E-novice

Knjiga

Zdravila za ljubezen

Zdravila za ljubezen

Ovidij»

prevod in spremna beseda: Barbara Šega Čeh

naslovnica: Gorazd Rogelj

format: 180 x 210

strani: 84

vezava: trda

izid: 2004

ISBN: 961-6465-91-0

redna cena: 20,50 €

modra cena: 3,00 €

vaš prihranek: 17,50 €

na zalogi

Pesnitev, ki obsega dobrih štiristo elegičnih distihov, je Ovidij napisal kot nekakšno nadaljevanje Umetnosti ljubezni. Namenjena je pesnikovim učencem, ki so se po branju njegovih nasvetov preveč zapletli v ljubezenske mreže in potrebujejo pomoč, da prebolijo nesrečno ali preženejo neželeno ljubezen.
Knjiga je dvojezična, v latinščini in v slovenskem prevodu, izčrpne opombe in slovarček lastnih imen pa bodo dobrodošel pripomoček tistim, ki v branju Ovidijevih verzov ne iščejo le sprostitve, temveč tudi znanje.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko torej žar te mladostni navda in telesna pohota,
ko se približal bo čas te obetavne noči,
da ne postaneš ob ljubici suženj naslad, če jo jemlješ
s polno telesno močjo, s kakšno spečaj se pred tem!
Kakšno poišči si kje, da si prej potešiš poželenje:
slast, ki sledila bo tej, bolj bo lenobna zato.
Saj zapoznel je užitek najslajši; v zmrzali nam sonce
prija, v vročini spet hlad; voda pa žejo teši.
Saj me je sram, pa naj rečem: ko ljubiš se, vsaki izberi
tak položaj, ki se njej najmanj, po tvojem, poda.
To se zgodi brez težav, saj resnico si redke priznajo;
mislijo pač, da nikdàr nič še skazilo jih ni.
Pôtlej odpri na stežaj še vsa okna, ob tem ukazujem,
in si, ko ulije se dan, ude neskladne oglej!
Toda obenem splahnela je strast, ko je vrh že dosegla;
kadar telesi ter um čisto izžeti ležé,
stud te obide, želiš, da se ne bi je níkdar dotaknil,
misliš, da zlepa ne boš kakšne dotaknil se spet,
vtisni tedaj si v spomin prav vsako telesno napako,
stalno naj tvoje oko hibe te ženske motri.
Kdo bo porekel mordà, da so drobne (in resda so take),
a če posamič ne gre, zberi v oporo jih več.
Majcene kačice pik usmrtí še orjaškega bika,
kuža povprečne rasti večkrat še vepra ukrotí.
Ti se bojuj le s seštevanjem, nauke poveži med sabo;
skupaj tako bo iz njih kup veličasten nastal.
Ker pa navad je prav toliko, kolikor vseh položajev,
moji presoji povsem slepo verjeti ne smeš!
Tisto, kar tvojim občutjem nikdàr ne velja za spotiko,
drug razsodnik bo mordà grajal kot kakšen zločin.
Ker je ugledal nekdo nespodobne kotičke golote,
prav sredi dirke pošla mu je ljubezenska sla;
drugemu to se zgodi, ker po ljubljenju v postelji grešni,
kadar se dvigne dekle, lise sramotne uzre.
Vi se norčujete! To da je koga lahko odvrnilo?
Medle so bakle samó puhnile v vaše srce!
Tisti bo deček močneje napel si tetivo na loku,
množica ranjencev, zdaj rabiš krepkejšo pomoč!
Kaj, na dekle med opolzkim obnašanjem skrit je kdo prêžal,
videl je, kar običaj sam že očem prepove?
Naj me bogovi, če kdaj bi kaj takega komu predlagal!
To se početi ne sme, tudi če komu je v prid.
© Modrijan založba, d. o. o., 2004

Poglejte tudi

na vrh strani

Umetnost ljubezni »

Ovidij »

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »