Knjiga

Izgubljeni čas

Eseji, kolumne, intervjuji

Andrej Inkret»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 210

strani: 368

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-732-1

redna cena: 25,00 €

modra cena: 2,00 €

vaš prihranek: 23,00 €

na zalogi

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti. Podobne, dokumentarne oz. avtobiografske poteze so naposled značilne za intervjuje, v katerih avtor Izgubljenega časa brez zadržkov odkriva svoj curriculum, stike in značilne nesporazume z okoljem, svojo vero in ironijo, odnos do literature in gledališča, posebej do njune kritike in zgodovine, opisuje srečanja s sodobniki itd. Knjiga izhaja ob avtorjevi sedemdesetletnici in tako predstavlja presek najpomembnejših ustvarjalnih zapisov literarno-gledališkega kritika, urednika, teatrologa in dramaturga Andreja Inkreta.

Preberite odlomek

na vrh strani

Pospešenemu razpadanju vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa in nezadržni katastrofi politično-zgodovinske konstrukcije, ki se imenuje Jugoslavija (in ki jo bistveno določa isti ideološki vir), prisostvujem – včasih – kot gledalec v teatru. Serija spektakularnih, skrajno presenetljivih, še včeraj popolnoma neverjetnih slik.
Na eni strani slika zagrizenega individualista, ki pred evforično množico na Potsdamskem trgu (»v srcu starega Berlina«) s preprostim kladivom razbija zid, ki je trideset let ločeval okupacijske cone. Policaji, ki stojijo zraven, se mu smejejo, kakor da bi se smejali od zadovoljstva, da je mučne službe konec. Nepregledna množica ljudi se s svojo lakoto po dobrinah in osvoboditvi poganja čez nekdanji brisan prostor.
Na drugi strani kontinenta policaji, ki srepo tolčejo s pendreki in pretijo s šmajserji. Vodni topovi, bombe s solzilnim plinom. Množica, ki beži po blatni prištinski ulici nekam proti praznemu jesenskemu horizontu. Mussolinijevska poza srbskega narodnega šefa, ki govori o demokraciji in svobodi, kakor da bi grozil. Sodni proces proti nekdanjemu albanskemu reprezentantu v partijski oligarhiji (nekdanjemu »Titovemu mladincu«, za Skipetarje zdaj »srbskemu psu«). – Prijatelji, mi smo v vojni! – Neki pisatelj, sicer specialist za Andrićeve romane, izjavlja za televizijsko okroglo mizo, ne da bi trenil z očesom, da so manifestacije v Berlinu eno in isto z mitingi v deželi češenj in sliv. Zaripli glasovi zahtevajo zapor, batine in kri. – Prijatelji, danes ne gre za moralo, ampak za »politiko«!
To gledališče je podobno baročnemu el gran teatro del mundo, v katerem igra vsakdo od živih svojo vlogo. V tem gledališču ni publike, ki bi gledala igro »iz estetske distance«, na koncu doživela »katarzo«, potem pa ravnodušno vstala s sedežev in šla domov. Gledalci smo v tej »svetovni predstavi« vloga kakor vse druge. Nihče ne ostane nedolžen; ko pride konec, bo dobil vsakdo – četudi brez krivde kriv – svoj račun in svojo martro.
Radio poroča, da se berlinski dogodki prehitevajo iz ure v uro. Oblast se poskuša na hitro prestrukturirati, policaji se spreminjajo v demokrate. Komunisti v DDR niso več »narodni heroji«, ne upajo se več bahati s svojim zgodovinskim poslanstvom in s svojimi kolajnami, ne sklicujejo se več na zunanje in notranje sovražnike, ko jim od znotraj in od zunaj raznaša režim. Zdi se, kakor da so doživeli »sami v sebi« čez noč čudno, metafizično preobrazbo. Toda to je morda Die Verwandlung, o kakršni poroča Franz Kafka: »Ko se je Gregor Samsa nekoč zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanskega hrošča.«
O kontrarevoluciji se govori samo še na Balkanu in na Kitajskem, vendar celo srbsko-črnogorski ideologi, ki so v ideološkem pogledu pedantni ljudje, ugotavljajo, da beseda kontrarevolucija »terminološko« ni »več« ustrezna. Ustrezni so samo še ukrepi proti kontra-revolucionarjem: revolucija bo namreč tudi v Kosmetu i Metohiji svojo partijo dobila, pa če ostane samo pet ljudi živih – samo pet, ampak tisti pravi! In tudi Srbija bo dobila svojo partijo, nam zagotavlja neki srbski pesnik-profet – ali pa bo potegnila ves svet za seboj v brezno, v golubnjačo!
V Jugoslaviji se drugače kot v Berlinu dogajajo stvari v dolgih, počasnih, lenih intervalih. Gor in dol. Zdaj se odmakne, potem spet približa jeza »revolucionarnih množic« z jugovzhoda proti tako imenovanemu severozahodu, približa in odmakne se besno fundamentalistična in dezorientirana nasprotna retorika partijcev in njihovih politpandurjev po časopisih. Cinično rečeno: stvari v Jugoslaviji se nenehoma dogajajo, zgodi se nič. Kamni padajo v močvirje. Danes ni jugoslovanska dimenzija našega življenja nič drugega kot to: močvirje, v katero tonemo, monstruozna geografija, ki nas bo vse skupaj in vsakogar posebej v tem »velikem svetovnem gledališču« – publiko enako kot igralce – požrla prej ali slej. Hočem reči, v Jugoslaviji je vladajoča skupna komunistična stranka samo še abotna združba oportunistov – skoraj popolnoma enako opreznih kramarjev, dogmatikov in prestrašenih liberalcev. Avantgardisti, kakor še zmeraj imenujejo sami sebe, so vodilni branilci obstoječega. V Prištini na primer je danes to splošna družbena blokada na robu državljanske vojne; in Priština je danes jugoslovanska paradigma. Pri kateri ima enakopraven vložek kajpada tudi Slovenija, mala Švajcarska, na severozahodu, naj si še tako pobožno (ali licemersko) – kot naš trenutno predsedujoči predsednik Janez Drnovšek v Beogradu – želi ostati »nevtralna«.
In četudi niso pobožne želje – kot nikdar – prav nič važne, saj gre pri vsem tem le za dobre namene, s katerimi je tlakovana pot do pekla; in ne za moralo, ampak za »politiko«, se v zadnji konsekvenci vendarle zastavlja delikatno vprašanje o krivdi in osebni odgovornosti. Kdo vse bo to plačal in kakšna bo cena, kajti plačati bo treba, prej ali slej?
Včeraj sem bral v časopisu, da je okrajni prvi sekretar ESPN iz Schwerina v vzhodni Nemčiji »po hudem psihičnem pritisku zaradi aktualnega političnega dogajanja« naredil samomor in da sta se dan poprej ubila tudi sekretarja partijskih organizacij v Koethenu in Bautzenu. Kako daleč vas je pripeljalo, sekretarje!
24. novembra 1989

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

In stoletje bo zardelo »

Kocbek, življenje in delo

Andrej Inkret »

Enfant terrible slovenskega kulturno-političnega življenja. Edvard Kocbek, morda ena najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. Bil je človek, besedni umetnik, politik, mislec in, tako kot vse vélike osebnosti, tudi vizionar. Njegova življenjska zgodba je razburljiva še danes, besedila aktualna za vse čase, njegova zapuščina še vedno ne povsem izčrpana, literarna in politična zgodovina pa do danes prav tako nista dali Kocbekove biografije.

več »