E-novice

Knjiga

Prepovedano kraljestvo

Jan Jacob Slauerhoff»

prevod: Martina Soldo

spremna beseda: Mateja Seliškar Kenda

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 208

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-544-0

redna cena: 18,90 €

modra cena: 17,95 €

vaš prihranek: 0,95 €

na zalogi

Prepovedano kraljestvo govori o iskanju sreče, želji po svobodi in pustolovščinah, ki izziva domišljijo, o prekoračenju meja. Je nevsakdanji in popolnoma samosvoj roman, poln čarov in eksotike.
Zanimiv je zlasti zaradi pripovedne strukture. Poigrava se z ustaljenimi bralčevimi predstavami o svetu, z njegovo percepcijo časa in prostora, ki jo uklanja s potujitvenimi elementi – halucinacijami, zamaknjenji in sanjami.
Pretežni del romana se dogaja na Kitajskem, kamor je bil izgnan pesnik, ki mu je bilo usojeno, da bo do smrti preganjan. Luis de Camões se po mnogih tragičnih pustolovščinah nazadnje izgubi; potem ko se njegova vez z življenjem pretrga v na pol puščavskih prostranstvih Kitajske, se njegovo bivanje izlije in preseli v pesnitev, ki nadomesti dejanski svet in vse tisto, kar je mogoče doživeti ali izživeti v njem.
Stoletja pozneje se po spletu usodnih naključij znajde na isti poti drugi junak, Irec, radiotelegrafist na ladji, izkoreninjenec, človek brez imena in porekla. Ta prestreza signale, ki ga pripeljejo na rob norosti in obenem v bližino pesnika, ki je nekaj stoletij pred njim blodil po istih prostranstvih.
Na vrhuncu dogajanja se junaka prelijeta drug v drugega. Roman se konča s slutnjo odrešitve, ki je nerazdružljivo povezana z vprašanjem usode.
Knjiga pa je zanimiva tudi zaradi avtorjevega odnosa do evropske civilizacije in kitajske družbe. Poglobitev v vprašanja nacionalne identitete in nacionalizma sicer ne preseneča, saj so bila v času med svetovnima vojnama še kako aktualna. Slauerhoff je zagovarjal prepričanje, da se posameznikova osebnost oblikuje v stiku z različnimi kulturami. Izpostavlja tri: evropsko, kolonialno in »prepovedano« Kitajsko. Z orisom krutosti zgodnjih kolonialistov, ki so zatirali vse »druge«, bodisi Kitajce bodisi ženske ali pesnike, ostro obsodi kolonializem in se prek lika anonimnega izkoreninjenega junaka odloči za sprejetje »prepovedane« kulture.

Prevod je finančno podprl Nizozemski sklad za literaturo.

Preberite odlomek

na vrh strani

V prvih obdobjih osvajanj so se ladje domala neopaženo odtihotapile proč po reki Tejo. V posadkah so prevladovali hudodelci in komaj so lahko našli koga od nižjih duhovnikov, da je pred izplutjem blagoslovil ladijski trup. Kralji so se večinoma pretvarjali, da nič ne vedo o potovanjih: le eden je nekoč šel zakrinkan zraven del poti. To se je spremenilo, ko so se začele vračati prve ladje, otovorjene z zlatom in živili. Na nabrežje so postavili dolge tribune za dvorjane in imenitne dame. Bilo je kakor v času viteških turnirjev. Zdaj so lahko spremljali le začetek boja, toda ta je bil veliko težji: niso se več bojevali jezdeci in njihovi konji, pač pa so se velike rjave ladje spopadale z neznanim. Tudi zastavek je bil večji; možje se niso več potegovali za takšno ali drugačno stvar časti. Kdor je požel zmago, si je lahko kupil graščino ali zemljišče, to pa je pomenilo več kot trofeja, modra roža, zlati gral. Toliko večja pa je bila tudi nevarnost, kar je bilo še zlasti mamljivo. Le redki so se vrnili na skoraj potopljenih ladjah, in nato niso več dolgo nadlegovali svojih nevest z nasladami prezgodnje starosti.
Toda, kdo neki bi ob pogledu na razkošno opremljene ladje in plemenitaše mislil na prihodnje brodolome! Ta jadra niso več spominjala na velikanske oguljene in raztrgane cape, ampak so bila brezmadežno bela, poslikana s škrlatnimi križi.
Ladje so blagoslavljali kardinali v purpurju. Ob slovesu so prepevali tisočglasne korale še uro potem, ko so ladje zapustile obrežje in so bile že daleč naprej na reki. Hudodelce v posadkah so zamenjali plemiči, ki so iskali bogastvo in srečo. Navigacija se zato ni nič izboljšala. Da Gama je prvič odplul na pot kot neznan poveljnik, toda njegov namrgodeni obraz je bil takrat vedrejši kot kdaj koli. Pozneje je postal vrhovni admiral, moral je nositi sijajno uniformo, poljubljati roke damam, se priklanjati pred kraljem, priklekati pred kardinalom. Tedaj je pomislil na svojo nesposobno posadko in ukrivil ustnice; iz tega pa se ni izcimil smehljaj, marveč jezna režeča spaka. Na Kapverdskih otokih so pustili tiste, ki so bolehali za domotožjem in morsko boleznijo. Ko so spet začutili trdna tla pod nogami, niso več hoteli nazaj na krov, razen da bi se ob prvi priložnosti vrnili domov. Na São Tomé so se vrste znova razredčile, na krovu je bilo dovolj prostora – šele tedaj je da Gama začutil, da se je končala poslovilna slovesnost in začelo potovanje. Ob koncu njegovega življenja je veliko zanimanje spet uplahnilo. Ljudje so se navadili, da prihaja v deželo zlato, opazili pa so tudi, da zato ni postala nič bogatejša, kvečjemu siromašnejša. Plemiči so uvideli, da se ne bodo mogli proslaviti s prijetno vožnjo po morju, ampak jih čaka smrtno nevarno, leta trajajoče potovanje. Na pot so odhajali samo še pravi pustolovci in kaznjenci. K hudodelstvom nagnjeni plemiči so bili najbolj primerni za poklic osvajalca. Ob slovesu ni bilo več velikega blišča. Kralja in dvorjanov ni bilo blizu. Tudi kardinal ni prišel; le tu pa tam je na skoraj podrti tribuni sedela objokana ženska. Navaden duhovnik v sivem talarju je naglo odžebral molitve in z obrežja poškropil rjave trupe, ki so večinoma kmalu potonili v neblagoslovljenih vodah, zaliti, preluknjani s kroglami ali razstreljeni s smodnikom. Stari časi so se vrnili, preden je minil en človeški rod. Da Gama je mislil, da bo lahko na stara leta spet začutil razgiban mir nekdanjih potovanj, namenjenih samo odkritjem.
Nato pa je bil imenovan za podkralja Indije in pred smrtjo je uvidel, da so raziskovalci postali navadni roparji in da jim ni uspelo ustanovili svetovne portugalske države; samo napadali so neko širno kraljestvo, ki je tujce in njihovo pustošenje prenašalo tako, kakor slon prenaša mrčes ali nadležno srbeč izpuščaj, ki ga ne more pregnati, vendar ga v njegovem okornem življenju ne moti več.
Zakaj je bila torej zdaj, ko je odhajal na pot Fernando Alvares Cabral z ladjevjem petih ladij, od katerih se je le São Bento zibala na vodi višja od obrežnega zidu, spet navzoča polovica dvora, številni prelati v ornatih, pa tudi sam kralj in infant? Nemara zato, da bi španskemu odposlancu pokazali, da še imajo ladje?
Ne, uplahnila sta že veselje do odhoda, sla po velikih dejanjih. Nekoč so prezrti raziskovalci izkazovali čast dvoru. Zdaj pa je bilo obratno. Molče in spoštljivo so jih rotili: »Ne pridite nazaj praznih rok. Vse težje je voditi veliko državo. Nikar se ne naseljujte na Vzhodu. Odstopite del bogastva tudi deželi svojih očetov. Vrnite se.«
Toda večina je ravnodušno postavala po palubah, neuglašena s himnami, ki so jih peli kanoniki z drhtečimi glasovi ter vreščavi ministrantje.
Cabral se je priklonil pred kraljem, prelat je z blagoslovljeno vodo oškropil ladijske krove in nekatere potnike, ki so razoglavi pokleknili. Na premcu so že razvezovali vrvi.
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011