% POSEBNA PONUDBA: leposlovje in antika

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Starogrška literatura »

Tim Whitmarsh »

Kljub nekoliko pustemu naslovu, Ancient Greek literature – Starogrška literatura, monografija Tima Whitmarsha ni »šolski« pregled starogrške književnosti po obdobjih in zvrsteh (čeprav se nekaj poglavij osredotoča na zgodovinska obdobja in čeprav v nekaterih prevladujejo posamezne literarne oblike), ampak poglobljena, kulturološko zasnovana študija, kar je – vsaj v slovenskem prostoru – pri obravnavi antične književnosti velika inovacija. Kulturni zgodovinar ne preučuje antičnih besedil zgolj v njihovih prvotnih kontekstih, ampak tudi v luči poznejših interpretacij in recepcije, kot javna udejanjanja ideologij in razmerij moči.
Whitmarsh se osredotoča na kanonične antične avtorje, vendar na nekanoničen način: za izhodišče posameznega poglavja ne postavi tega ali onega avtorja, ampak osrednja vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil, in poskuša rekonstruirati tudi glasove, ki so v antični književnosti odrinjeni na rob.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Žitja »

Ervin Fritz »

Pesmi v zbirki Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot jih je doživljal avtor sam ali je slišal zanje. Čeprav so zgodbe iz nekaterih pesmi resnične, resničnost in dokumentarnost nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak dokument časa, poezija.

več »

Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini »

Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

več »

Spisi »

Spektakli, Žensko lepotičenje, Vojak in njegov venec, Grški plašč

Tertulijan »

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult.

več »

O vzvišenem »

Longin

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

več »

Na zeleno vejo »

Andrej Predin »

Zelena veja kot ideal urejenega in materialno izpopolnjenega življenja se, usklajeno z ritmom odvijajoče se zgodbe, odmika in približuje, nikoli pa liki romana ne priplezajo do nje ali na njo. Medtem ko se odrasli ukvarjajo s pridobitniškimi posli in urejanjem socialnih razmer, imajo najstniki druge skrbi: Kam je treba iti v petek zvečer? Zakaj ni dobro nositi uhana v desnem ušesu? Kateri je drugi največji otok v Sloveniji? Zakaj se splača trenirati akrobatski rokenrol? Zakaj punce rečejo »ne« in mislijo »da«.

več »

Učiteljice »

Andrej Predin »

Deček, ki odrašča in se srečuje s stvarmi, kot so pohabljen partizan, ki učencem radoživo pripoveduje svoje vojne pustolovščine, možni načini umiranja, mamin ginekolog in prva ljubezen. Sveže pečeni učitelj biologije, ki spoznava šolo z nasprotne strani, nova perspektiva pa prinese ne povsem pričakovana in celo presenetljiva odkritja o življenju učiteljic (ter učitelja telovadbe, če hočemo biti dosledni): ko stopiš na drugi breg, prej ali slej naletiš na bizarna presenečenja. Slaven pisatelj, ki je izpolnitev življenjskih fantazij.

več »

Striporeki »

Pregovori in reki v sliki

Iztok Sitar »

Ideja o stripovski upodobitvi različnih pregovorov in rekov je avtorju šinila v glavo med ilustriranjem učbenika za slovenščino v osnovni šoli.
»V Striporekih, ki vsebujejo petdeset pregovorov, se avtor predstavi kot izrazit karikaturist, s potencirano nasekano linijo, precej deformiranimi liki ter šaljivimi besedami, s katerimi hudomušno komentira ljudske modrosti. V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.

več »

Slovar splošno priznanih resnic »

Gustave Flaubert »

Slovar splošno priznanih resnic je fragment. Gustava Flauberta, ki si je na večer življenja zastavil velikansko nalogo, katalogizirati plehkost svoje dobe, je prehitela smrt. A povejmo po pravici: tudi če bi bil Slovar »dokončan« (kar je glede na neizčrpnost tematike tako ali tako malo verjetno), bi bil nenavadno, že kar čudaško delo.
Čudaško delo, ki pa je mnogo več kot kurioziteta. Avtor, ki nam je zapustil Gospo Bovary, Skušnjavo svetega Antona, Vzgojo srca, Salambo in Tri povesti, pravzaprav sploh ni mogel napisati nepomembne knjige. Pomemben je sleherni papir, ki so ga kdaj našli v njegovih predalih, četudi bi mu, perfekcionistu, kakršen je bil, gotovo ne bilo prav, da brskamo po njegovih rokopisih in po svoji presoji tiskamo osnutke.

več »