Knjiga

Ljubezen in izgnanstvo

Avtobiografska trilogija

Isaac Bashevis Singer»

prevod: Primož Trobevšek

spremna beseda: Klemen Jelinčič Boeta

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 392

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-520-4

redna cena: 34,90 €

modra cena: 9,00 €

vaš prihranek: 25,90 €

na zalogi

Samo 9 Є do 31. januarja 2018

Posebna perspektiva, iz katere Singer zre na sodobnost, je pravzaprav pogled srečneža, ki mu je uspelo pobegniti (holokavst, denimo, v njegovih spominih in pripovedništvu nasploh igra omejeno vlogo). Pisatelj se v osnovi pretežno drži doživetega, čeprav se, kot bi ponavljal Horacija, izrecno zaveda svoje dolžnosti, da bralca pritegne in tudi zabava, kar mora doseči z zapletom, z zgodbo. Kot srečni ubežnik je imel privilegij, da se je mogel prepustiti notranjim bojem, mogel pa je tudi naslikati obsežno podobo judovske kulture od vsakdanjega življenja do njenih mističnih razsežnosti. Judovstvo kot kultura je ob vsem zanimanju, ki ga je vzbudilo v dvajsetem stoletju izvoljeno ljudstvo s svojo tragedijo, ostalo v ozadju, na splošno ga razumemo površinsko (značilno je moral Singer neštetokrat, celo ob podelitvi Nobelove nagrade, razlagati, zakaj piše v jidišu – kot da bi bilo kaj čudnega pisati v materinščini). Širjenje in poglabljanje vednosti o kulturi, s katero smo prek krščanstva v bližnjem sorodu, je tako pomembna plast tiste razsežnosti Singerjeve literature, ki ji moramo v pomanjkanju boljših izrazov reči ›poučna‹ ali ›vzgojna‹.
Spomini Ljubezen in izgnanstvo bodo odstrli zanimivo življenjsko izkušnjo, iz katere je zraslo Singerjevo leposlovje. Verjetno bodo vzbudili nekaj začudenja nad tem, koliko je v pripovedništvu avtobiografskega, morda tudi nad moralizmom in religioznostjo, celo misticizmom umetnika, ki s svojo mešanico resnicoljubnosti ter humorja in zastrte ironije včasih ustvarja vtis, da je cinik.

 

»Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Literatura v jidišu je za preskok od provincialne preproščine do Nobelove nagrade potrebovala eno samo generacijo. Isaac Bashevis Singer (1902–1991) je v pisanje, namenjeno judovskim krogom, povečini zvestim izročilu ali pa vsaj jeziku ter identiteti, vnesel sodobno senzibilnost z intrigantnimi zapleti.
Slog njegovega pisanja je živahen, slikovit, čustven in obenem izzivalen, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije, ki ni čisto od tega sveta: vsaj rahel metafizični nadih obdaja celo najbolj sekularizirane junake. Ljubezen in izgnanstvo je avtobiografija, ki še kako spominja na Singerjeve romane. Tako kot njegovi tipični protagonisti je bil tudi sam posvetni intelektualec s koreninami v rabinski tradiciji, velik ženskar, a obenem zazrt v kozmična vprašanja.

Lucija Stepančič, Dnevnik, 11. 10. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Vsega je bilo konec – razburjenih besed, poljubov, objemov, gorečnih obljub, da bom skoraj vse, ki sem jih poznal, spravil v Ameriko, pa čeprav sem imel samo šestmesečni turistični vizum. Bilo je aprila 1935. Naslednjega dne je bil rojstni dan enega najokrutnejših morilcev v svetovni zgodovini, Hitlerja. Skozi nacistično Nemčijo sem moral potovati z vlakom, ker bi bila druga pot predraga. Slišal sem, da so judovski potniki morali izstopiti iz vlaka, premetavali so jim prtljago in jih še drugače poniževali. Šel bom naravnost hudodelcem v roke. Zlahka bi mi vzeli potni list in me poslali v koncentracijsko taborišče. Popolnoma sem se zavedal nevarnosti, vendar je strah v meni potonil v nekakšno zimsko spanje, ki ga je potem nadomestila vdanost v usodo.
Stal sem ob oknu vagona, gledal sem luči Varšave in kar sem videl, se mi je zdelo čudno, kot da bi to gledal prvič. Luči mesta so kmalu zbledele in v polmraku so se pojavile tovarne in poslopja, ki se jih ni dalo prepoznati. Samo sij na nebu je pričal o tem, da nismo daleč od velikega mesta. Ta mednarodni vlak je imel spalnike in jedilni vagon. Potoval sem v vagonu v turističnem razredu, ki je bil bolj razsvetljen kot običajni vagoni v tretjem razredu in je imel bolj udobne sedeže. Nasproti so mi sedeli trije Kitajci in se pogovarjali v svojem jeziku. Ali pa so bili morda Korejci? To je bilo prvič, da sem bil tako blizu ljudi druge rase. V Varšavi sem pogosto videl vzhodnjake, nekoč tudi črnca, a vedno od daleč, morda skozi okno tramvaja.
Čeprav smo bili še vedno blizu Varšave in je vlak vozil mimo majhnih postaj znanih mest, sem se počutil, kot da sem že na tujem. Vedel sem, da se ne bom več vrnil in da so Varšava, Poljska, Klub pisateljev, moja mama, moj brat Mojše in ženske, ki so mi bile blizu, samo še spomin. Dejstvo je, da so bili to duhovi celo že takrat, ko sem bil še z njimi. Že davno preden sem sploh slišal za Berkeleyja in Kanta, sem čutil, da tisto, čemur pravimo resničnost, nima podlage, razen tiste, ki se oblikuje v našem umu. Lahko bi se reklo, da sem bil solipsist veliko prej, preden sem slišal za to besedo; v bistvu že od dne, ko sem začel tuhtati o tako imenovanih večnih vprašanjih.
Bili so trenutki, ko sem mislil, da bom srečen, ko dobim ameriški vizum. Vendar zdaj nisem čutil sreče, niti malo. Po svoje sem bil vesel, da potniki na klopi nasproti niso znali mojega jezika in se mi ne bo treba pogovarjati. Sedel sem ob oknu in gledal ven v gosto temo, od časa do časa sem se zazrl v zvezde. Njih nisem zapuščal. Vesolje se je peljalo z mano. Prepoznal sem oblike ozvezdij. Morda nas vesolje spremlja na našem potovanju v večnost, ko zaključimo to drobno prigodo, ki ji pravimo življenje? Zleknil sem se po sedežu in vsake toliko časa potipal potni list v prsnem žepu. »Tam gori ni meja, ni potnih listov,« je blebetal blebetač v meni. »Ni nacistov. Je zvezda lahko nacist? Tam gori ne primanjkuje življenjskega prostora. Tam gori – upajmo – se ti ni treba bojevati za obstoj, če obstajaš.« Igral sem se s svojimi mislimi, kot se otrok igra s kamenčki. Ob zori smo prišli do meje. Zamenjali so se sprevodniki. Videl sem moškega, ki je nosil svastiko. Vzel je moj potni list in ga prelistal. Vprašal me je, koliko denarja imam s sabo; povedal sem mu in pokazal bankovce. Dejal je: »Ni potrebno, in mi vrnil potni list. Prišel je še nekdo, ki je nosil svastiko, in pozdravila sta se s »Heil Hitler!«. Potem sta odšla. Skozi okno sem videl Jude, ki so jih odgnali v neko zgradbo, da jih preiščejo. Pozneje sem izvedel, da so jih slekli do golega. Vstopili smo v deželo inkvizicije.
Kot pri vseh drugih inkvizicijah je sonce ostalo nevtralno. Vzšlo je in njegova svetloba je razsvetljevala balkone, okrašene z nacističnimi zastavami. Bil je firerjev sedeminštirideseti rojstni dan.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011