Knjiga

Dobri Stalin

Dobri Stalin

Viktor Jerofejev»

prevod: Lijana Dejak

spremna beseda: Miha Javornik

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 336

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-348-4

redna cena: 32,10 €

modra cena: 9,00 €

vaš prihranek: 23,10 €

na zalogi

Samo 9 Є do 31. januarja 2018

Dobri Stalin (Хороший Сталин) je avtobiografski roman, ki vsebuje precej elementov esejistike. Kritiki pravijo, da je zanj značilna postmodernistična zapletenost oblike in da je napisan kot koktajl različnih slogov.
V tem delu Jerofejev pripoveduje o Stalinovem obdobju z drugačne perspektive, kot smo je vajeni – od znotraj –, saj je njegova družina takrat pripadala najbolj privilegiranemu sloju. Knjiga je eden redkih literarnih poskusov osmisliti fenomen Stalina: kot trdi Jerofejev, je glavni paradoks zgodovine današnje Rusije, da Stalin ostaja v njej pozitiven narodni junak.
Hkrati je to tudi osebna zgodba, katere jedro je konflikt med očetom in sinom ter avtorjev politični ›očetomor‹ – Jerofejev je namreč s svojo disidentsko književnostjo popolnoma uničil očetovo bleščečo diplomatsko kariero.

 

»Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Navsezadnje sem ubil svojega očeta. Edini zlati kazalec na modri številčnici stolpa Moskovske univerze na Leninskih gorah je kazal minus štirideset stopinj Celzija. Avtomobili niso vžigali. Ptice so se bale leteti. Mesto je otrpnilo kakor hladetina s človeškim nadevom. Zjutraj sem se v kopalnici pogledal v ovalno ogledalo in opazil, da so mi lasje na sencih v eni noči osiveli. Teklo mi je dvaintrideseto leto. To je bil najhladnejši januar v mojem življenju.
Resda je oče še vedno živ in je ob prostih dnevih še do nedavnega igral tenis. Zdaj, čeprav se je močno postaral, na dači še vedno sam z električno kosilnico kosi travo med grmi hortenzij in vrtnic, med goščavo kosmulj, ki jih ima rad že od otroštva. Še vedno trmasto vozi avto brez očal, s čimer spravlja mamo v obup, pešce pa v grozo. Ko se v prvem nadstropju dače zapre v svojo delovno sobo, po oknih katere praskajo veje visokega hrasta, si dolgo počasi drgne odločno brado, medtem ko nekaj tipka na pisalni stroj (nemara piše knjigo spominov?), a vse to so podrobnosti. Nisem zagrešil fizičnega, temveč politični umor – po zakonih moje dežele je bila to prava smrt.
[…]
V pisateljevem življenju nastopi trenutek, ko stori dejanje, katerega posledic ni mogoče predvideti. Ko stavi na vse ali nič. Če zadene vse, se življenje spremeni in zadobi obliko umetniške usode. Ne nujno sladke, nemara celo odvratne, a vseeno usode. Če ne zadene nič, je z njim konec. A če ni dejanja, tudi pisatelja ni. Taka je vloga Metropola v mojem življenju – letenje v prepad … zdaj zdaj se bom raztreščil! – in srečna, skoraj čudežna rešitev, zahvaljujoč žrtvi mojega očeta.
Po tistem, ko sem politično ubil očeta, sem ga moral spet obuditi od mrtvih, osmisliti njegovo žrtev. Moral sem pisati, ne pa se maščevati oblastem. Oče me je priznal za pisatelja, jaz pa sem moral dokazati, da je imel prav. Dobil sem močno motivacijo za pisanje – sestavljena je bila iz arhaičnosti očetomora, sodobnosti moje literarne niše in predestiniranosti. Vendar je bilo vse to podrejeno zgolj izpraznjeni, površinski logiki. V resnici je bila piramida obrnjena, ali pa se je vsaj meni zdela takšna. Prav predestiniranost mi je omogočila nišo v sodobnosti in zagotovila očetomor.
[…]
Kdo je hotel, da bi moj oče postal žrtev in da bi jaz, ponorel, spet prišel k pameti v tolikšni meri, da bi našel sebe? Ne gre za zgodovinske oblasti. Nasprotno, očetova žrtev je v času Gorbačova dala pozitivne sadove.
[…] Vendar taki skoki zgodovine vsaj meni ne gredo v glavo.
Jaz sem bil bolj nagnjen k drugačnemu razmišljanju: glavni paradoks ruske zgodovine, sem si mislil, je v tem, da bo vsemu navkljub Stalin ostal v njej pozitiven narodni junak. Ljubezen do Stalina je indikator arhaičnosti ruskega naroda. In res: devetdeseta leta kljub vsemu razkrinkavanju niso opravila z njim. Preživel je. In z njim sanje.
[…] Začetek enaindvajsetega stoletja – in kdo nam od daleč prijazno maha?
Vse slabo pri mojem očetu je izviralo iz diplomacije, vendar mi je omogočil, da sem videl cikličnost ruske zgodovine. Stalinova nedotakljivost je popolna. Kaj pomeni ta popolnost? Rusija je bila pripravljena sprejeti vase Stalina, vendar navsezadnje ni bila kos tej nalogi in se je nekoliko osramotila, on pa se je oddaljil od Rusov, da bi ga razumeli obrnjeno.
Danes je Stalin kult moči, hrepenenje po imperiju in redu, spoštovanje do surovosti in verolomstva. Stalin je rojstvo novega strahu. V vsakem šefu Rusije sedi majhen Stalin. Tudi jaz čutim Stalina v sebi. Nespečno se preobrača v moji zavesti. Moj Stalin je velik umetnik življenja. Zamahne z levo roko – in Čečeni se izselijo s Kavkaza. Zamahne z desno – in pol Evrope gradi socializem. Zdi se, da ima Stalin prihodnost današnjega Napoleona. Zdi se, da je Stalin apogej protidemokratičnosti Rusov, njihovih protievropskih vrednot, njihove ›kaše v glavi‹. Ni naključje, da polovica današnje Rusije v Stalinu ne vidi zločinca. Stalin je ukrojen po ruskem kroju. Otroci stegujejo proti njemu roke: Očka! Očka!
Kako to? Rusi so sumničavi celo do napol čistokrvnih, ki jih ne priznavajo za svoje. Njega pa niso le priznali – na tla so se vrgli pred njim. Stalin je bil v vsakdanjosti siv, ne posebno pameten človek, skrivnosten in zamerljiv. Sedi in izrezuje sličice iz revije Ogonjok. V meni se je zganila čudna slutnja: to je konspiracija. Zakaj bi se pojavil v vsem sijaju? Sijaj tako ali tako preseva skozi te sličice. Pa garderoba? Dva uniformna jopiča, paradni in vsakdanji, en par škornjev. Po njegovi smrti je vse osupnila skromnost njegove garderobe. To je ravno tako konspiracija. Pa tudi njegova narodnost – to je še večja konspiracija.
V ruski književnosti je na desetine likov Stalina: tirana, sadista, genija, duhoviteža, voditelja, perverzneža, zmagovalca.
Kdo si v resnici?
Ruska književnost Stalinu ni bila kos. Generalisima je spreminjala v rablja, rablja pa v generalisima. […] Rusija si zasluži dobrega Stalina.
Ruska književnost ni opazila, da je to ruski Bog, ki se je trideset let pretvarjal, da je Gruzinec.
Stalin je maska.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Multimedija

na vrh strani