Knjiga

Jane Austen

Življenje

Carol Shields»

prevod in spremna beseda: Katarina Mahnič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 160

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 18. 12. 2015

ISBN: 978-961-241-934-9

redna cena: 16,90 €

modra cena: 16,05 €

vaš prihranek: 0,85 €

na zalogi

V literarizirani biografiji ene najslavnejših romanopisk 19. stoletja avtorica Carol Shields pred bralcem razgrinja življenje, delo in ne nazadnje tudi sanje Jane Austen: župnikove hčerke, strastne bralke in opazovalke življenja, snovalke sreče in stare device. Ta neverjetni preplet nasprotij in skorajda skrajnosti sestavlja predivo, iz katerega je Austenova tkala svoje življenje in svoje romane. Carol Shields nam z rahločutnim vpogledom v zgodovinske, družbene in psihološke okvirje Janinega časa odstira podobo pisateljice, ki ni bila nikoli sama, pa se vendarle zdi osamljena; avtorice, ki je prepričljivo in privlačno pisala o stvareh, kakršnih ji ni bilo dano doživeti; ženske, ki je bila ujeta v šablonizirano, od moških vodeno stvarnost, ki pa jo je vendarle znala preseči – in pri tem je bila ironija njeno najmočnejše orožje. Svojim junakom in predvsem junakinjam je vdihnila samostojnost in odločnost, a hkrati hrepenenje in naklonjenost. Prevzetnost in pristranost – a hkrati razsodnost in rahločutnost. S številnimi citati, orisi Janinih življenjskih okoliščin in odnosov z najbližjimi ter vzporejanjem njenih junakov in junakinj z Janinimi izkušnjami, prepričanji in tudi sanjarjenji svet Jane Austen zaživi pred očmi bralca, kakor da bi sam vstopil v Anglijo poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja. In mu vzbudi željo, da bi bolezen pisateljici prizanesla in ji dopustila, da nam bi sedanjost lepšalo in postavljalo v perspektivo še več njenih romanov.

»Če bi živela danes, bi mogoče podvomila o našem izrabljanju telesa za neke vrste ›softver‹ leposlovja.«

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Romanopisci se radi pošalijo, da moramo, če hočemo vpeljati razgibano dogajanje ali oživiti oslabelo pripoved, zapisati: »In tako je v mesto prispel tujec.« Resnično je bil prihod tujca iskra, ki je vnela in nemara za vedno spremenila razvijajočo se rahločutnost Jane Austen.
Bilo je januarja leta 1796. Jane jih je ravno dopolnila dvajset. Tujec je bil Tom Lefroy iz Irske, na obisku pri sorodnikih v bližnjem župnišču Ashe pred začetkom študija prava v Londonu. Bil je mlad, prijeten, čeden in je že diplomiral v Dublinu. (Vsi junaki zrelih romanov Jane Austen so učeni moški in bistri Tom Lefroy ni izjema). Z Jane sta se srečala samo nekajkrat, toda videti je, da so ju zabavale enake stvari in da sta imela enak občutek za ironijo. Janina pisma Cassandri v tem času kažejo, da je bila popolnoma očarana, ni si mogla kaj, da se ne bi nenehno sklicevala na svojega »irskega prijatelja«. Živahno je poročala o večeru, ki ga je preživela z njim na krajevnem plesu. »Kar predstavljaj si,« je drzno priznala, »vse najbolj razuzdano in šokantno v zvezi s plesom in sedenjem skupaj.« Kot ponavadi je omilila svoje navdušenje z eno svojih tipičnih navrženih pripomb, trdila je, da je pri Tomu Lefroyu edina hiba, da »je njegov jutranji suknjič veliko presvetel«, in očitno je nameravala popraviti to napako z natanko takšno brezskrbnostjo, s kakršno je ženskam uspelo pripraviti moške k urejenosti od glave do pet. Tom Lefroy jo je obiskal po večeru »razuzdanega« obnašanja in njun odkriti pogovor o romanu Tom Jones kaže na obojestransko sproščenost njunega druženja, kajti šokantni odziv na opolzkost Toma Jonesa vse od izida ni pojenjal. Da sta se lahko dva mlada človeka pogovarjala o takem delu, kaže na pripravljenost preseči spogledovanje in stopiti na ozemlje čutnih raziskovanj. Kot je pisala Cassandri, se je močno zavedala, da so ga zbadali zaradi pozornosti, ki ji jo je namenjal, in pričakovala je, da se bo na naslednjem plesu drama odigrala do konca. »Vsekakor pričakujem, da bom ta večer dobila ponudbo od svojega prijatelja. Kakorkoli, zavrnila ga bom, razen če obljubi, da se bo odkrižal svojega belega suknjiča.«
To se ni zgodilo. Iztrgali so jo iz dobrega romana, v katerem si je predstavljala sebe, in jo postavili v drugo pripoved o razrednih bridkostih. Vmešal se je resnični svet, ki se ga je zavedala njena junakinja Elinor, svet denarja in praktičnih pomislekov, in junakinja je bila, kot se je izkazalo, del pragmatičnega načrta. Tom Lefroy je izginil, naglo ga je umaknila Lefroyjeva družina, ki je imela za tega mladeniča večje načrte kot poroko z župnikovo hčerko brez denarja, ki ji nazadnje ni bilo dovoljeno brezskrbno sprejeti zakona, katerega privolitev je oviral edino videz belega suknjiča.
Nikoli več ga ni videla, čeprav je gotovo razmišljala o njem. Prav tako je očitno, da je s temo o onemogočeni ljubezni in izgubljenem pogumu epizodo spet in spet podoživljala v svojih romanih. K sreči je v romanih pogosto še druga ali tretja možnost, zmagoslavno izničenje razrednih razlik, med Jane Austen in Tomom Lefroyjem pa je zavladala samo tišina. Po študiju se je vrnil na Irsko, se poročil z dedinjo, ustvaril veliko družino, postal nekakšen pobožni dolgočasnež in končno napredoval na položaj predsednika irskega vrhovnega sodišča.
Na hudo bolečino je odgovorila s tipičnim samoposmehom, za kratek čas se je postavila v vlogo zapuščene ljubice, s poplavami solz in vsem, kar spada zraven. Prijatelji so jo hiteli tolažiti, toda izkušnja je morala biti resnično ponižujoča, še posebej ker je svoje upe izpovedala Cassandri. Ali je nespametno poveličevala razmerje, ki je bilo šele v povojih – trije ali štirje plesi in en obisk Steventona, nekaj skupnega smeha in literarnih izmenjav ter mogoče poljub ali dva? Vsekakor je napačno presodila grožnjo, ki jo je pomenila družini Lefroy.
Romantični vzgib, ki jo je spremljal od zgodnje mladosti, se je vsaj delno polegel. Nič več ni bila otrok, strastno prepričan o gotovosti ljubezni, ki premaga vse ovire. Bila je dvajsetletna neporočena ženska, ki bo zaradi pomanjkanja bogastva imela vedno manj izbire. Kot Elinor in Marianne, njeni novi junakinji, je bila ranljiva v družbi, katere ustroj je ravno začenjala razumeti.
Zakopala se je v čenče, v domača opravila, v podaljšane obiske Edwardove družine v Kentu, toda največjo tolažbo ji je utegnila dajati njena prekipevajoča londonska sestrična Eliza. Živahno sta si dopisovali in se videvali tako pogosto, kot je bilo mogoče. Eliza, dve leti vdova, je bila polna življenja, poslovna ženska, ki ji je v pragmatičnem svetu uspelo ohranjati romantični žar. Že se je ozirala naokrog in tehtala svoje možnosti za novo zvezo, toda ni se ji mudilo. Verjela je, da je zakon oblika podreditve. Za bistre in inteligentne ženske so morda obstajale še druge možnosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015