mi zdeti smiselno, da sta starša naredila ta trpeči stvor, ki sem jaz, in ki mu za življenjsko popotnico nista mogla dati drugega kot svojo lastno nesposobnost živeti in svojo lastno nevrozo. Bolj smiselno bi bilo, da me ne bi naredila, da bi to misel opustila. Bolj smiselno bi bilo, če bi se oče dal sterilizirati in bi mati ostala neplodna. A to se pač ni zgodilo; in da se ni zgodilo, temu pravim nesmisel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Multimedija

na vrh strani