E-novice

Knjiga

Potnik in mesečina

Antal Szerb»

prevod in spremna beseda: Judita Trajber

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 288

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-582-2

redna cena: 27,40 €

modra cena: 26,03 €

vaš prihranek: 1,37 €

na zalogi

Roman Potnik in mesečina skozi tavanje glavnega junaka Mihálya po Italiji in uličicah svoje razbolele duše iskrivo duhovito prikazuje človekove nezavedne silnice, ki skušajo zbežati iz domačih malomeščansko-meščanskih okvirov, ne da bi natančno vedele, kam. Obzorje, kamor pogledujejo nastopajoči, ostaja vseskozi na ravni slutnje, ki spominja prej na upanje kot na stvarnost. Junaki Szerbovega romana potujejo skozi življenjske vloge, v katerih se znajdejo od svojih mladostnih do uradno zrelih let, a se v nobeni teh vlog dokončno in nekako pomirjeno ne najdejo. Izgubljeni sin Mihály, ki navzlic nenehnemu prizadevanju, da bi bil »normalen kot vsi drugi« in da bi »vse spravil v red«, ostaja neprilagojen, v sklepnem stavku svojo opustitev namere po veličastnem samomoru upraviči sam pri sebi, premišljujoč: »In če človek živi, se še zmeraj lahko kaj zgodi.«

Prevod je finančno podprl Madžarski knjižni sklad (Magyar Könyv Alapítvány).

Zapisali so ...

na vrh strani

V vrtincu brezskrbnosti, ki se je tisto poletje sukal med maturo in vpisom na fakulteto, sem se zaletela v Londončana svojih let, ki je poslušal takšno glasbo kot jaz, bral meni najljubše knjige in, kot to zmore le osemnajstletnik, preziral vse stvarno, zemeljsko in malomeščansko. Med drugim je bilo poletno prijateljstvo kronano s knjigo, ki je iz Londona priletela v jesensko Ljubljano in je imela naslov Journey by Moonlight, napisal pa jo je madžarski klasik 20. stoletja Antal Szerb. Szerbu je uspelo, tako sva s prijateljem menila takrat, ubesediti (skoraj) vse, kar mora človek vedeti o življenju. Nekaj let pozneje, ko se zdi poletje osemnajstletnice le še spomin, tako sladek, da ne more biti resničen, se je Antal Szerb vrnil: roman Potnik in mesečina je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan. Da pa je bil moj vzdih še globlji, je v sredino naslovnice vrezano ime zbirke: Nostalgija.
Obstajata dve vrsti pomembnih romanov. V prvi, imenitnejši, so tisti, ki so odlični v vseh časih – ne glede na življenjsko obdobje bralca in zgodovinski čas. V drugi, morda manj ugledni, a nedvomno ne nepomembni, pa so romani, ki so bili za bralca v določenem življenjskem obdobju usodnega pomena, a so ob ponovnem branju v zrelejši dobi izgubili svojo moč. Bojazen, da bi Szerbov roman lahko zdrsnil v drugo skupino in s tem še poglobil prepad med današnjo zimo in poletjem osemnajstletnice, se je razblinila po petdesetih prebranih straneh. Ne, Potnik in mesečina ni le roman za mladostnike, ki iščejo odgovore na vprašanje, kaj je življenje, temveč je tudi čtivo za odrasle, ki so že ugotovili, kaj življenje ni. Roman, ki je na Madžarskem izšel leta 1937 in sodi med klasično čtivo madžarskih izobražencev, bralca prisili, da z zadržanim dihom sledi zgodbi do zadnje strani in se med tem hahlja ob prefinjeni, osemnajstletniku neopazni ironiji, uživa ob čudovitih opisih italijanske pokrajine ter kulture, se zamisli ob nepretenciozni eruditskosti, verjame neverjetni življenjskosti in se ne nazadnje tudi vrača v lastna leta neozdravljive mladosti.

Manca G. Renko, »Akutno nostalgijo imam … Ali obstaja kakšno zdravilo za to?«, Pogledi, 25. 1. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Na vlaku ni bilo še nič narobe. V Benetkah se je začelo, z ozkimi uličicami.
Že ko sta se z motoscafom peljala s postaje proti notranjosti in zavoljo krajše poti zapustila Kanal Grande, so se Mihályu na levi in desni prikazale ozke uličice. Toda tokrat se še ni kaj dosti zmenil zanje, saj ga je sprva povsem prevzela beneškost Benetk: voda med hišami, gondole, laguna in opečnato rožnata vedrina mesta. Mihály je bil namreč zdaj, pri šestintridesetih, prvič v Italiji, na svojem poročnem potovanju.
Med svojimi zelo razpotegnjenimi popotniškim leti se je znašel že povsod. V Angliji in Franciji je prebil leta, toda Italiji se je vselej izognil; čutil je, da še ni napočil čas, ni se še pripravil nanjo. Italijo je spravil med odrasle zadeve, kakor zaploditev potomstva, na skrivaj se je je celo bal, bal kakor močnega sonca, vonja cvetic in zelo lepih žensk.
Če se ne bi poročil in ne bi nameraval živeti urejeno, z italijanskim poročnim potovanjem začeto zakonsko življenje, bi mogoče vse do smrti odlašal z italijansko potjo. Tudi zdaj je prišel tako, da pravzaprav ni prišel v Italijo, temveč na poročno potovanje, kar je nekaj povsem drugega. Pa tudi sicer, zdaj je že lahko prišel, ker je bil že mož. Menil je, da mu ne preti več tista nevarnost, tisto, kar je Italija.
Prvi dnevi so minili mirno, med zakonskimi radostmi in krotkimi, nenapornimi ogledi mesta. Kakor se spodobi za zelo razumniške ljudi, ki razpolagajo z velikansko samokritičnostjo, sta si tudi Mihály in Erzsi prizadevala poiskati pravilno srednjo pot med snobizmom in protisnobizmom. Nista se na smrt trudila, da bi storila vse, kar narekuje bedeker, še manj sta hotela spadati med tiste, ki pridejo domov in se hvalijo: »Muzeji … v muzejih seveda nismo bili,« in se ponosno spogledajo.
Nekega večera sta bila v gledališču, in ko sta se vrnila v hotelsko vežo, je Mihály začutil, da bi srčno rad nekaj spil. Ni natančno vedel, kaj, še najbolj je zahrepenel po kakšnem sladkem vinu, spomnil se je posebnega prvorazrednega okusa samoškega vina in tega, kako pogosto ga je okušal v Parizu, v majhni vinoteki na Rue des Petits Champs 7. In menil je, da so Benetke kolikor toliko že Grčija; tukaj se prav gotovo da dobiti samoško vino ali morda mavrodaphne, kajti z italijanskimi vini si še ni bil na jasnem. Erzsi je poprosil, naj gre sama gor, kmalu pride za njo, samo spije nekaj – res samo kozarec –, si je prizadeval resnobno, kajti Erzsi ga je, seveda z narejeno resnostjo, kot se spodobi za mlado ženo, opomnila na zmernost.
Ko se je oddaljil od Kanala Grande, ob katerem je stalo njuno gostišče, je prispel do ulic okoli Frezzerije, kjer so tudi v tem nočnem času na tisti posebni mravljinčji način, značilen za prebivalce tega kraja, hodili številni Benečani. Ljudje hodijo tukaj samo po posameznih prometnih žilah – kot mravlje, kadar se odpravijo na popotovanje čez vrtno stezo – druge ulice ostanejo prazne. Tudi Mihály se je držal mravljinčje poti, misleč, da se bari in taverne vrstijo prav vzdolž obljudenega območja in ne v negotovem mraku praznih ulic. Našel je tudi številne kraje, kjer so prodajali pijače, toda nekako nobeden ni bilo tisto, kar je iskal. Vsak je imel kakšno napako. Na enem so bili ljudje videti pretirano uglajeni, na drugem pretirano preprosti in z nobenim ni mogel povezati tiste pijače, ki jo je iskal. Pijača je imela nekako bolj skrit okus. Polagoma je začutil, da jo zagotovo prodajajo samo na enem in edinem kraju v Benetkah in da mora ta kraj najti nagonsko. Tako je prispel med ozke ulice.
Čisto ozke ulice so se vejile v čisto ozke ulice, in koder je hodil, so postajale vse ožje in vse temnejše. Če je iztegnil obe roki, se je lahko hkrati dotaknil vrste nasproti stoječih si hiš, molčečih hiš z velikimi okni, za katerimi, kot si je mislil, dremajo skrivnostno silovita italijanska življenja. Tako blizu, da je skoraj brezobzirno hoditi ponoči po teh ulicah.
Kaj sta bili ta čudna očaranost in zamaknjenost, ki sta ga prevzeli med temi uličicami, zakaj se počuti, kot da bi končno prispel domov? Je morda otrok sanjal o čem takem – otrok, ki je prebival v vilah z vrtovi in se bal prostornih stvari? Je morda fantič hotel živeti na tako ozkem kraju, kjer ima vsaka polovica kvadratnega metra svoj pomen, kjer že deset korakov pomeni prestop meja, kjer desetletja minevajo ob majavi mizi in človeška življenja v naslonjaču? Toda to ni gotovo.
Tako je taval med uličicami, dokler se ni zavedel, da se že dani in da je na drugem koncu Benetk, na Novi obali, od koder se vidi pokopališčni otok, nekoliko dlje pa skrivnostni otoki, med njimi San Francesco in Deserto, ki je bil nekoč tabor gobavcev, in v daljavi hiše Murana. Tu so stanovali revni Benečani, h katerim je zgolj od daleč in le v manjši meri prispela koristnost tujskega prometa, tu je bila bolnišnica in od tod so krenile gondole mrtvih. Posamezniki so se že prebujali in šli na delo; in svet je bil tako neizmerno puščoben kot po neprespani noči. Našel je gondoljerja, da ga je odpeljal domov.
Erzsi je bilo že dolgo slabo od vznemirjenosti in utrujenosti. Šele ob pol dveh ji je prišlo na um, da je ne glede na to, kako bo videti, gotovo mogoče tudi v Benetkah poklicati policijo, kar je potem s pomočjo nočnega vratarja tudi storila, seveda brez uspeha.
Mihály je bil še zmeraj kot kakšen mesečnik. Bil je strahovito utrujen in na Erzsina vprašanja ni znal dati pametnih odgovorov.
»Uličice,« je rekel, »treba je bilo že enkrat pogledati uličice ponoči, to spada zraven, tudi drugi tako delajo.«
»Toda zakaj mi nisi nič povedal ali me vzel s seboj?«
Mihály ni znal odgovoriti, užaljenega obraza je zlezel v svojo posteljo in zaspal z zelo grenkim občutkom.
Mar je to zakon, si je mislil, tolikanj ne razume, je tako brezupna vsaka razlaga? Resda tudi sam ni razumel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011