% POSEBNA PONUDBA: leposlovje in antika

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Deset zgodb o kajenju »

Stuart Evers »

Deset zgodb o privlačnosti, izdajstvu, nostalgiji, samoti, zapeljevanju, ranjenosti, poželenju in izgubi; o tišini, ki se pretrga, ko roka uprasne vžigalnik, nespečnosti v soju žarečega ogorka, čarovnikovem triku, vonju ljubice, poslednji želji. Zgodbe, ki prodirajo naravnost v srčiko stvari.

Rdeča nit zbirke kratkih zgodb je kajenje. Vendar ne gre za hvalnico cigareti, skozi zgodbe se bolj kot cigaretni dim vijejo žalost, osamljenost, obžalovanje in hrepenenje. Poročne priče v Las Vegasu, ki odide s fantovščine in se znajde v skrivnostnem kazinu sredi puščave, kjer se zdi, da je čas obstal, in tam naleti na kadilca, ki ležerno izpihuje dimne like ter v svojo pripoved vplete prenekatero življenjsko modrost; moškega, ki ga po smrti staršev izdelava družinskega drevesa popelje na pot iskanja sorojencev, za katere sploh ni vedel, da obstajajo; ranjene ženske, ki na obisku pri premožnem bratu začne verjeti, da bo lahko pustila za seboj svoje izpraznjeno življenje v zakajeni garsonjeri; žene, ki prevzame nase breme krivde ljubljenega moža ...

več »

Maj, november »

Drago Jančar »

Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom.

več »

Samo pridi domov »

Andrej E. Skubic »

V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Čeprav v vrtincu dogodkov, ki se hkrati berejo kot kriminalka in drama, nenehno srečujemo mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana, to ni roman na ključ; prav tako se ne spogleduje s političnim aktualizmom.
Leon Berden izgubi prestižno službo v odvetniški pisarni, ker na tiskovni konferenci razkrije poslovne nečednosti svoje stranke. Toda čeprav v očeh javnosti zaradi tega postane junak, samostojna pisarna, ki jo odpre, bolj ali manj sameva. Napetost se pojavi tudi v družini, saj zaradi njegovega padca večino družinskih financ prevzame žena, ki sprejme mesto državne sekretarke, medtem ko njemu vloga varuške njune hčerke ne diši preveč. Da postanejo stvari še kočljivejše, se zaplete v razmerje z nekdanjo sošolko, danes novinarko, ki jo, kot se zdi, zanima predvsem pravo ozadje njegove nerazumne izdaje strankinega zaupanja.

več »

Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov »

Vladimir P. Štefanec »

Najstnica Daša je mirna in prijazna punca, ki vedno pazi, da ne bi koga užalila ali prizadela, česar pa ji okolica ne vrača na enak način. Odrašča v svetu plitvih kulturnih vzorcev, velikih socialnih razlik, poneumljanja potrošniško naravnane družbe, licemerstva, oportunizma in zgolj načelnih enakopravnosti in dopuščanja drugačnosti, ki v resnici temeljita prav na izločevanju in nasilju nad drugačnimi. Vse to v njej poraja odpor, in prisiljenja se je soočiti z lastnimi mejami – s svojimi majhnimi vsakdanjimi strahovi na eni in pogumom na drugi strani – ter poiskati alternative, kar pa je v družbi, kjer je tudi uporništvo že naprodaj, zelo težko. Samozavest ji vlije odkritje glasbene skupine, s katero se poistoveti, s tem pa se okrepi tudi njena uporniška drža.

več »

Zgodovina umetnosti starega veka »

Johann Joachim Winckelmann »

Winckelmannova mojstrovina Zgodovina umetnosti starega veka je bila objavljena leta 1764. Kritiki so delo kmalu prepoznali kot veličasten prispevek k evropski literaturi in temeljno delo za nadaljnji razvoj umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Za najpomembnejši prispevek velja temeljit in luciden kronološki pristop, ki je vključeval tudi razvoj sloga. Avtor v delu obravnava tudi umetnost egiptovske civilizacije in Etruščanov ter sumarično še umetnostno ustvarjanje Perzijcev in Feničanov.

več »

Osli »

Tit Makcij Plavt »

Osli se začnejo z zapletom, značilnim za rimsko paliato, »komedijo v grškem plašču«: kako naj zaljubljeni mladenič prepriča strogega in stiskaškega očeta, da je dekle iz bordela najboljša izbira. Rešitev je bila občinstvu znana vnaprej: fant bo sklenil zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ta bo preslepil očeta, in resnična ljubezen bo slavila triumf nad filistrstvom.
V Oslih se svet »nove komedije« že v prvem prizoru postavi na glavo: tu gospodar prebrisanega sužnja kar sam angažira za pomočnika sinu. Vlogo Očeta bo tokrat igrala bogata žena, oče, sin in dvojica sužnjev pa bodo sodelovali v zaroti.

več »

Starogrška literatura »

Tim Whitmarsh »

Kljub nekoliko pustemu naslovu, Ancient Greek literature – Starogrška literatura, monografija Tima Whitmarsha ni »šolski« pregled starogrške književnosti po obdobjih in zvrsteh (čeprav se nekaj poglavij osredotoča na zgodovinska obdobja in čeprav v nekaterih prevladujejo posamezne literarne oblike), ampak poglobljena, kulturološko zasnovana študija, kar je – vsaj v slovenskem prostoru – pri obravnavi antične književnosti velika inovacija. Kulturni zgodovinar ne preučuje antičnih besedil zgolj v njihovih prvotnih kontekstih, ampak tudi v luči poznejših interpretacij in recepcije, kot javna udejanjanja ideologij in razmerij moči.
Whitmarsh se osredotoča na kanonične antične avtorje, vendar na nekanoničen način: za izhodišče posameznega poglavja ne postavi tega ali onega avtorja, ampak osrednja vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil, in poskuša rekonstruirati tudi glasove, ki so v antični književnosti odrinjeni na rob.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Žitja »

Ervin Fritz »

Pesmi v zbirki Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot jih je doživljal avtor sam ali je slišal zanje. Čeprav so zgodbe iz nekaterih pesmi resnične, resničnost in dokumentarnost nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak dokument časa, poezija.

več »

Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini »

Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

več »