E-novice

Knjiga

Knjiga mojih življenj

Aleksandar Hemon»

prevod: Irena Duša

spremna beseda: Ervin Hladnik - Milharčič»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 168

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-755-0

redna cena: 27,50 €

modra cena: 12,00 €

vaš prihranek: 15,50 €

na zalogi

Samo 12 Є do 31. januarja 2018

Zbirka avtobiografskih esejev Knjiga mojih življenj je prva »stvarna« Hemonova knjiga, kljub odsotnosti fikcije pa ostaja prepoznavno duhovita, osebna, pretresljiva in prodorna. »Bralca bo Knjiga mojih življenj neskončno razveselila in pognala v popoln obup. ›Pa kako lahko ta človek piše o tako nemogočih rečeh?‹ se bo na koncu vprašal sredi smeha in joka. Če ob Hemonovih knjigah ne jočeš in se ne smeješ, nisi človek,« pravi Ervin Hladnik - Milharčič v spremni besedi h knjigi.
Izseki iz življenja in dogodki od osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sarajevu preko razpada nekdanje Jugoslavije in vojne na Balkanu do sedanjosti v ZDA skozi značilno hemonovsko obarvane zgodbe izpišejo svojstven časovni in zgodovinski lok. In tudi – ali predvsem – življenjskega. Od prvenca (zbirka zgodb The Question of Bruno, 2000) do zadnje knjige (Knjiga mojih življenj, 2013) se pisatelj na razdalji med Sarajevom in Chicagom ukvarja z identiteto posameznika, prostorom in družbenimi okoliščinami, ki jo definirajo. Njegova dela – dva romana že imamo v slovenskem prevodu – zaznamuje izkušnja razseljenosti, ki jo brezkompromisno raziskuje tudi v Knjigi mojih življenj. Poleg zanj značilnega »kdo sem jaz tu« in »kdo sem jaz tam« v njej odpira tako na intimni kot na družbeni ravni tudi vprašanje drugega in povezave med mano in tabo, med nami in drugimi.
Za Knjigo mojih življenj (The Book of My Lives, 2013) je pisatelj izbral petnajst esejev, ki so bili vsi razen enega v preteklosti objavljeni v različnih časopisih in revijah (New York Times, New Yorker, Playboy) ter antologijah in literarnih revijah (The South-East-European Anthology, McSweeney's, Granta) in jih za knjižno izdajo nekoliko priredil. Po izidu so se o njej razpisali številni kritiki, ki se navdušujejo nad Hemonovim slogom in avtorja primerjajo z Nabokovom in Pamukom. »Tako kot Nabokov je tudi Hemon pisatelj, ki zna besede postaviti tako, da uspejo tudi na najbolj nemogočih mestih,« so denimo v oceni knjige zapisali v Guardianu.

 

»Krasen čas za fuk je bil to, kratko obdobje katastrofične evforije, saj je ni stvari, ki bi bolj okrepila užitke in blokirala krivdo kot kataklizma na obzorju.«

Zapisali so ...

na vrh strani

Prepriča Hemonov pisateljski pogum. Ko se že zdi, da vsa Hemonova življenja vodijo k nekakšnemu smislu, nas pričaka zadnja zgodba, ki skorajda nasilno spomni, da nismo v žanru fikcije, ki v primerjavi z življenjem dejansko dolguje takšen ali drugačen smisel. Knjigo, ki jo uvaja poskus detomora, zaključi dolga, nadvse podrobna zgodba o smrti njegove dojenčice. Življenja, popisana v formi kratkih zgodb, ki nosijo razvojna sporočila romana, se tako sklepajo z epizodo, ki pripovedni total povsem posrka vase, abruptno prekine postopke osmišljanja sveta in življenja pokaže kot nenehno začenjanje s točke nič.
Hemon je velik pisatelj, saj ve, da življenja poganjajo elementi, ki fikcijo ubijajo, med vsemi prvi slavni dvojec: nesmisel in odsotnost smisla.

Mojca Pišek, Dnevnik, 8. 12. 2013
_______

Čeprav ga primerjajo s Čehovom in Nabokovom, je Hemon nam, ki smo s tega konca sveta, predvsem klasičen primer žlahtnega balkanskega pripovedništva. Izpiljenega sloga, jezikovnih bravur, prave doze črnega humorja in ironije, pomešane s tragiko in patosom, vse skupaj pa zapakirano v zgodbo, kot se šika. Zato je tudi branje kratkih avtobiografskih zgodb čisti užitek. So prava mera nostalgije, predvsem ko opisuje svoje otroštvo in mladostne podvige v Sarajevu. So tudi prava doza še vedno nedojemljive vojne, ki je zaznamovala celotno generacijo. To Hemon najbolj opiše v zgodbi Pasja življenja, o usodi njihovega in sosedovega psa v času vojne vihre. So pa tudi intimen vpogled v življenje emigranta, ki v novi deželi nenehno išče razliko med njimi in nami, dokler se dokončno ne preda in začne novega življenja tam. Ki pa se izkaže za enako tragično kot tisto, ki so ga živeli ljudje, ki so ostali v vojni. Hemon je dobra dva meseca po smrti svoje devetmesečne hčerke to opisal v zgodbi Akvarij, objavljeni v New Yorkerju. Nedvomno dejanje Američana.
Dejstvo, da so zgodbe napisane za ameriški trg, se opazi tudi v nekaterih preveč podrobnih razlagah dogodkov ali dejstev, ki so vsem na Balkanu popolnoma jasna. Prav zaradi tega bralec tu dobi občutek, da bere nekaj od tam. Dvojnost, ki je vseprisotna v celotnem Hemonovem opusu.
Zgodbe Knjige mojih življenj bralca prisilijo v volčje nenasitno branje, saj se Hemonovo življenje zdi boljše kot njegova fikcija. Ko se knjiga konča, pa nepotešen zakriči: »Še!« Nadaljevanje sledi v New Yorkerju.

Mateja A. Hrastar, Siol, 22. 10. 2013
_______

Kot je nekoč Hemon pripovedoval Zadie Smith, najraje od vsega igra nogomet. Pravi ulični fuzbal. V Chicagu ga igra s Tibetanci, Kolumbijci, Somalci, Etiopijci, Italijani, Ganci, Španci, Rusi, Vietnamci ali japiji. Všeč mu je, ko se razdelijo v dve ekipi, se dogovorijo za pravila; po njegovem mnenju ima nogomet v sebi neko demokratično čistost.
Ne prenaša tistih, ki nogomet igrajo zaradi rekreacije in ki ga, kadar se dere na nerodne soigralce, mirijo, češ da gre samo za igro. Tisti, ki hočejo rekreacijo, naj hodijo teč, ne pa igrat nogometa. Na nogometnih uličnih tekmah se včasih zgodi redek trenutek transcendence; »trenutek, ki vznikne iz kaosa igre, ko vsi tvoji soigralci zavzamejo idealno pozicijo na igrišču; trenutek, ki premine – kot se to s trenutki pač zgodi – ko zaključiš s podajo. In vse, kar ti ostane, je bežen, fizičen, orgazmičen spomin na neskončno majhen trenutek, ko si bil popolnoma povezan z vsem in vsemi okrog sebe«. Ta trenutek ima v sebi tudi Hemonova nova posebna knjiga.

Irena Štaudohar, Sobotna priloga, 12. 10. 2013

Preberite odlomek

na vrh strani

Po diplomi sem telefoniral profesorju Koljeviću, da bi se mu zahvalil za vse, kar me je naučil, da me je vpeljal v svet, ki ga je mogoče osvojiti z branjem. V tistih časih je bilo poklicati profesorja, ki si ga občudoval, za študenta pogumno dejanje, a ga ni spravilo v slabo voljo. Povabil me je na večerni sprehod ob reki Miljacki in pogovarjala sva se o literaturi in življenju kot prijatelja, kot enakovredna. Med hojo me je objel okrog ramen, s prsti se me je držal kot s kavlji, ker sem bil kar precej višji od njega. Bilo je mučno, a nisem rekel nič. Polaskal mi je s tem, ko je prestopil mejo, jaz pa te bližine nisem hotel uničiti.
Kmalu po najinem sprehodu sem začel delati kot urednik za revijo Naši dani. Približno ob istem času je profesor Koljević postal eden najvišjih članov Srbske demokratske stranke (SDS), strašljivo nacionalistične organizacije pod vodstvom Karadžića, pesnika brez talenta, ki mu je bilo usojeno, da postane najbolj iskani vojni zločinec na svetu. Udeleževal sem se tiskovnih konferenc SDS in poslušal Karadžićeve rjoveče paranoje in rasizem, medtem ko je na obzorju grozila njegova impozantna glava: velika, kockasta, pokrita z neubogljivo sivo grivo. Tudi profesor Koljević je bil tam, sedel je poleg Karadžića: majhen, resen in akademski, z velikimi debelimi očali, oblečen v tvidast suknjič z zaplatami iz semiša na komolcih, dolge prste je ohlapno prepletel pred obrazom, kot bi obviseli nekje med molitvijo in aplavzom. Po tistem sem ga šel poslušno pozdravit, predvideval sem, da nama je ljubezen do knjig še vedno skupna. »Ne mešaj se v tole,« mi je svetoval. »Drži se literature.«
Leta 1992, ko sta se začela srbski napad na Bosno in obleganje Sarajeva, sem se znašel v Združenih državah. Na varnem v Chicagu sem gledal, kako srbski ostrostrelci ciljajo v kolena in gležnje moškega, ki je poskušal pobegniti iz kamiona, ki ga je zadela raketa. Na naslovnicah revij sem videl shirane zapornike v srbskih taboriščih in preplašene obraze ljudi, ki tečejo po Aleji ostrostrelcev. Gledal sem, ko je sarajevska knjižnica preminila v potrpežljivih, namerno povzročenih plamenih.
Ni mi ušla peklenska ironija dejstva, da sta uničenje na stotine tisočev knjig povzročila pesnik (pa naj je bil še tako slab) in profesor literature. Pri poročilih sem včasih za trenutek zagledal profesorja Koljevića, stal je poleg Karadžića, ki je vedno nekaj zanikal – to, kar se je dogajalo, je bila zanj ali »samoobramba« ali pa se sploh ni dogajalo. Vsake toliko je z novinarji govoril profesor Koljević osebno, norčeval se je iz vprašanj o taboriščih, kjer so sistematično izvajali posilstva, ali pa zvračal vse obtožbe o srbskih zločinih na račun nesrečnih stvari, do katerih prihaja v vsaki »državljanski vojni«. V Zgodovini novinarstva v času vojne Marcela Ophülsa, dokumentarcu o tujih reporterjih, ki so poročali iz vojne v Bosni, profesor Koljević – označen kot »srbski shakespearjanec« – govori z BBC-jevim reporterjem in v brezhibni angleščini deli demagoške fraze, zvoke srbskih granat, ki v ozadju padajo na Sarajevo, pa razloži kot del obrednega proslavljanja pravoslavnega božiča. »Očitno,« pravi, »Srbi to radi počnejo že od starih časov.« Ko je to rekel, se je nasmehnil, očitno je užival v lastni brihtnosti. »Ampak saj sploh ni božič,« je pripomnil reporter BBC-ja.
Profesor Koljević me je obsedel. Vedno znova sem poskušal določiti tisti prvi trenutek, ko bi lahko opazil njegova genocidna nagnjenja. Poln krivde sem se spominjal njegovih predavanj in naših pogovorov, kot bi brskal po pepelu svoje knjižnice. Od-bral sem knjige in pesmi, ki so mi bile včasih všeč – od Emily Dickinson do Danila Kiša, od Frosta do Tolstoja – in se od-učil načina, na katerega me jih je učil brati, kajti moral bi bil vedeti, moral bi biti pozoren. Posrkalo me je globoko v močvirje branja, jaz pa sem bil dovzeten in se nisem zavedal, da je moj najljubši učitelj vpleten v načrtovanje obsežnega zločina. Ampak kar je storjeno, se ne da več od-storiti.
Zdaj se mi zdi jasno, da je imelo njegovo zlo name veliko večji vpliv kot njegova literarna vizija. Izrezal in pokončal sem dragoceni, mladostni del sebe, ki je verjel, da se lahko pred zgodovino umakneš in pred zlom skriješ v uteho umetnosti. Morda je ravno zaradi profesorja Koljevića moje pisanje navdahnjeno z razdražljivo nepotrpežljivostjo do buržujskega blebetanja in na žalost omadeževano z nemočnim srdom, ki se ga ne morem znebiti.
Proti koncu vojne se je profesor Koljević zameril Karadžiću, in ta ga je degradiral s pozicije moči. Ves čas je hudo pil, tu in tam je dal intervju kakšnemu tujemu novinarju in v njem bentil nad raznoterimi krivicami, ki so bile zagrešene proti srbskemu narodu na splošno in njemu še posebej. Leta 1997 si je odpihnil s Shakespearjem obtežene možgane. Dvakrat je moral ustreliti, njegov dolgi pianistični prst je očitno vztrepetal na togem petelinu.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Nowhere Man »

Aleksandar Hemon »

Zgodba prestavlja bralca na različne življenjske postaje odraščajočega mladeniča Jozefa Proneka. Začne se v Sarajevu, kjer je Pronekova glavna skrb glasba, iskanje identitete in lov na priložnosti za izgubo devištva. Ko dogajanje prekine vojna, pobegne v Kijev, zatem pa se odseli v Ameriko, kjer se začenja kriza identitete.

več »

Projekt Lazar »

Aleksandar Hemon »

Knjiga med seboj povezuje dve enakovredni zgodbi. Nosilec prve je Lazar Averbuch, devetnajstletni judovski priseljenec, ki pred pogromom iz vzhodne Evrope pobegne v Ameriko in izgubi življenje v bizarnem incidentu. Dogodek policija razglasi za dokaz anarhističnega gibanja in izgovor za nasilje nad Judi, medtem ko anarhisti Lazarjevo smrt izrabijo za ustoličenje mučenika. Nosilec druge zgodbe je hemonovski bosansko-ameriški pisatelj, prostodušni, skorajda naivni lik, ki niha med eksistencialno razdvojenostjo in dokazovanjem pred svojo ameriško ženo.

več »