E-novice

Knjiga

Spomini nekega norca

in izbrana mladostna dela

Gustave Flaubert»

prevod in spremna beseda: Ignac Fock

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 208

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-672-0

redna cena: 17,20 €

modra cena: 16,34 €

vaš prihranek: 0,86 €

na zalogi

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Njegove mladostne povesti (napisal jih je med petnajstim in osemnajstim letom) nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve. Prevevajo jih morbidno ozračje, parajoča bolečina in strahoten cinizem, po drugi strani pa ljubezen, milina in sladostrastje.
Šele ob Spominih nekega norca, Flaubertovem ključnem mladostnem tekstu, pa resnično uvidimo, da razumska ostrina in estetska rahločutnost še zdaleč nista izključujoči. Tvorita namreč uigran mehanizem, ki zvesto služi literarni lepoti in nas vseskozi opominja, da je v primeru Gustava Flauberta »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Tako da pozivam – in tule je tudi celoten nauk tega bedastega dela – pozivam torej, zdaj, ko sem spoznal ravnanje zgoraj navedenega doktorja za pravšnje in hvalevredno, pozivam vso otročad, naj kolač, če ni dosti sladkan, vrže slaščičarju v glavo, in naj enako postoré tisti, ki ga radi srknejo, s slabim vinom, umirajoči s svojimi dušami, ki jemljejo konec, in ljudje z življenjem, ki naj ga, če je bridko, zalučajo Bogu v obraz. (Bes in nemoč, str. 51)

Človek, zrno peska, ki ga je neznana roka odvrgla v neskončnost, ubog žužek mlahavih nožic, ki se na vse pretege skuša obdržati na robu brezna, ki se oprijemlje vrline, ljubezni, sebičnosti, ambicije in jih celo napravi za kreposti, da bi laže vzdržal; ki se oklepa Boga, a na koncu vselej oslabi, popusti prijem in pade ...
Človek, ki hoče doumeti tisto, česar ni, in iz Niča napraviti znanost; človek, čigar duša je ustvarjena po božji podobi, a njegov vzvišeni genij kloni pod travnato bilko in ne more premagati kot kosem prahu velike prepreke! /…/ Oh da, koliko dolgih in enoličnih ur sem v življenju zapravil, ko sem premišljal, dvomil! Koliko zimskih dni sklonjene glave ob razbeljeni žerjavici, v bledih odsevih zahajajočega sonca; koliko poletnih večerov sem v somraku gledal prek poljan, kako oblaki bežijo in se razpotegujejo, kako sapice vejejo žito, poslušal sem, kako ječijo gozdovi, in prisluškoval naravi, kako vzdihuje v nočeh! (Spomini nekega norca, str. 127, 128)

Vsako jutro sem jo hodil gledat, ko se je kopala; od daleč sem jo opazoval v vodi, zavidal sem rahlim, umirjenim valovom, ki so ji pljuskali ob boke in ji s peno oblivali zasople prsi, videl sem obrise njenega telesa pod mokro kopalno obleko, ki ga je zakrivala, videl sem, kako ji bije srce, kako ji poljejo prsi; zamaknjeno sem motril njeno stopalo, ko se je pogreznilo v pesek, in pogled mi je obstal na njenih stopinjah in malo da nisem zajokal ob pogledu na val, ki jih je počasi zabrisal.
In ko se je potlej vračala iz vode in šla mimo mene, ko sem slišal, kako ji kaplja od obleke in kako ji škriplje pod nogami, mi je srce silovito razbijalo; pobesil sem pogled, kri mi je pognalo v glavo, ostal sem brez sape. Začutil sem napol golo žensko telo, ki se je z vonjem po valovih pomikalo mimo. Celo slep in gluh bi bil uganil, da je tam, kajti v meni se je zganilo nekaj prijetnega in sladkega, da so me, ko je šla mimo, oblivale ekstaza in dražestne misli.
Zdi se mi, da še lahko vidim, kje na obrežju sem stal kot prikovan; še zmeraj vidim, kako se valovi zgrinjajo od vsepovsod, se lomijo in odtekajo; vidim plažo, ki jo krasijo pene, slišim nejasne glasove kopalcev, ki govore drug čez drugega, in slišim njene korake, slišim njeno dihanje, ko gre mimo.
Od osuplosti sem odrevenel: kot bi bila Venera sestopila s piedestala in se sprehodila. Tedaj me je prvikrat stisnilo pri srcu, občutil sem nekaj mističnega, nenavadnega, nekaj povsem novega. Preplavljala so me brezdanja, nežna čustva; zibal sem se v megličastih, zabrisanih podobah; v sebi sem kar naenkrat začutil veličino in ponos.
Ljubil sem. (Spomini nekega norca, str. 145, 146)

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Slovar splošno priznanih resnic »

Gustave Flaubert »

Slovar splošno priznanih resnic je fragment. Gustava Flauberta, ki si je na večer življenja zastavil velikansko nalogo, katalogizirati plehkost svoje dobe, je prehitela smrt. A povejmo po pravici: tudi če bi bil Slovar »dokončan« (kar je glede na neizčrpnost tematike tako ali tako malo verjetno), bi bil nenavadno, že kar čudaško delo.
Čudaško delo, ki pa je mnogo več kot kurioziteta. Avtor, ki nam je zapustil Gospo Bovary, Skušnjavo svetega Antona, Vzgojo srca, Salambo in Tri povesti, pravzaprav sploh ni mogel napisati nepomembne knjige. Pomemben je sleherni papir, ki so ga kdaj našli v njegovih predalih, četudi bi mu, perfekcionistu, kakršen je bil, gotovo ne bilo prav, da brskamo po njegovih rokopisih in po svoji presoji tiskamo osnutke.

več »