Knjiga

Joseph Anton

Spomini

Salman Rushdie»

prevod: Jure Potokar

spremna beseda: Jasna Vombek

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 712

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-770-3

redna cena: 44,90 €

modra cena: 16,00 €

vaš prihranek: 28,90 €

na zalogi

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj, ajatolah Homeini, zanj izrekel fatvo s smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali drugače povezani z njegovo knjigo. Seveda je bilo pričakovati, da bo Rushdie nekoč napisal spomine na to obdobje, in ko je septembra 2012 izšla knjiga Joseph Anton – Spomini, je takoj zbudila nedeljeno zanimanje. Da Rushdieja niso začeli preganjati zaradi najboljšega romana Otroci polnoči, ampak zaradi Satanskih stihov (slovenski prevod 2005), ki jih na nekem mestu Spominov sam označi za »nekoliko štoraste«, je nekaterim kritikom zadostovalo, da so napade nanj nekritično sprejemali, če ne celo odobravali.
Rushdie skozi spomine imenitno nakaže, kako ustvarja, kakšna je bila na primer geneza Satanskih stihov kot tudi nadaljnjih knjig, ki jih je kljub neprijetnim življenjskim okoliščinam zmogel napisati. Prav tako pomembno je, kako avtobiografski so posamezni liki in okoliščine, v katerih se ti znajdejo. Že samo zaradi tega se zdijo spomini poučno branje za vse, ki Rushdiejevo pisanje spremljajo in jih navdušuje. Spomine je Rushdie napisal v tretji osebi, najbrž zato, da bi tako vzpostavil primerno distanco med zasebnim »Salmanom« in javnim »Rushdiejem«.

 

»Ničesar takšnega ni, kot je ›običajno življenje‹.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ničesar takšnega ni, kot je »običajno življenje«. Zmeraj mu je bila všeč ideja nadrealistov, da navajenost otopi našo sposobnost okušati svet kot nekaj izjemnega. Navadili smo se na to, kakšne so stvari, na vsakdanjost življenja in nekakšen prah ali film, ki nam zastira vid, resnična, čudežna narava življenja na zemlji pa se nam izmika. Naloga umetnika je, da obriše to slepečo plast in obnovi našo sposobnost čudenja. Tako se mu je zdelo prav; toda težava ni bila samo navajenost. Ljudje trpijo tudi zaradi hotene slepote. Ljudje se pretvarjajo, da obstaja nekaj takšnega, kot je običajno, nekaj takšnega, kot je normalno, in to je javna fantazija, veliko bolj eskapistična od večine eskapistične fikcije, v katero se zapredejo. Ljudje se za vhodnimi vrati umikajo v skrivno območje svojih zasebnih, družinskih svetov, in kadar jih kdo od zunaj vpraša, kako stojijo stvari, odgovorijo, Oh, vse gre prav lepo, ni kaj povedati, situacija je normalna. Toda skrivaj vsi vedo, da so stvari za temi vrati redko enolične. Bolj značilno je, da se dogaja pravi nered, ko se ljudje ukvarjajo s svojimi jeznimi očeti, pijanskimi materami, zamerljivimi sorojenci, norimi tetami, razuzdanimi strici in propadajočimi starimi starši. Družina ni trden temelj, na katerem sloni družba, ampak stoji v mračnem kaotičnem središču vsega, kar nas boli. Ni normalna, ampak nadrealna; ni enolična, ampak je polna dogodkov; ni običajna, ampak nenavadna. Spominjal se je, s kakšnim razburjenjem je pri dvajsetih poslušal Reithova predavanja, ki jih je imel na radiu BBC Edmund Leach, véliki antropolog in interpret Clauda Lévi-Straussa, ki je leto prej kot rektor Kraljevega kolidža zamenjal Noela Annana. »Daleč od tega, da bi bila družina temelj dobre družbe,« je rekel Leach, »je ta s svojo ozko zasebnostjo in drobnimi skrivnostmi vir vsega našega nezadovoljstva.« Ja! Je pomislil, Ja! To je tisto, kar vem tudi sam. Družine v romanih, ki jih je pozneje napisal, bodo eksplozivne, operetne, mahajoče z rokami, vpijoče, divje. Ljudje, ki niso marali njegovih knjig, so včasih kritizirali, da so te izmišljene družine nerealistične – da niso dovolj »običajne«. Toda bralci, ki so njegove knjige imeli radi, so mu govorili: »Te družine so točno take kot moja.«
Založniške pravice za Satanske stihe v angleškem jeziku so bile 15. marca 1988 prodane Vikingu. Objavljeni so bili v Londonu 26. septembra. To je bilo zadnjih šest mesecev njegovega »običajnega življenja«, po katerem je patino navajenosti in varanja samega sebe grobo odtrgalo to, kar je postalo vidno, pa ni bila nadrealna lepota sveta, ampak njegova surova pošastnost. V letih, ki so sledila, je bila njegova naloga, da je znova odkrival, kot je pred njim odkrila Lepota, Lepoto in njeno Zver.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Luka in Ogenj Življenja »

Salman Rushdie »

Luka in Ogenj Življenja (Luka and the Fire of Life, 2010) je nadaljevanje Rushdiejeve knjige Harun in morje zgodb izpred nekaj let (Haroun and the Sea of Stories, 1990; prev. 1993).
V središču zgodbe je Luka, Harunov mlajši brat, ki ima pred seboj težko nalogo: pred določeno usodo mora rešiti očeta – legendarnega pripovedovalca zgodb, ki je zapadel v globok spanec, iz katerega se ne more zbuditi. Luka mora, da bi zbudil očeta, odpotovati v Čarobni svet in na skrivaj priti do Ognja Življenja. Iskanje se sprevrže v razburljivo dogodivščino, polno nenavadnih bitij, tujih zaveznikov in na videz nepremagljivih izzivov. Luka se s svojim spremstvom znajde v tekmi s časom, ki je polna nevarnosti, ko drvi skozi deželo neprijaznih bogov in naposled pride do Ognja Življenja, kjer sta njegova in očetova usoda končno odločeni.

več »

Harun in Morje zgodb »

Salman Rushdie »

Odmislite vsakršno mnenje, ki ga morda imate o Salmanu Rushdieju oziroma njegovi kontroverznosti glede fatve. Očitnejše je namreč dejstvo, da je Rushdie eden najboljših sodobnih bajkarjev in parabolistov, črpajoč iz vseh kultur. Harun in Morje zgodb je navdihujoča pripoved o Rašidu Kalifi, ki je slovit pripovedovalec zgodb, po vsej deželi Alifbej znan kot Blašah, toda ko ga nekega dne zapusti žena, njegov pripovedni dar ugasne. Da bi našla zdravilo za onemelega očeta, se Harun in oče odpravita na pustolovščin polno potovanje do Morja zgodb. V iskanju rešitve potujeta skozi magične pokrajine, ki jim vladajo čarodeji in govoreče živali, branita pa se pred mnogimi vsiljivci, ki imajo namen izsušiti Morje zgodb.

več »

Klovn Šalimar »

Salman Rushdie »

Življenje Maxa Ophulsa se konča z umorom – ubijalec je njegov šofer, musliman Noman Šer Noman. Sprva se zdi, da je motiv politične narave, saj je bil Max indijski veleposlanik in vodja ameriške protiteroristične organizacije, a se pozneje izkaže, da je vzrok povsem drugačen …
Deveti roman Salmana Rushdieja je zgodba o Maxu Ophulsu, njegovem morilcu in njegovi hčerki – pa tudi o ženski, ki je povezovalni člen med njimi. Vendar je v Klovnu Šalimarju glavna zgodba le del zgodbe – to je roman o ničemer in hkrati o vsem, kjer dogodki prihajajo od nikoder in od vsepovsod; nič ni stalno, nič ni za zmeraj, vse je spremenljivo in hkrati med seboj povezano.

več »

Tla pod njenimi nogami »

Salman Rushdie »

»Pripovedovanje zgodb je podobno žonglerstvu,« reče junak romana Harun in morje zgodb Salmana Rushdieja, »veliko različnih zgodb vržeš v zrak, pri tem pa paziš, da katera ne pade na tla.« V romanu Tla pod njenimi nogami (The Ground Beneath Her Feet, 2000) avtor vrže v zrak nepreštevno veliko pisanih žogic: Bombaj, London, New York, zvijače, praznoverja, zaratustrstvo, ljubezen na prvi pogled, požig, samomor, umore, potrese, mitologije, rock glasbo, kozjerejo, droge, erotiko, prometno nesrečo, nezavest, kriket ...

več »