Knjiga

Kolimske zgodbe

Varlam Šalamov»

prevod: Lijana Dejak in Drago Bajt

spremna beseda: Drago Bajt

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 776

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-590-7

redna cena: 54,70 €

modra cena: 16,00 €

vaš prihranek: 38,70 €

na zalogi

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.
To so krute in surove zgodbe o življenju v gulagu na severovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi in njenih pritokih. Njihov jezik je grobi jezik zekov, kaznjencev v gulagu, ki so razvili poseben zaporniški žargon: etapa, šrapnelska kaša, urka, point, liternik, čunje, tranzitka, obsos, fenja, dohodjaga. Pripovedujejo o razčlovečenem človeku na robu življenja in smrti, »niti ne onstran dobrega in zla, ampak zunaj vsega človeškega« (Ljubezen kapitana Tollyja); človek se ohranja le kot telo, ker le tako lahko preživi, pozabljajoč na vse zakone etike in morale, zatirajoč sleherni duhovni in miselni vzgib svoje zavesti. V takem okolju se človek bojuje zgolj za preživetje, pri čemer je nenavadno vztrajen: človek na Kolimi je bil »telesno močnejši, vzdržljivejši od vseh živali … ker je prisilil svoje duhovno počelo, da je uspešno služilo telesnemu« (Dež). Prisilno delo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, nevzdržno podnebje, pomanjkanje hrane in zdravil ga silijo v nenehno životarjenje in boj za obstanek; na pragu smrti se posveča običajnim opravilom vsakdanje higiene in prehranjevanja, vendar je sposoben opaziti tudi sočloveka, »brata po oseminpetdesetem členu«, ali droben dogodek v naravi, ki mu razsvetli življenje. Občuduje ruševje, »najbolj poetično rusko drevo« (Ruševje); z nedoumljivostjo gleda sledove korakov v snegu (Po snegu); z žalostjo najde otroški risalni blok v smeteh (Otroške risbe); smili se mu psiček, ki ga ubijejo urke (Prost dan), in račka na zmrznjeni vodi, ki bo postala plen (Račka). Iz dneva v dan se prilagaja »zakonu tajge« (Ivan Fjodorovič) v pokrajini brez rešitve; v pokrajini ob »magistrali skoz Kolimo, zgrajeni le s samokolnico in krampom«; v pokrajini, posuti z gulagi, pred katerih vhodom piše: »Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva«. Ni torej čudno, če v zgodbi Ob suhi menaži lahko preberemo: »Berija je posnemal Hitlerja.« Poglavitno vprašanje v takih okoliščinah je: ostati človek ali ne. »Videti taborišče je strašno, in noben človek na svetu ne bi smel poznati taborišč. Taboriščne izkušnje so v celoti negativne, do zadnje minute,« beremo v zgodbi Inženir Kiseljov. »Jaz bi bil rad okleščenec, človeški okleščenec, razumete, brez rok, brez nog. Tedaj bi našel v sebi moči, da bi jim pljunil v ksiht za vse, kar počnejo z nami,« pravi Volodja Dobrovolcev v Nagrobnem nagovoru. (iz spremne besede D. Bajta)

Na naslovnici je slika ukrajinskega slikarja Nikolaja Getmana (1917–2004).

 

»Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ruševje

Na visokem severu, kjer se stikata tajga in tundra, med pritlikavimi brezami in nizkimi grmi jerebike z nepričakovano velikimi svetlorumenimi vodenimi jagodami, med šeststoletnimi macesni, ki dozorijo pri tristotih letih, živi posebno drevo – pritlikavi sibirski bor. To je daljni sorodnik sibirskega bora, ruševje, zimzeleno iglasto grmičevje z debli, malo debelejšimi od človeške roke in dolgimi dva, tri metre. Nezahteven je in raste tako, da se s koreninami oprijema razpok v skalni steni. Pogumen je in trmast, tako kot vsa severna drevesa. In nenavadno občutljiv.
Pozna jesen, že zdavnaj je čas za zimo in sneg. Po robu belega neba se že nekaj dni plazijo nizki oblaki, modrikasti, kot da bi bili vsi v modricah. Davi pa se je jesenski veter, ki prepiha do kosti, grozeče polegel. Diši po snegu? Ne. Snega ne bo. Ruševje še ni poleglo. In mineva dan za dnem, snega ni, oblaki blodijo nekje za griči in na visoko nebo je zlezlo majhno bledo sonce, in vse je jesensko …
Ruševje pa se upogiba. Sklanja se vse niže, kakor pod neizmerno težo, ki se še kar stopnjuje. Z vrhom praska po kamnu in se prižema k zemlji, razteguje svoje smaragdne veje. Razprostira se. Podobno je hobotnici, oblečeni v zeleno perje. Ležé čaka dan, dva, in že se z belega neba praškasto usuje sneg, in ruševje se kakor medved pogrezne v zimsko spanje. Na beli gori nabreknejo velikanski snežni mehurji – to so grmi ruševja, pritlikavega bora, ki so polegli, da prezimijo.
Ob koncu zime, ko sneg še v trimetrski plasti prekriva zemljo, ko je sneg v soteskah od metežev tako steptan, da se vda samo pod železom, ljudje zaman iščejo v naravi znake pomladi, čeprav bi po koledarju že morala priti. A dan se ne loči od zimskega – zrak je razredčen in suh in prav nič drugačen od januarskega. Na srečo so človekovi občutki pregrobi, njegovo dojemanje preveč preprosto, pa tudi čutil ima malo, komaj pet – to pa za napovedovanje in ugibanje ni dovolj.
Narava je v svojih občutjih rahločutnejša od človeka. Nekaj vemo o tem. Se spominjate lososov, ki odlagajo ikre samo v tistih rekah, kjer so bile odložene tiste ikre, iz katerih so se razvili sami? Se spominjate skrivnostnih poti, po katerih letijo ptice? Rastlin barometrov in cvetlic barometrov poznamo kar nekaj.
In takrat sredi neskončne beline, sredi popolnega brezupa nenadoma vstane ruševje. Otrese si sneg z vej, se vzravna in dvigne proti nebu svoje zelene, zaledenele, rahlo rdečkaste iglice. Sliši klic pomladi, ki je za nas nezaznaven, in verjame vanj, zato vstane prej kot vsi drugi na severu. Zime je konec.
Je pa še nekaj drugega: ogenj. Ruševje je preveč lahkoverno. Tako sovraži zimo, da je pripravljeno verjeti toploti ognja. Če pozimi ob upognjenem, po zimsko sključenem grmu ruševja zakurimo ogenj, ruševje vstane. Ko ogenj ugasne, se razočarani borček, jokajoč od užaljenosti, znova skloni in leže na prejšnje mesto. In zasuje ga sneg.
Ne, ni samo napovedovalec vremena. Ruševje je drevo upanja, edino zimzeleno drevo na visokem severu. Med belim lesketom snega njegove motnozelene igličaste veje govorijo o jugu, toploti, o življenju. Poleti je skromno in neopazno – vse naokrog v naglici odpira popke, da bi se razcvetelo v kratkem severnem poletju. Spomladanske, poletne in jesenske cvetlice prehitevajo druga drugo v nezadržnem burnem cvetenju. A jesen se bliža in že se usipajo drobne rumene iglice, golijo se macesni, slamnato rumena trava se zvija in suši, gozd se prazni, in takrat se vidi že od daleč, kako med bledorumeno travo in sivim mahom sredi gozda gorijo velikanske zelene bakle ruševja.
Ruševje se mi je vedno zdelo najbolj poetično rusko drevo, lepše od slovitih vrbe žalujke, vzhodne platane in ciprese. In njegov les daje več toplote.
1960

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani