E-novice

Novica

V primeru Gustava Flauberta je »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka

08.08.2012

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Žal je o katerih koli mladostnih delih že po definiciji težko govoriti brez pokroviteljskega prizvoka. Gustave Flaubert, avtor vélikih romanov Gospa Bovary, Vzgoja srca, Salambo, se namreč kot bi trenil prelevi v »mladega Gustava«, in namesto vsem dobro znanega portreta častitljivega čokatega možaka s košatimi brki, vrečastimi podočnjaki in hitro napredujočo plešo se nam pred očmi prikaže petnajstletnik, kakršnega bi utegnili s prizanesljivim nasmeškom in nespretno skritim zavistnim zmrdovanjem imenovati »mladi mož«. A prozna dela, ki jih je ... mladi Gustave napisal med petnajstim in osemnajstim letom, si zaslužijo vso pozornost.
Od rane mladosti je bil Flaubert strasten, obseden bralec, ki je v knjigah hotel najti in skoznje zaobjeti, malodane použiti vso znanost in modrost stvarstva. Ne le mučenik sloga, kot je pozneje dejal, marveč tudi suženj védenja. In prav radovednost mu, zapriseženemu sovražniku banalnosti, med drugim ni dala, da ne bi taistim banalnostim prisluškoval, jih beležil in potlej s pridom izrabljal v porog vsem bedakom tega sveta. Flaubert se je, kar mora biti jasno vsaj bralcu Slovarja splošno priznanih resnic (2010), še kako znal maščevati trpkim, razčlovečenim, uspešnim in podjetnim ljudem, ki naj bi bili utilitaristično razumni in naj bi skrbeli za napredek družbe. Najsijajnejše zmagoslavje je konec koncev to, da transcendentalni razumneži niti ne razumejo ironije in sarkazmov, ki letijo nanje.
Presunlijvo ni le to, da se šestnajstletnik tako strahotno znaša nad človeštvom in njegovo neumnostjo, marveč tudi, kako bajno mu to uspeva. Kajti njegove mladostne povesti, ki nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve, prav tako preveva strahoten cinizem, ki ga dopolnjujeta morbidno ozračje in parajoča bolečina, po drugi strani pa ti teksti prekipevajo od ljubezni, miline in sladostrastja.
Osrednja epizoda Spominov nekega norca, tista, zaradi katere jim literarna zgodovina dandanašnji priznava tolikšen pomen, pa popisuje resnične dogodke. Petnajstletni Gustave je z družino počitnikoval ob Atlantiku v tedaj zgolj slikoviti vasici, danes pa slovitem letovišču Trouville in se tam zaljubil v mnogo starejšo, poročeno žensko, katere kopalni plašč je po naključju rešil pred bližajočo se plimo. Tok čustev in občutij, ki so ga prevzela, v Spominih sklene z jedrnato absolutnim »Ljubil sem« in za pretežni del njegovega opusa se imamo nemara res zahvaliti rdečemu plašču – in ženski, ki ji je pripadal, saj jo zatem prepoznamo še v glavni junakinji obeh verzij Vzgoje srca, čeprav je Flauberta zaznamovala za vse življenje.
Pričujoči izbor je bil napravljen tako po ključu tehtnosti z vidika literarne vede kakor tudi z namenom, da bo ugajal bralstvu, saj je znano, da to dvoje ne sovpada vedno. Za omenjene povesti lahko mirne duše trdimo, da te bojazni ni. Ob prebiranju Flaubertovih mladostnih del namreč uvidimo, da razumska ostrina in estetska rahločutnost še zdaleč nista izključujoči. Tvorita uigran mehanizem, ki zvesto služi literarni lepoti in nas vseskozi opominja, da je v primeru Gustava Flauberta »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka. (I. F.)

objavljeno v rubriki: