Knjiga

Jezusovo življenje

Ernest Renan»

prevod: Saša Jerele

spremna beseda: Katarina Marinčič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 352

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2008

ISBN: 978-961-241-284-5

redna cena: 31,00 €

modra cena: 9,00 €

vaš prihranek: 22,00 €

na zalogi

Samo 9 Є do 31. januarja 2018

Jezusovo življenje je prva knjiga Renanovega monumentalnega dela Zgodovina izvorov krščanstva (1863–79). Čeprav jo zlasti po znanstveni plati preostale knjige presegajo, ni tolikšne popularnosti doživela nobena: Jezusovo življenje je leta 1867 izšlo že trinajstič.
Skrivnost tega uspeha je preprosta: zgodbo, ki jo večina zahodnih ljudi še danes šteje za največjo zgodbo vseh časov, je Renan povedal na način, ki je natanko ustrezal 19. stoletju. Evangelij po pozitivistično, evangelij kot roman. Sodobniki in sodobnice nad besedilom niso bili navdušeni zato, ker bi iz njega izvedeli kaj bistveno novega o Jezusu: saj tudi niso – očarani so bili nad občutkom, da je Jezus pred njihovimi očmi »zaživel«, da jim je bil »nazorno prikazan«.
Katoliška cerkev se je na knjigo burno odzvala: zoper roman in njegovega avtorja so poleg laikov množično pisali duhovniki na čelu s škofi. Napadi so bili velikokrat zelo osebni. Cerkev se je trudila ustvariti vtis, da gre pri Renanovem odpadništvu za dejanje sprijenega, ciničnega ali celo bolnega duha. Pa vendar so ravno ti napadi v določenem smislu celo pripomogli k uspehu Jezusovega življenja (škandal je bil že takrat dobra reklama). Bolj raznoliki pa so bili odzivi s strani umetnikov in intelektualcev: eni so Jezusovo življenje hvalili, pomenljiva pa je Flaubertova ugotovitev, češ »pričakoval sem, da bo Renanova knjiga bolje dokumentirana. No, ženskam in vsem drugim, ki imajo radi lahko branje, bo seveda ugajala.«

 

»Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18, 27)

Slovensko izdajo je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kdo bo ustanovil Božje kraljestvo? Spomnimo se, da je bila Jezusova prva misel – usidrana tako globoko v njem, da verjetno ni izvirala od nikogar drugega in je pognala v samih koreninah njegovega bitja – ta, da je Božji sin, zaupnik svojega očeta, izpolnjevalec njegove volje. O Jezusovem odgovoru na to vprašanje torej ne more biti nobenega dvoma. v njem se je z neomajno gotovostjo ukoreninilo prepričanje, da bo Bog po njegovi zaslugi zavladal na zemlji. V sebi je videl univerzalnega prenovitelja. Nebo, zemlja, vsa narava, norost, bolezen in smrt so bili zanj samo orodja. V gorečnosti svoje junaške volje se je imel za vsemogočnega. Če se zemlja ne ukloni najvišji preobrazbi, bo zdrobljena v prah, očiščena z Božjim ognjem in dihom. Novo nebo bo ustvarjeno in ves svet bo poseljen z Božjimi angeli.
To je bila Jezusova temeljna zamisel: koreniti prevrat, ki bo zaobjel vse, celó naravo. nedvomno se je takrat odpovedal politiki; primer Juda Gavlonita mu je pokazal, kako jalove so ljudske vstaje. nikoli ni razmišljal o uporu proti Rimljanom in četrtnim oblastnikom. Judovo nebrzdano anarhično načelo mu ni bilo blizu. navzven je izkazoval popolno, v svojem bistvu sicer klavrno podrejanje vladajočim oblastem. Cesarju je plačeval davek, da ne bi bil v spotiko drugim. svoboda in pravica nista od tega sveta; zakaj bi se v življenju obremenjevali z ničevo zamerljivostjo? V svojem zaničevanju do zemlje, v prepričanju, da sedanji svet ni vreden, da bi se menili zanj, se je zatekal v svoje idealno kraljestvo; utemeljeval je svoj véliki nauk o presežnem preziru, pravi nauk o svobodi duš, ki edini vliva mir. vendar še ni rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Celo v njegovih najbolj premočrtnih pogledih je bilo še marsikaj nejasnega. Kdaj pa kdaj so ga prešinjale čudne skušnjave. satan mu je v Judejski puščavi ponujal vsa kraljestva sveta. Ker ni poznal moči rimskega cesarstva, je nemara upal, da bo na temelju zanesenjaštva, ki je tlelo v Judeji in kmalu za tem pripeljalo do strašnega oboroženega upora, ustanovil kraljestvo z drznostjo in številom svojih privržencev. Morda se mu je večkrat postavljalo bistveno vprašanje: Ali se bo Božje kraljestvo uresničilo s silo ali krotkostjo, z uporom ali potrpljenjem? Pravijo, da so ga poskušali preprosti Galilejci nekega dne na silo odvesti in ga postaviti za kralja. Jezus je zbežal na goro in ostal nekaj časa na samem. Njegova nesebična narava ga je obvarovala napake, ki bi ga bila spremenila v hujskača ali v vodjo upornikov, v Tevda ali Bar Kohba.
Prevrat, ki ga je hotel udejanjiti, je bil vseskozi prevrat v človeških nraveh; vendar njegovega uresničenja še ni bil pripravljen zaupati angelom in glasu poslednje trobente. Delovati je hotel na ljudi in z njihovo pomočjo. Vizionar, ki bi imel samo eno idejo – približevanje poslednje sodbe, si ne bi toliko prizadeval za izboljšanje človeških duš in ne bi zasnoval najlepšega moralnega nauka, kar jih je kdaj prejelo človeštvo. Nedvomno pa je ostalo v njegovi misli veliko nedorečenega; k vzvišenemu delu, ki se je udejanjilo preko njega, četudi povsem drugače, kot si je predstavljal sam, ga je bolj kakor trden namen gnalo plemenito čustvo.
[…]
Ideal je po svojem bistvu vedno utopija. Kako ravnamo danes, kadar poskušamo prikazati Kristusa sodobne zavesti, tolažnika, sodnika novih časov? Natanko tako, kakor je pred tisoč osemsto tridesetimi leti ravnal Jezus. Razmere stvarnega sveta si predstavljamo povsem drugačne, kot so v resnici; prikazujemo moralnega osvoboditelja, ki brez orožja zlomi črnčeve okove, izboljša usodo delavstva, osvobaja zatirane narode. Pozabljamo, da to predpostavlja na glavo obrnjen svet, spremenjeno ozračje v Virginiji in Kongu, premešano kri in rod milijonov ljudi, na utopično preprostost zvedene zapletene družbene mehanizme, porušeno naravno politično razslojenost Evrope. Ravno tako težavna je bila »obnovitev vsega«, za katero se je gnal Jezus. Nova zemlja, novo nebo, novi Jeruzalem, ki prihaja z neba, vzklik »Glej, vse delam novo!« so skupna gesla vseh reformatorjev. Nasprotja med idealom in žalostno stvarnostjo vedno porajajo v človeštvu upore zoper mrzli razum; omejenci jih označujejo za norost, vse dokler nekoč ne slavijo zmage in so tisti, katere so premagali, prvi, ki prepoznajo njihovo potrebnost in upravičenost.
Ne bomo poskušali zanikati, da sta dogma o bližnjem koncu sveta in Jezusov splošni nravstveni nauk v protislovju, kajti slednji je zasnovan tako, da naj bi ohranjal trajno stanje človeštva, ki je pravzaprav precej podobno obstoječe mu. Prav to protislovje pa je zagotovilo uspeh njegovemu delu. samo milenarist ne bi ustvaril nič trajnega; samo moralist nič učinkovitega. Milenarizem je poskrbel za začetni sunek; morala je zagotovila prihodnost. S tem je krščanstvo združilo dva pogoja za vélike uspehe na tem svetu: prevratniško izhodišče in možnost življenja. Vse, čemur je namenjen uspeh, mora ustrezati tema zahtevama; kajti svet se hoče spreminjati in obenem trajati. Jezus je oznanjal preobrat v človeških zadevah, kakor ga še ni bilo; obenem pa je razglašal načela, na katerih sloni družba že osemnajst stoletij.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008

Multimedija

na vrh strani