Knjiga

In stoletje bo zardelo

Kocbek, življenje in delo

Andrej Inkret»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 640

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-503-7

redna cena: 49,10 €

modra cena: 16,00 €

vaš prihranek: 33,10 €

na zalogi

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Enfant terrible slovenskega kulturno-političnega življenja. Edvard Kocbek, morda ena najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. Bil je človek, besedni umetnik, politik, mislec in, tako kot vse vélike osebnosti, tudi vizionar. Njegova življenjska zgodba je razburljiva še danes, besedila aktualna za vse čase, njegova zapuščina še vedno ne povsem izčrpana, literarna in politična zgodovina pa do danes prav tako nista dali Kocbekove biografije.

Knjiga In stoletje bo zardelo je prva biografska knjiga o Edvardu Kocbeku. Avtor Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu …
Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako – zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življenju in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se zgodile proti njegovi volji« …
A knjiga In stoletje bo zardelo ni le zgodba o razburljivem, povsem nenavadnem človeku, ki je po lastnih besedah ostal brezpogojno zvest do konca in ki si ni bal priznati, da ne zna razumeti svoje zvestobe; o intelektualcu, ki se nikdar ni mogel »zadovoljiti z obstoječim stanjem«, katoličanu, v katerem je bilo »vedno nekaj protestantskega«, revolucionarju, ki je skupaj s komunisti podiral staro, a se ni znal »do kraja vključiti niti v novo družbo« (čeprav jo je pomagal postavljati sam) – pač pa tudi dragocen dokument, ki se na trenutke bere kot napeta kriminalka slovenske zgodovine, in ki bi jo moral prebrati vsak, ki si želi spoznati in razjasniti usode mnogih, ki so stali na njenem odru v preteklem stoletju ...
V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij.

 

»Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.«

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Izdelati danes celovito monografijo o Edvardu Kocbeku – tako rekoč klasično monografijo z zavezujočim naslovom »življenje in delo« in v velikem klasičnem obsegu (čez šeststo strani) – je v sodobni slovenski literarni zgodovini literarni zgodovinski dogodek, vreden pozornosti. [...] Prijateljev Kersnik in Kidričev Prešeren, če pomislimo samo na dva zgleda naše monografske klasike, sta bila še pravo znanstveno udobje v primerjavi s tem, česar se je lotil Andrej Inkret.
[...] Vso zgodbo je Inkret dokumentarno obnovil do podrobnosti, jo dopolnil z vsemi glavnimi akterji in njihovimi početji, pri tem pa impresivno začrtal lok Kocbekove osebne tragike.
[...] In ne nazadnje, čar branja je vedno tudi v jeziku, če ne najprej v jeziku. Ne glede na to, ali gre za leposlovno ali za znanstveno delo, branje Inkreta ni naporno. Njegov jezik je naraven, jasen in zračen, kljub intelektualnemu formuliranju daleč od strokovnega sofisticiranja in teoretskega mandarinstva. Inkret zna pisati tudi tako, da pove več, kot reče. Gre za kreativen jezikovni minimalizem, kar je pod današnjim obnebjem besedne inflacije redek pojav.

Boris Paternu: »Inkretov Kocbek. Prijemljiva podoba Kocbekove osebnosti«, Delo, »Književni listi«, 16. 3. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Poleti 1946 se je Kocbek čutil čudno razpršenega, nenehno je nemiren ugotavljal, kako mu manjka »zdrave, mirne zbranosti«, da ga mučijo »nezadovoljnost, plitvost, nemir, razdrobljenost, prazna fantazija, prazen eros, dvojnost duševnosti« ... Zmeraj bolj ga je vznemirjalo dogajanje v družbi, ki je po njegovem vse bolj očitno zahajalo na stranpoti, marsikaj mu je govorilo o tem, da se ljudje »odklanjajo od režima«, ali bolje: da jih odbija režim sam s svojimi nesprejemljivimi, nasilnimi, politično-policijskimi metodami ... Kljub vsemu se je trudil verjeti, da gre le za posamične ekscese prenapetih in primitivnih ljudi na terenu, in kolikor je mogel, je skušal intervenirati ...
Načenjal je intenzivne, tudi polemične politične razprave z vodilnimi ljudmi, obenem pa čutil, da mu postaja tovarišija vse bolj tuja, celo sovražna ... Zlasti intenzivno in odprto je razpravljal npr. s Kidričem, pogosto sta govorila na štiri oči pri njem doma (Kidrič se je naselil v meščanski vili zraven Opere), prepričeval ga je – seveda zaman – da je treba prenehati z ekskluzivnim privilegiranjem komunistov in poniževanjem nepartijcev, da je partija dolžna – v skladu s svojimi medvojnimi zagotovili – uresničiti tisto »novo demokracijo«, kjer ne bo več »avtokratičnega in po privilegirancih izvajanega dirigiranja od zgoraj navzdol« ... Opozarjal ga je, da Osvobodilna fronta nevarno izgublja demokratično širino, da postaja »votla, prazna, mrtva organizacija, ki kot reprezentativni plašč pokriva partijo, partiji pomeni torej le nekaj pomožnega, razvojno in taktično potrebnega« ... Upiral se je ideološkemu »glajhšaltanju« in vztrajno zavračal nenehne Kidričeve očitke o »neoklerikalizmu«, katerega nosilci naj bi bili – nehote – »objektivno« – tudi »osvobodilni katoličani« že zaradi svoje nazorske pripadnosti ... V ozadju je bila še vedno partijska konstrukcija, ki jo je Kocbek poslušal na svoj račun že v partizanih – da je subjektivno sicer »v redu, objektivno« pa vendar, že spričo svojega katolištva škodljiv ...
Toda Kocbek sam pri tem ni bil pripravljen sodelovati, ni se imel za opozicijo, bil je in skušal je ostati brez rezerve lojalen ... Njegovi primarni interesi niso bili politični, samega sebe je videl predvsem v vlogi zavzetega, konstruktivnega, a dosledno kritičnega »pričevalca« ... Čutil je sicer, da sta si z nekdanjo tovarišijo vse bolj narazen, a ji je ostajal kljub vsemu nepopustljivo zvest – s tovarišijo ga je zavezovala skupna – uporniška, osvobodilna, revolucionarna – tradicija: skušnja, v kateri je bil zastavil svojega kompletnega, ne samo političnega človeka ... Ključnega pomena je bila zanj prav zavest odgovornosti, vedel je, da ne more biti drugače – da je njegov delež v slovenskem partizanstvu neodtujljiv in nepopravljiv tako v dobrem kot v slabem, vedel, da se mu odpovedati ne more in ne sme, naj se zgodi, kar se hoče in kar se mora ...

Blažena krivda

Čeprav je tovarišija svojo stvar pripeljala do zmagovitega konca in superiorno prevzela oblast, je ostalo zanj marsikaj nejasno, mnogo tega tudi sporno ... Na tovarišijo ga nista vezala le zanos in »sreča«, ampak tudi – sprva še nejasna, a nepremagljiva – zavest krivde ... Slovensko partizanstvo ni bil skupen in enoten narodnoosvobodilni upor, spontana revolucija in rojevanje novega »slovenskega narodnega značaja«, ampak tudi trd in neusmiljen notranji spopad med političnimi grupacijami za moč in oblast, pač tudi brezobzirna državljanska vojna ...
Kocbek se je tega nemara prvič povsem jasno zavedel že v začetku oktobra 1943, ko so v Kočevju – bilo je neposredno po državotvornem zborovanju – priredili sodni proces zoper zajete vojaške in politične nasprotnike Osvobodilne fronte ter sedemnajst obtožencev – oboroženih pripadnikov tako imenovane plave in bele garde – obsodili na smrt ... Obsojeni so vložili prošnje za pomilostitev, o njihovi rešitvi je v zadnji instanci odločal izvršni odbor OF, Kocbek je bil zraven ... Tisto odločanje ga je prvič zares vznemirilo: »Nikoli doslej še nisem imel tako določnega občutka, da smo usodna družba, slovesni samozvanci in ponižni služabniki zgodovine, ki nam povsem jasno narekuje svoja povelja,« si je takrat z značilnim patosom – in tudi s tesnobo – zapisoval v dnevnik, o razlogih, ki so narekovali zavrnitev prošenj, pa si skoraj ni upal dvomiti:

Ravnokar smo končali sejo. Sedeli smo okoli mize mirnejši in tišji kot po navadi. Na mizi so ležale prošnje za pomilostitev. Sedemnajst jih je obsojenih na smrt, dva na prisilno delo, trije pa so oproščeni. Naša pozornost je bila napeta. Najprej smo prebrali obtožnico, poslušali poročilo o razpravi, prebrali sodbo in vse prošnje za pomilostitev posebej. Sprva se mi je zdelo, da danes prvič odločamo o življenju in smrti, in vendar me je takoj zatem preblisnilo spoznanje, da na sleherni seji odločamo o življenju in smrti in da ne moremo drugače, če hočemo spremeniti smer zgodovine. Nobeden izmed tovarišev ni bil za to, da bi koga pomilostili, čeprav bi po mojem mnenju to imelo tudi politično korist, ne samo etičen pomen. Zato smo vse prošnje odklonili. Po seji sem kljub temu predlagal Kidriču, da bi v spremstvu patrole odšel v Kočevje in se z nekaterimi obsojenci pogovoril, češ da čutim globoko potrebo po tem. Kidrič me je prijel za ramo in mi rekel sočutno: »Pusti! Prenaporno zate!«

Vprašanje krivde je vznemirjalo Kocbekovo osebno – krščansko – vest nemara že vse od njegove prve odločitve za oborožen upor ... Nasilje nad človekovim življenjem si je sprva brez posebnih težav opravičeval z nujnim samoobrambnim spopadom z okupatorjem in njegovimi kolaboranti, predvsem pa s tistimi visokimi zgodovinskimi cilji, ki so se po njegovem 1941. leta, v »uri obiskanja«, postavili pred Slovence in za katere ni bilo dvoma, da jih ni mogoče doseči brez prelivanja krvi ... Očitanje krivde je potlačil, čeprav se je jasno zavedal neizogibne tragične dimenzije »zgodovinskega povelja« ... Slabo vest si je reševal s paradoksno biblično sintagmo »blažena krivda« (nekaj let kasneje jo je v literarni formi ponazoril v knjigi novel Strah in pogum) ...
Kasneje se je sicer prepričeval, da ni sam prelil »niti kaplje krvi niti z dejanjem niti z mislijo«, hkrati pa si vendar moral priznati, da je v procesih, ki so nasilje porajali, ves čas dejavno sodeloval ... Vprašanje objektivne odgovornosti – in eo ipso krivde – pa je ostalo, z vsakršno neizprosnostjo mu ga je zastavilo pismo, ki mu ga je v Beogradu v začetku septembra 1945 izročil ministrski kolega v začasni vladi Franc Snoj: pričalo je o masovnem pomoru nasprotnikov NOB v Kočevskem rogu neposredno po koncu vojne ... Pismo je Snoj prejel po svoji londonski zvezi – poslal mu ga je, kot je to zabeleženo v Kocbekovem dnevniku, »človek iz bele garde, ki se je po naključju rešil smrti in zbežal k Angležem« – govorilo je o tem, »da so naši vsega skupaj poklali okrog 3000 domačih članov domobrancev« ... Kocbeka je »strahotno« pismo osupnilo: »Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo ...«Dva dni kasneje sta s Snojem o pomoru govorila s Kardeljem, ta jima je ravnodušno potrdil, da so se res zgodile »nepravilnosti« – da pa ni šlo za tri tisoč, ampak za »samo« nekaj sto žrtev – medtem ko je na njuna opozorila o političnih posledicah pomora na kratko zamahnil z roko ...
Kocbeku pismo ni dalo miru, hotel si je priti na čisto in si – tako je upal – razbremeniti vest ... Nekaj mesecev po vrnitvi iz Beograda se je na svojo zahtevo sestal s predstavniki centralnega komiteja slovenske partije, verjel je, da bo z njimi »odprl pogovor v takem smislu, kakor so se že večkrat vršili v najožjem tovariškem krogu partizanskega časa«, in s tem morda mimogrede obudil tudi duha nekdanje tovarišije ... Sestanka so se v imenu partije udeležili Miha Marinko, Lidija Šentjurc, Boris Kraigher in Stane Kavčič (zasedba torej ni bila vrhunska), od Izvršnega odbora OF pa Josip Vidmar, Marijan Brecelj in Tone Fajfar ...
Kocbek si je pripravil obsežen elaborat, spregovoril je o zoprnih, nevarnih družbenih pojavih, ki so ga vznemirjali v prvem povojnem letu ... Omenil je splošno in škodljivo posnemanje sovjetskega socialističnega modela (o njegovi nekompatibilnosti je govoril že v partizanih), opozoril na neznosni položaj kmetstva, svaril pred surovostjo in samovoljo politične policije, kakor tudi pred nevzdržno dominacijo partije nad OF in pred njeno »totalno oblastjo« sploh, pred uniformiranim in zato jalovim kulturnim življenjem, nesprejemljivim razraščanjem »bojevitega ateizma«, s katerim oblast sistematično blokira delovanje Cerkve in katoliških kulturnih ustanov ter postavlja hkrati v poniževalen položaj »napredne katoličane« iz partizanskega kroga itd. Svoj nastop, trajal je več kot dve uri, je končal konstruktivno – z željo »vseh« katoličanov po »najtesnejši povezanosti s partijo in partijci«, da bi se lahko tako »polnovredno vključili v stvariteljsko delo na Slovenskem« ...
Že takoj na začetku je zastavil vprašanje o pobitih domobrancih:

Najprej naj vas opozorim na razkrajalen vpliv dejstva, da se ne more razjasniti usoda mnogih ljudi, ki so na razne načine postali žrtve čiščenja terena po osvoboditvi. Številni ljudje iščejo svojce, ki je za njimi izginila vsaka sled. Gre za usodo domobrancev, ki so se takrat predajali, in za razne poznejše primere, ko so ljudje izginili, ne da bi svojci izvedeli za njihovo krivdo in kazen. Ta negotovost kljuva v ljudeh, se prenaša na okolico ter ustvarja občutek pravne in življenjske negotovosti. Težava je posebno v tem, da je med temi pogrešanci največ kmečkih ljudi, ki jih tak način najbolj prizadeva. S tem v zvezi nastajajo celo pravne težave, ker jih (na primer zaradi dediščine) ne morejo proglasiti za mrtve.

Kocbekova opozorila so navzoči soglasno in ogorčeno odbili ... »Zavrnili so me kot človeka, ki nima objektivno pravilnih misli, ki si ni na jasnem, ki ne razume marksizma-leninizma, ki je celo postal glasnik reakcionarnih misli in teženj v OF, glasnik omahljivcev in skeptikov,« je ugotavljal v dnevniku ... In nemočno dvignil roke: »Spoznal sem, da je danes nemogoče bojevati se zoper to železno ost, ker se bom ves skrhal in brez uspehov uničil ...«
Sestanek s partijci – in svojo pozicijo – je naposled sumiral na kratko, z obžalovanjem, a tudi samozavestno, z naslednjimi besedami:

Občutil sem njihovo tragiko bolj od svoje. Partijci so tragični v tem, da zaradi linije, ki je sankcionirana zunaj njih, danes ne smejo niti za piko popustiti. Tragika prisotnih »nepartijcev« je v njihovi večji ali manjši servilnosti. Moja tragika pa je v tem, da poštena misel ne more prodreti zaradi nezaupanja, ki ga ujeti ljudje nujno imajo proti svobodnim.

Treba je omeniti, da ima Kocbekov dnevnik o poboju v Kočevskem rogu slednjič le lapidarno, suho navedbo, pravzaprav olajšujoče spoznanje, da je bil njegov sum brez osnove: »Zmota o domobrancih.«
Kocbek je tedaj očitno verjel, kar je hotel – in ni mogel – verjeti drugače, verjel partizanskim tovarišem, ki so mu v en glas zatrjevali – da gre za neresnico, da je nasedel zlonamernim govoricam (vprašanje je tudi, ali so vsi prisotni sploh vedeli za pomor) ... O vsem tem – in o svoji prazni veri – je po dolgem oklevanju spregovoril zares jasno in odločno – z nepomembnimi faktografskimi pomotami – v jubilejnem intervjuju z Borisom Pahorjem šele trideset let kasneje, ko je priznal, da je s prenagljenim priznanjem »zmote o domobrancih« lahkoverno nasedel prepričevanju cekajevskih tovarišev ... Na Pahorjevo vprašanje, kako in kdaj je sploh izvedel za zločin, je post festum odgovarjal takole:

Razmeroma pozno, poleti 1946, ko sem se z družino vrnil iz Beograda. Novici nisem mogel verjeti. Začel sem preverjati njene prvine, toda vsa pota do resnice so bila hermetično zaprta, niti velika večina komunistov ni vedela zanjo, kaj šele ostali državljani. Nekdo mi je v nabiralnik vrgel kopijo pričevanja enega izmed rešencev iz Roga. In ko sem si bil kolikor toliko na jasnem o dogodku, sem prosil predstavnike CK KPS za sestanek. Nihče ni slutil, kaj me teži. Vedel sem le, da moram pri priči odstopiti in se odrešiti vseh funkcij, če je podatek točen.
Do srečanja s predstavniki CK je prišlo 4. oktobra 1946 in se je nadaljevalo še naslednji dan, kajti najprej smo govorili o neznosnem kmečkem vprašanju in o ogrožanju Cerkve ter klera, šele drugega dne o domobrancih. Povedal sem jim, da želim od njih jasnega in odkritega odgovora o usodi domobrancev, ki so jih Angleži vrnili kot vojne ujetnike, kajti od njega je bilo odvisno moje nadaljnje sodelovanje. Ozračje je bilo mračno. V Ljubljani sta še vedno učinkovala Kidričev odhod v Beograd in nastop novega predsednika Marinka, proces zoper nadškofa Stepinca je še zvenel, prav tako moj nastop na zasedanju SNOS 9. septembra. Nerazpoloženje zoper mene je raslo po vrnitvi iz Sovjetske zveze, zamerili so mi nekatera predavanja o tem potovanju. Pričakoval sem torej odkrit in krut pogovor.
Toda glej, vsi sogovorniki so me vztrajno in zgovorno prepričevali, da sem napačno informiran, češ da so domobranci v prevzgajališčih, da jih bodo le počasi spuščali na domove, voditelje pa kaznovali, kakor kdo zasluži. Ko pa so se izgovorili in zapazili moje olajšanje, so se hoteli rafinirano poigrati z menoj. Začeli so se mi suvereno čuditi, češ ti si po vsej priliki to celo želiš. In resnično sem se čutil osramočenega spričo njihovega soglasnega in lahkega odgovarjanja, sam pri sebi pa sem hvalil Boga, da me je rešil bremena.
Toda glasovi o pokolu domobrancev so se začeli še vztrajneje širiti. Zdaj sem imel v rokah že več izpovedi tistih, ki so se rešili iz pekla. Zdaj sem sklenil naravnost odstopiti, toda mojo demisijo je preprečila nenadna izjava kominformbiroja, ki je postavila na kocko obstoj Jugoslavije. Moj odstop v takšnem ozračju ne bi bil pošten, sklenil sem počakati na čistejši čas. Nekam podobno so morali govoriti o meni tudi oblastniki. Zato so sklenili, da ne počakajo na mojo demisijo, ampak se me prej oni osvobodijo.

Kocbekovo pripoved potrjuje Milovan Đilas, visok funkcionar v jugoslovanski partiji (1954 odstavljen s funkcij in zaprt) – v pogovoru z angleškim publicistom Georgeom Urbanom v mesečniku Encounter decembra 1979 je pripovedoval, da so Kocbeka komunisti očitno prepričali in mu sami olajšali vest: »Mi smo seveda vedeli, da je slišal kopico laži, ker so bili ti domobranci postreljeni do zadnjega. Ampak Kocbek je želel verjeti, kar so mu rekli – in tako je verjel. Bil je pač, kot so pogosto pošteni ljudje, skrajno naiven.« Ni sicer znano, od kod Đilasu ta – očitno cinična – informacija, mogoče jo je partijski disident celo povzel kar po tržaškem intervjuju, ki je ob svojem času na široko škandaliziral vladajoče politične kroge v Jugoslaviji ...

*

Kocbek je nezadržno zaznaval, da se razkol s tovarišijo poglablja, zlasti pa ga je vznemirjalo spoznanje, da je ostal na stranskem tiru, brez kakršnegakoli vpliva na karkoli ... V prezidiju je vodil oddelek za usklajevanje zakonov (oziroma za »izgradnjo ljudske oblasti«), kmalu je to funkcijo na lastno željo prepustil predstavniku partije Stanetu Kavčiču, sam pa prevzel tako imenovano »komisijo za pomilostitve« ... Prva in druga funkcija sta bili formalni, vitalne odločitve se niso sprejemale v skupščini, pač pa v ozkem krogu centralnega komiteja oz. njegovega predsedstva ... Občutki subjektivne nemoči, ustvarjalne vezanosti in blokade so postajali vse bolj neznosni – zavedal se je, da se bo prej ali slej moral umakniti ali ga bodo umaknili ... Ostajal pa je pasiven in se s tesnobo prepuščal inerciji, kakor da čaka na rešitev od zunaj ...
»Neskončno me utruja ta pozicija, v katero so me stisnili,« si je zapisoval v dnevnik 9. junija 1947: »Ker se ne znam aktivno izviti iz nje, lega podvojena teža name. Na drugi strani se vedno bolj bliža tisti trenutek objektivnega razvoja, ko ne bom mogel dalje, ko bom moral funkcijo odložiti ...« In potem znova 16. avgusta naslednje leto:

Kako je pošastno formalno vse, kar počenjam. Sprejemam žene na smrt obsojenih mož, stiskam roke maršala, generalov in ministrov, v sebi pa izgubljam svobodnega človeka, izgubljam polnega in angažiranega človeka.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Izgubljeni čas »

Eseji, kolumne, intervjuji

Andrej Inkret »

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

več »