Knjiga

Leni Riefenstahl

Neizprosna moč slik

Steven Bach»

prevod in spremna beseda: Anuša Trunkelj

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 504

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-782-6

redna cena: 39,90 €

modra cena: 16,00 €

vaš prihranek: 23,90 €

na zalogi

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Leni Riefenstahl velja za največjo režiserko v vsej filmski zgodovini. Bila je ženska neizmerne fizične vztrajnosti in osupljive energije, ki je za svoje stremljenje k »nečemu velikemu« – stremljenje k »lepoti«, ki jo je v času nacionalsocializma prelila v mogočne podobe na filmskem platnu – po vojni plačala še kako visoko ceno.
Njena pot v višave se je pričela, ko ji je bilo nekaj več kot dvajset let: razmeroma kratki plesni karieri je sledila ne posebej uspešna igralska pot, ko se je proslavila kot zvezda gorniških filmov Arnolda Fancka. Ta jo je naučil osnov režije in filmske montaže, veščin, ki ju je že kmalu zatem – ko se je srečala z Adolfom Hitlerjem – izkazala v dveh prelomnih filmskih dosežkih, leta 1934, ko je posnela najslovitejši propagandni film v vsej zgodovini filma, in leta 1936, ko je na filmski trak ovekovečila berlinske olimpijske igre.
Mnenja o Leni Riefenstahl so še vedno deljena: nekateri jo razglašajo za »fanatično nacistko« in brezsramno propagandistko Tretjega rajha, spet drugi za »ujetnico grozote zgodovine«, nihče pa ji ne odreka mojstrstva, ki ga je znala preliti v gibljive slike, katerih dovršenost se zdi še danes osupljiva.

 

»Želim si postati nekaj velikega.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Leni Riefenstahl je ustvarjala podobe iz svetlobe in sence, iz gibanja, ritma, strasti, iz ogromno energije, fizičnega poguma in neustavljive, epske ambicije. Kot je nekoč dejala, je imela en sam objekt, lepoto, in iskala jo je v naravnem svetu, visoko v gorah in globoko pod vodo, med praporji in baklami zbranih množic, v boju in transcendenci športnih preizkušenj, v telesni in erotični popolnosti preprostih bojevnikov, in – že od samega začetka – v sami sebi.
Rodila se je kot Helene Amalie Bertha Riefenstahl 22. avgusta 1902 v Weddingu, umazani delavski četrti na industrijskem obrobju Berlina. Mesto je tedaj štelo dva milijona prebivalcev, katerih število pa je že kmalu naraslo na štiri milijone; njegova demografska rast je bila tako nagla, da so bile karte mesta zastarele, še preden so jih tiskarji sploh utegnili natisniti. Če so nezadovoljni urbanisti Berlin omalovažujoče označevali za »nikjeršnje mesto«, za »zmeraj znova nastajajoče« mesto, ki ga »nikoli ni«, pa so zagovorniki sprememb pozdravljali njegov »napredek« in se radostili v ritmu njegove nemirne urbanosti, ki ni bila nič manj polna pričakovanj kot njegov zrak – legendarni Berliner Luft – ter hkrati nič manj omamna in polna elana.
Nekdaj trgovsko središče ob reki in njegova hitro rastoča predmestja so že leta 1920, ko so bile meje »Aten na Spreeju« dovolj velike, da bi lahko zaobjele območje, veliko kot Frankfurt, Stuttgart in München, tvorili Véliki Berlin. V primerjavi s Parizom, Londonom ali Dunajem ter njihovimi rimskimi koreninami in ruševinami je bil Berlin povzpetniška metropola, iznenada pa je postal tudi tretje največje velemestno področje na svetu: bučno, nemirno rastoče in nestanovitno.
»Najhitrejše mesto na svetu« so Berlinu rekli v času, ko se je Leni v njem rodila. Že nekaj časa je bil prestolnica Nemčije, prestolnica tistega, kar so šele trideset let veličastno nazivali »Drugi rajh«, pri čemer graditeljev imperija, ki so se v svoji prenagljenosti bahali na račun njegove modernosti, ni motilo, da so po ulicah s plinsko razsvetljavo vozove še kar vlekli konji, da je bila voda – tako topla kakor mrzla – v nadstropjih nad pritličnimi etažami le redka dobrina in da je bil berlinski telefonski imenik brošura z zgolj šestindvajsetimi stranmi. Zločini in pregrehe se v Berlinu niso nič manj razbohotili – in ne bili nič manj pestri in barviti – kot v Londonu, Parizu, Buenos Airesu ali New Yorku. Novice dneva – ali trenutka – so se množično porajale v tiskanih občilih vseh političnih usmeritev, v stotih dnevnikih in tednikih, ki so izhajali v babilonu jezikov, zavoljo česar je bil Berlin najživahnejše in najbolj skoncentrirano novinarsko središče v vsej Evropi.
Vsi, ki so Berlin radi poveličevali, so bili vse preveč osredotočeni na prihodnost, da bi revnim naseljem in delavskim četrtim, kakršen je bil Wedding, ali otrokom delavskih družin, ki so, kot Leni, v njih odraščali, namenili kaj več kot zgolj bežen pogled. Mestni dobrotniki so uslužno prikimavali, ko jih je cesar Viljem II. spomnil na njihovo »dolžnost, da družbenim razredom, ki so primorani za svoj ljubi kruh garati, zagotovijo možnost, da se povzdignejo na raven lepega«. Pozornost deprivilegiranih je bilo treba usmeriti na mestni grad, na Tiergarten, na slavolok zmage, na široke rečne kanale in njihovih 957 mostov (več kot jih premorejo Benetke), na Pergamonski muzej z njegovimi starinami, na Reichstag z njegovimi pod mogočno kupolo iz železa in stekla v kamen vrezanimi obljubami »nemškemu ljudstvu«, na bleščava gledališča, opere in hotele, na promenade, kot denimo z drevesi bogato zasajena Unter den Linden, pa na živahnejši Kurfürstendamm (Bismarckov odgovor na Elizejske poljane), vzdolž katerega so se nizale prodajalne in kavarne. In dasiravno so deprivilegirani družbeni razredi, da bi si lahko ogledali imenitne dogodke imperialnega Berlina, le redko zapuščali območje tovarn, je njihov kajzer nanje kljub temu blagovoljno prenašal svoje pojmovanje umetnosti in lepega. »Umetnost, ki presega zakone in meje, ki sem jih postavil,« je pojasnjeval, »ni več umetnost.« Estetsko neozaveščenim so te besede odzvanjale s spodbudno gotovostjo, obenem pa so že ponazarjale stališče, ki ga je povzel kasnejši nemški vodja – človek, ki je, željan postati arhitekt, nekoč slikal razglednice – in ki so ga s strahospoštovanja polno ubogljivostjo nato privzeli milijoni.
Nobeno drugo evropsko mesto modernosti ni častilo do te mere, kot jo je častil Berlin. Berlin je na prelomu stoletja nemirno vrvel, da bi v prihodnosti nadoknadil tisto, kar mu je umanjkalo v preteklosti, ob tem pa so nostalgiki objokovali »izginulo Arkadijo«, ki je pravzaprav nikdar ni bilo. Iz naglice, anonimnosti ter zdaj spodbudnih zdaj zloveščih obljub so jemali navdih pesmi, slike, romani, gledališki komadi in filmi – ki so se v času, ko se je rodila Leni, že nemo porajali. Večina teh stvaritev je vzbujala spoštovanje, pa tudi občutje odtujenosti, ko so se navadni Berlinčani v svojem nelagodju jeli spraševati, kam jih bo vsa ta urbana energija pripeljala. In četudi je ta ambivalentnost svoj nelagodje vzbujajoči grafični izraz našla šele v dvajsetih letih, so se zlovešče vizije mestnega življenja, ki so jih že vse od začetka označevali za »izrojene«, začele pojavljati že desetletje pred tem v delih slikarjev, kot so bili Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde ter Ludwig Meidner, ki je svoje urbane slike poimenoval »apokaliptične krajine«.
Wedding za posvečanje umetnosti in premišljevanje o modernosti ni imel kaj dosti časa. Bil je prenaseljena četrt s tovarnami in livarnami, ki jo je naseljeval delavski razred, četrt najemniških pet- ali šestnadstropnih stanovanjskih poslopij – rekli so jim Mietskaserne, najemniške kasarne –, v katerih se je v eno- ali dvosobnih stanovanjih, nad dvorišči brez sonca, kjer življenje ni prizanašalo, samomori pa so bili nekaj vsakdanjega, kar trlo delavskih družin. V Berlinu, kjer je bila na prelomu stoletja umrljivost dojenčkov skoraj 20-odstotna – v Weddingu je bila ta dvakrat višja, kmalu zatem, ko je tam na svet privekala Leni, se je povzpela kar na 42 odstotkov –, je bila »bolezen najemniških stanovanj« zgolj drugo ime za tuberkulozo in rahitis.
Wedding je bil reven, a v njem kljub temu ni manjkalo altruizma in ambicij. Njegove umazane ulice so v skromnem zavetišču nudile zatočišče brezdomcem, premogel pa je tudi manjši ribnik, ki je pozimi služil za drsališče. Leta 1905 je nekdo sklenil oddati v najem del dvorišča z barako, ki so jo nato preuredili v fotografski studio; ni trajalo dolgo, da so v njem začeli snemati kratkometražne filme. Leta 1912 so v Weddingu zgradili prvi berlinski krematorij, s katerim so reševali problem pomanjkanja in visokih cen zemljišč, namenjenih pokopavanju mrtvih. Na dvoriščih stanovanjskih poslopij so se igrali otroci, na okenskih policah so rasle geranije, ljudje so se predajali glasbi in telesni ljubezni, in do leta 1918 je v podobnih najemniških stanovanjskih četrtih živelo že 40 odstotkov Berlinčanov. Njihove obraze lahko vidimo na jedkanicah in grafikah Käthe Kollwitz, njihove opolzke, pritlehne naslade pa nam še zmeraj dražijo čute na krokijih Heinricha Zilleja, poetično navdahnjenega ljudskega satirika in ilustratorja, ki je te ljudi kar najbolje poznal in ki je nekoč dejal, da lahko človeka na enak način, kot ga ubije sekira, ubije tudi bivališče, v katerem živi.
»Sovražila sem sistem družbenih razredov,« se je Leni Riefenstahl nekoč zaupala prijateljici. Takrat jih je štela že malodane devetdeset in živela je v od bližnje soseske odmaknjeni objezerski vili na Bavarskem, ki je bila v vseh pogledih dovolj oddaljena od Weddinga, da je ob njej prišel do izraza kraj, kjer se je rodila, preprosto opremljeno najemniško stanovanje na Prinz-Eugen-Strasse. Šlo je za prvo domovanje mladih, novopečenih staršev, tako rekoč mladoporočencev, ki sta si pred matičarjem obljubila zvestobo 5. aprila 1902, pet mesecev preden je njuna hči prvikrat uzrla svetlobo v avgustu.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Multimedija

na vrh strani